Letošnja konferenca SNC’21, ki jo je organiziralo slovensko nevroznanstveno društvo SiNAPSA, se je pričela s sklopom predavanj tujih strokovnjakov o eni izmed trenutno najaktualnejših medicinskih tem, o tem, kakšne posledice v telesu bolnika, natančneje v njegovih možganih, pušča obolenje COVID-19. Epidemija novega koronavirusa 2 je globalna težava, ki nas pesti že dve leti. V tem času so strokovnjaki podrobneje proučili naravo virusa in način njegovega delovanja v telesu. Ugotovili so, da SARS-Cov-2 deluje na več sistemov v telesu in da je izredno kompleksna bolezen, ki pri mnogih pusti dolgotrajne posledice. O vplivu SARS-Cov-2 na možgane smo v naši reviji že pisali ob začetku epidemije v 2020. Tokrat pa bomo govorili o novih dognanjih, ki so jih zdravniki in drugi strokovnjaki uspeli pridobiti o nevroloških posledicah COVID-19, ki vplivajo na kognicijo in duševno zdravje prebolelih (Slika 1). Našli boste tudi informacije, kako lahko sami prispevate k boljšemu razumevanju delovanja novega koronavirusa 2 na možgane s podatki o vašem zdravju in simpotmih, če ste med prebolevniki.

Slika 1: O kognitivnih motnjah, najpogosteje o možganski megli, poročajo mnogi prebolevniki COVID-19.

Nevropatologije pri težjem in dolgotrajnem obolenju COVID-19

Predavatelj, ki je otvoril letošnjo konferenco SNC’21, je bil prof. dr. Raimund Helbok, dr med., ki raziskuje na Oddelku na nevrologijo Medicinske Univerze v Innsbrucku v Avstriji. Kot pravi, se patologije centralnega in perifernega živčnega sistema navadno razvijejo v sklopu dolgotrajnega obolenja COVID-19 ali kot niz pokovidnih simptomov, ki lahko vztrajajo več kot 3 tedne, celo do nekaj mesecev po preboleli bolezni. Nevrološki zapleti se pojavljajo kar pri tretjini obolelih za COVID-19 in so izredno raznoliki med pacienti. Ravno za namen strukturiranega zbiranja informacij o pojavljanju različnih nevroloških zapletov pri pacientih COVID-19 je bil ustanovljen mednarodni register ENERGY, pri katerem lahko s podatki o pacientih sodelujejo različne medicinske inštitucije ¹. Kot kaže trenuten nabor podatkov, v času obolenja pacienti največkrat poročajo o delni ali popolni izgubi zaznavanja vonja, kar nakazuje na vpliv virusa na delovanje olfaktornega bulbusa. Vendar izguba vonja ni nujno pokazatelj invazije virusa v centralni živčni sistem. Poleg infekcije olfaktornega bulbusa novi koronavirus 2 pogosto vdre tudi v možgansko deblo ter povzroča različne možgansko-žilne patologije. Dr. Helbok je dodal, da se pri pacientih s težjim potekom obolenja COVID-19 izvajajo tudi monitoringi prisotnosti novega koronavirusa 2 v hrbtenjačni tekočini. Dosedanji rezultati monitoringa kažejo, da novi koronavirus 2 pri večini pacientov, ki so izražali nevrološke simptome, v hrbtenjačni tekočini ni prisoten. Pomen vstopa virusa v hrbtenjačno tekočino in povezava z vdorom v centralni živčni sistem tako še nista natančno pojasnjena. Nabor možnih nevroloških patologij, ki se lahko razvijejo med težjim potekom COVID-19, zajema še razvoj različnih encefalopatij, pojav možganske kapi, napada in kome, krvavitve ter pojav kaskade citokinske nevihte.

Težave s kognicijo in duševnim zdravjem pri prebolevnikih

Težji potek obolenja lahko še nekaj tednov spremljajo pokovidne težave, ki se izražajo tako na fiziološki kot duševni ravni. Najpogostejši dolgotrajni pokovidni simptomi so glavobol, vrtoglavica, motnje spanja, težave s koncentracijo in utrujenost. Pri prebolelih se lahko pojavijo tudi resnejši sindromi, kot sta Guillain-Barrejev sindrom, kjer prične imunski sistem napadati periferni živčni sistem in povzročati mišično oslabelost, in akutni demialinizacijski encefalomielitis (ADEM), ki je prav tako avtoimunska bolezen, ki napada možgane in hrbtenjačo ter povzroča napade, hemi- in paraparezo ter komo. Dr. Helbok je pri tem poudaril, da tudi psihiatrični stranski učinki obolenja COVID-19 niso zanemarljivi, saj o kognitivnih deficitih poroča kar 26 % COVID-19 pacientov. Poleg tega se pojavljata depresija in anksioznost, za kateri predvidevajo, da sta rezultat mešanice vplivov tako obolenja kot socialnega stanja posameznika v času epidemije in samoizolacije.

O kratkoročnih in dolgoročnih posledicah, ki jih na možganih pušča COVID-19, je govoril tudi nevroznanstvenik prof. dr. Adrian Owen, ki deluje na University of Western Ontario v Kanadi. Junija 2020 je s svojo raziskovalno ekipo in sodelavci zagnal obsežno longitudinalno študijo o kognitivnih posledicah COVID-19 ², v kateri lahko preko spleta sodelujejo vse prebolele polnoletne osebe. V sklopu študije se testira obseg in kvaliteto kognicije po prebolelosti, in sicer trikrat v letu dni. Na ta način spremljajo kognitivne spremembe skozi čas. Vsi sodelujoči dobijo tudi koristne povratne informacije o delovanju svoje kognicije na ravni delovnega spomina, pozornosti, načrtovanja, vzročenja, odločanja, reševanja težav in govornih sposobnosti. Kot pravi dr. Owen, mnogi preboleli poročajo o težavah s spominom, koncentracijo in reševanjem težav. Kot opažajo, težave s t. i. možgansko meglo povzroča ne le virusna okužba s Sars-Cov-2, temveč tudi drugi, posredni dejavniki, kot so vnetje, krvni strdki, nizka raven kisika, sedacija, umetna ventilacija in dolgotrajno bivanje na intenzivnem oddelku. Dosedanji rezultati študije nakazujejo, da se pri starejših prebolelih pogosteje pojavljajo fiziološki simptomi in kognitivne težave, pri čemer je zanimivo, da kratkoročni spomin ni primarna tarča negativnega vpliva COVID-19; medtem ko pri mlajših COVID-19 pušča večje posledice na ravni duševnega zdravja v obliki večje pojavnosti depresije in anksioznosti.