SiNAPSA, petek, 29. marec 2024

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Možgani: organ, s katerim ljubimo

Andraž Matkovič

Psihoterapevti, ki se ukvarjajo z zakonsko in partnersko terapijo, ljudem, ki se srečajo s težavami v spolnosti, radi povedo, da se najpomembnejši spolni organ ne skriva med nogami, ampak v glavi. V možganih se tako kot večji del spolnosti udejanja tudi ljubezen in oba pojava so nevroznanstveniki v preteklem desetletju večkrat vzeli pod drobnogled.

Da lahko začnemo preučevati možganske procese povezane z ljubeznijo, je potrebno najprej opredeliti, kaj ljubezen sploh je. Ljubezen namreč ni ena, pač pa jih je več: partnerska, prijateljska, materinska, brezpogojna (tj. trajna, nesebična ljubezen do vseh živih bitij). Prav tako posamezna vrsta ljubezni ni enovita, pri partnerski ljubezni namreč ločimo spolno privlačnost in navezanost, ki se sicer pogosto pojavljata skupaj, ni pa to nujno. Pomembno je omeniti, da se definicije med različnimi avtorji nekoliko razlikujejo, recimo pri partnerski ljubezni se pogosto govori o strastni ljubezni, ki je ponavadi bolj intenzivna in pogosta v zgodnjih fazah odnosa, vendar teh dveh pojmov ne moremo enačiti. Govorimo, da je ljubezen »pojav« oz. »proces« – študije namreč kažejo, da ne gre zgolj enostavno čustvo, pač pa za kompleksen proces, ki zajema tudi višje kognitivne funkcije (samoreprezentacije, vrednotenje), telesne predstave in motivacijske procese.1 Konsistentne so tudi ugotovitve, da so ob različnih oblikah ljubezni (in ob spolnem poželenju) aktivirana področja, ki so vsem skupna, vsaka oblika pa ima tudi svoje posebnosti.

Ortigue idr.1 so v metaanalizi pregledali študije, ki so preučevale razlike in podobnosti med ljubeznimi. Zaključili so, da ljubezen v splošnem zajema dve ključni področji. Prvo se nanaša na ljubezen kot dopaminergično, k cilju usmerjeno motivacijo za sklepanje vezi in vključuje aktivnost subkortikalnih sistemov za nagrajevanje. Ta sistem je povezan tudi s spolnim poželenjem in je aktiven, kadar si nekaj močno želimo in ko smo ob prejetju nagrade zadovoljeni. Razlike med različnimi oblikami ljubezni so se pokazale v ventralnem tegmentalnem področju (VTA) in repatem jedru (caudate nucleus), ki sta aktivirani ob strastni ljubezni. Ti dve področji sta bogati z receptorji za dopamin, oksitocin in vazopresin. Povezave iz VTA vodijo v ventralni striatum, dopaminergična aktivnost v teh področjih pa je povezana predvsem s k ciljem usmerjenemu vedenju oz. motivacijo za neko nagrado oz. dražljaje, ki imajo inherentno ojačevalno vrednost, npr. za hrano ali nekatere droge, npr. kokain. Oksitocin in vazopresin pa sta pomembna pri sklepanju vezi in uravnavanju socialnih vedenj. Oksitocina se je v poljudnih občilih prijelo ime »hormon ljubezni«, kar je sicer nekoliko zavajajoče, saj lahko spodbuja tudi etnocentrično vedenje 2. Na drugi strani je ob materinski in brezpogojni ljubezni specifično aktivirano območje periakveduktne sivine (PAG). To področje je se povezuje z limbičnim sistemom, ki je pomemben pri doživljanju čustev, aktivno pa je tudi ob endogenem zmanjšanju bolečine ob intenzivnih čustvenih doživetjih, npr. ob porodu in ob odzivu na placebo (analgetik). PAG pa mogoče ni vezana samo na ti dve vrsti ljubezni – Acevedo, Aron, Fisher in Brown so namreč ugotovili, da je to območje bolj aktivno tudi pri partnerjih, ki so v zvezi že vsaj deset let in tudi pri tesnih prijateljstvih – torej je verjetno povezana z bolj splošnimi mehanizmi navezanosti.3

Druga dimenzija ljubezni po Ortigue idr.1 je povezana s povišano aktivacijo možganske skorje, torej področij, ki so odgovorna za višje kognitivne funkcije. Vse vrste ljubezni so tukaj povezane z območji, med katerimi so področja v zatilnem in senčnem režnju, deli čelnega režnja in angularni girus (nekatera področja so sicer bolj specifična za posamezne vrste). Ta so odgovorna za funkcije med katerimi so telesne predstave, samoreprezentacija, pozornost in socialna kognicija.

Zanimivo je, da so zelo podobna področja kot ob strastni ljubezni aktivirana tudi ob spolnem poželenju. Med njimi so inzula, hipotalamus, ventralni striatum, VTA in številna druga področja v limbičnem sistemu in možganski skorji.4 Hkratna aktivacija subkortikalnih, ki so povezana z doživljanjem čustev, in kortikalnih področij, ki so odgovorna za višje kognitivne funkcije, nakazuje, da gre za omrežje, v katerim se udejanjajo procesi povezani z medosebnimi odnosi, in je povezano tudi s preteklimi izkušnjami posameznika. Razlika med spolnim poželenjem in ljubeznijo pa se kaže znotraj inzule: sprednji del je aktiviran ob občutkih ljubezni, odzadnji del pa ob poželenju. Avtorji to ugotovitev povezujejo s poznano funkcijo inzule, tj. da se v tem predelu od zadnjega proti sprednjemu delu integrirajo reprezentacije od enostavnih telesnih občutkov do njihove povezave s čustvenimi in kognitivnimi odzivi – tu pride do zavestnih občutkov čustev (glej tudi Damasio5). V primeru ljubezni in navezanosti inzula verjetno kodira telesne občutke topline in nežnosti.3 Poleg tega so pri zaljubljenosti, za razliko od spolnega poželenja, manj aktivirana področja ventralnega striatuma, amigdale in somatosenzorne skorje. Oboje, diferencialna aktivacija inzule in teh območij, je v skladu s tem, da je ljubezen abstrakten konstrukt, ki je deloma osnovan na mentalnih reprezentacijah preteklih čustvenih trenutkov s partnerjem in je manj odvisen od trenutne prisotnosti ljubljene osebe, za razliko ob poželenja, ki je bolj kratkotrajen, predvsem telesni, odziv na nek seksualni dražljaj. Manjša aktivacija amigdale in zadnjega dela cingulatnega girusa, ki so ju izmerili pri občutkih ljubezni, je značilna tudi za znižane občutke strahu in anksioznosti; ob prekinitvi razmerja in posledičnem žalovanju pa sta ti dve območji bolj aktivirani.1

Acevedo in sod. podobno ugotavljajo3, da je romantična oz. strastna ljubezen povezana predvsem z aktivnostjo območij bogatih z dopaminom (npr. ventralno tegmentalno območje), ki je odgovoren za željo oz. t.i. »wanting« oz. hotenje, kar ni presenetljivo, saj gre za močan gon, ki ga težko nadzorujemo, podobno kot pri odzivu na droge, hrano idr. prijetne dražljaje. Prijateljstvo (tudi v partnerski zvezi) pa je povezano z možganskimi območji, v katerih je veliko endogenih opioidov (npr. globus pallidus), ki posredujejo prijetne občutke oz. so odgovorni za t.i. mehanizem »liking« oz. všečnosti.

Omenjena področja pa so zgolj nekatera izmed mnogih, ki so bolj ali manj aktivna ob ljubezni ali spolnem poželenju – našteta so zgolj pomembnejša, podrobnosti najdete v citirani literaturi. Pomembno pa je izpostaviti, da ne gre za neka središča, ampak za kompleksna medsebojno povezana omrežja.

Kljub temu da so raziskave v precejšnji meri pokazale podobne rezultate, moramo biti pri posploševanju na vsakdanje življenjske situacije previdni. Pri vseh raziskavah so namreč ljubezen merili tako, da so udeležencem prikazovali slike partnerjev, otrok, prijateljev ali drugih oseb, v nekaterih pa tudi imena teh oseb (študije spolnega poželenja so šle sicer nekoliko dlje, npr. Holstege in sodelavci so ugotavljali, kaj se dogaja v moških možganih, ko jim pri masturbaciji pomagajo partnerice6). Čeprav ob gledanju slik ljubljenih oseb resda mislimo nanje, to seveda ni isto kot če smo v neposredni interakciji z njimi, poleg tega pa se v teh interakcijah odvijajo različni procesi in doživljamo različna čustva. Druga pomanjkljivost je, da so bile te študije narejene v zahodnih in sodobnih kulturah – čeprav psihološke in antropološke študije kažejo podobnosti v glavnih komponentah ljubezni (npr. pogoste misli o partnerju, altruizem do partnerja, pozitivna čustva, strast), se pojavljajo tudi razlike v stališčih do ljubezni.7 O tem, kako se te razlike kažejo v možganih, še ni veliko znanega. Tretje področje raziskovanja, ki bi se mu splačalo v prihodnosti nameniti več pozornosti je razvoj ljubezni v različnih razvojnih fazah – npr. ali otroci in mladostniki doživljajo ljubezen enako kot odrasli. V omenjenih študijah so preučevali osebe, ki so bile v ljubezni že nekaj mesecev – kaj pa se v možganih dogaja ob samem spoznavanju v povsem začetnih fazah, ko se lahko v odnosu pojavlja še veliko negotovosti? Malo je znanega tudi o medosebnih razlikah znotraj populacij. V študijah so, na primer, zaradi lažje interpretacije izsledkov namenoma izključevali obolele za shizofrenijo in drugimi psihičnimi ali nevrološkimi motnjami. So pa že bile narejene primerjave med spoloma ter nasprotno in istospolno usmerjenimi – sodeč po dosedajšnjih študijah razlik v možganski aktivnosti ob doživljanju ljubezni med temi skupinami ni (razlike med spoloma8 1; razlike med hetero- in homoseksualci9).

Kako bodo ta spoznanja vplivala na družbo? Že od nekdaj smo ljudje uporabljali alkohol in druge droge kot »ljubezenske napoje«, sodobna farmakologija pa bi lahko omogočila, da bi z raznimi drogami ali hormoni zavestno nadzorovali proces ljubezni. O »ljubezenskih napojih« bi se dalo napisati svoj članek, na tem mestu naj zgolj izpostavim vprašanje o etičnosti uporabe le-teh. Na eni strani imamo argumente, ki pravijo, da bi tako lahko izboljšali odnose, ponovno poživili ljubezen, ko usahne, po drugi strani pa bi bile te učinkovine lahko zlorabljene proti volji enega izmed partnerjev ali pa bi lahko z njimi vzdrževali nefunkcionalen odnos (za predstavitev argumentov za in proti glej Savulescu in Sandberg10).

Pred kratkim mi je nekdo rekel, da ljubezni ni mogoče meriti. Čeprav ljubezen za marsikoga predstavlja nekaj mističnega, ni nekaj, česar se ne bi dalo meriti, opisati in razložiti tako na biološki kot psihološki ravni. Nevroznanost o ljubezni sicer še ni rekla zadnje besede, kljub napredku znanosti pa bo v osebni ljubezenski izkušnji posameznika vedno ostalo nekaj subjektivnega, česar tretjim osebam ni mogoče posredovati.

    ___
  1. Ortigue, S. Bianchi-Demicheli, F., Patel N., Frum C. in Lewis, J. W. (2010). Neuroimaging of love: fMRI meta-analysis evidence toward new perspectives in sexual medicine. The Journal of Sexual Medicine, 7(11): 3541–3552. doi: 10.1111/j.1743-6109.2010.01999.x 

  2. de Dreu, C. K. W., Greer, L. L., van Kleef, G. A., Shalvi, S. in Handgraaf, M. J. J. (2001) Oxytocin promotes human ethnocentrism. PNAS, 108(4), 1262–1266. 

  3. Acevedo, B. P., Aron A., Fisher, H. E. in Brown, L. L. (2012). Neural correlates of long-term intense romantic love. Social Cognitive & Affective Neuroscience, 7, 145–159. 

  4. Cacioppo, S., Bianchi-Demicheli, F., Frum, C., Pfaus, J. G. in Lewis, J. W. (2012). The common neural bases between sexual desire and love: a multilevel kernel density fMRI analysis. The Journal of Sexual Medicine, 9, 1048–1054. 

  5. Damasio, A. (2008). Iskanje Spinoze: veselje, žalost in čuteči možgani (S. Vörös, prev.). Ljubljana: Krtina. 

  6. Holstege, G., Georgiadis, J. R., Paans, A. M. J., Meiners, L. C., van der Graaf, F. H. C. E. in Reinders, A. A. T. S. (2003). Brain activation during human male ejaculation. The Journal of Neuroscience, 23(27): 9185-9193. 

  7. Neto, F., Mullet, E., Deschamps, J., Barros, J., Benvindo, R., Camino, L. … in Machado, M. (2000). Cross-cultural variations in attitudes toward love. Journal of Cross-Cultural Psychology, 31(5), 626–635. 

  8. Aron, A., Fisher, H., Mashek, D. J., Strong, G., Haifang, L. in Brown, L. L. (2005) Reward, motivation, and emotion systems associated with early-stage intense romantic love. Journal of Neurophysiology, 94, 327–337. doi: 10.1152/jn.00838.2004 

  9. Zeki, S. in Romaya, J. P. (2010) The brain reaction to viewing face of opposite- and same-sex romantic partners. Plos ONE, 5(12), e15802. 

  10. Savulescu, J. in Sandberg, A. (2008). Neuroenhacement of love and marriage: the chemicals between us. Neuroethics, 1, 31–44. 

Andraž Matkovič, Filozofska fakulteta. Univerza v Ljubljani