Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence
Naslovnica Članki Intervjuji Mnenja Zdravje Korenine eSinapsa Številke
Uvid kot socialno psihološki fenomen
članki
eSinapsa, 2011-1
Zvezdan Pirtošek
Eksoskeleti – inteligentne bionske naprave
Marko Munih
O aktualnih dilemah draženja globokih možganskih struktur pri obsesivno - kompulzivni motnji
Nadja Jarc
Sledite svojo srečo ... z iPhone
Urban Kordeš
eSinapsa, 2011-2
Renata Salecl
Gašper Tkačik
Astrociti – spregledane zvezde nevrobiologije
Marko Kreft, Robert Zorec
Sašo Dolenc
Meditacija - malo truda, veliko koristi
Luka Dimic
eSinapsa, 2011-3
Mara Bresjanac
Martina Starc
Rok Berlot
Varnost uporabe generičnih protiepileptičnih zdravil
Mojca Kržan, Matevž Kržan
Možgani, računalniki - nekaj vmes
Miha Pelko
eSinapsa, 2012-4
Ali so moški in ženski možgani različni?
Gregor Majdič
O kognitivnih motnjah pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo
Dejan Georgiev
Akutno možgansko kap lahko uspešno zdravimo
Nina Vujasinovič, Bojana Žvan
Vloga nevropsihološke diagnostike pri odkrivanju zgodnjih znakov alzheimerjeve bolezni
Simon Brezovar
eSinapsa, 2013-5
Novo odkritje na področju sporadičnih prionskih bolezni
Jana Jerše, Nadja Jarc
Učinek placeba brez lažnih zdravil in zavajanja
Mara Bresjanac
Subarahnoidna krvavitev zaradi tromboze venskih sinusov
Mateja Repar, Anita Resman Gašperčič
Srečanje dveh velikanov: možganov in imunskega sistema
Matej Markota
eSinapsa, 2013-6
Odstranjevanje možganskih tumorjev pri budnem bolniku
Andrej Vranič, Jasmina Markovič, Blaž Koritnik
Zmedena bolnica, ki nič ne vidi ali PRES
Manja Hribar, Vid Zgonc
Manja Hribar
Netravmatska lokalizirana konveksitetna subarahnoidna krvavitev
Mateja Repar, Fajko F. Bajrović
Sistemska skleroza in ishemična možganska kap - vzročna povezanost ali le koincidenca?
Mateja Repar, Janja Pretnar Oblak
Klemen Grabljevec
Z omejevanjem spodbujajoča terapija pri bolnikih po nezgodni možganski poškodbi
Dejana Zajc, Klemen Grabljevec
eSinapsa, 2014-7
Možgani v mreži navezanosti, ki nas zaznamuje
Barbara Horvat
Vpliv senzoričnega dotoka na uglasitev možganskih povezav
Peter Gradišnik
Človeški konektom ali kakšne so zveze v naših možganih
Blaž Koritnik
Niko Lah
Torkove delavnice za osnovnošolce
Mateja Drolec Novak, Vid V. Vodušek
Da ne pozabim! Tehnike za pomladitev spomina
Klara Tostovršnik, Hana Hawlina
Površina socialne nevroznanosti
Manuel Kuran
Clarity - bistri možgani Karla Deisserotha
Gregor Belušič
Barbara Gnidovec Stražišar
Bojana Žvan
Nevroplastičnost po možganski kapi
Marjan Zaletel
Klinično psihološka obravnava pacientov po možganski kapi in podpora pri vračanju na delovno mesto
Barbara Starovasnik Žagavec
Možgani: organ, s katerim ljubimo
Andraž Matkovič
Marija Šoštarič Podlesnik
Gibalno-kognitivna vadba: praktična delavnica
Mitja Gerževič, Marina Dobnik
Anton Grad
Nevrologija, imunologija, psihiatrija …
Bojan Rojc
Andraž Stožer, Janez Bregant
Dominika Novak Pihler
Možganska kap – »kako ostati v omrežju?«
Nina Ozimic
Klara Tostovršnik
eSinapsa, 2014-8
Znotrajžilno zdravljenje možganskih anevrizem
Tamara Gorjanc, Dimitrij Lovrič
Obravnava hladnih možganskih anevrizem
Bojana Žvan, Janja Pretnar Oblak
Ali deklice z Rettovim sindromom govorijo z očmi?
Anka Slana, Urška Slana
Progresivna multifokalna encefalopatija
Urša Zabret, Katarina Šurlan Popovič
Ne ubijaj – poskusi na živalih
Martina Perše
Poizkusi na živalih - za in proti
Simon Horvat
eSinapsa, 2015-9
Kako deluje navigacijski sistem v naših možganih
Simon Brezovar
Vsakodnevno delo slepe osebe / s slepo osebo
Denis Kamnar
Uroš Marušič
Manca Tekavčič Pompe
Toni Pustovrh
Marko Hawlina
Od svetlobe do podobe ali kako vidijo svet naši možgani
Simon Brezovar
Janja Hrastovšek
Zala Kurinčič
Pogledi na mejno osebnostno motnjo
Jerica Radež, Peter Kapš
Uvid kot socialno psihološki fenomen
Vid Vodušek
Uvod v vidno-prostorske funkcije s praktičnimi primeri
Ana Bujišić, Sanja Roškar
eSinapsa, 2015-10
Difuzijsko magnetnoresonančno slikanje
Rok Berlot
Katja Pavšič
Radiološko izolirani sindrom - ali ga moramo poznati?
Matej Vouk, Katarina Šurlan Popovič
Kako izgledajo možgani, ki govorijo več jezikov?
Gašper Zupan
Nov pristop v rehabilitaciji - terapija s pomočjo psa
Mateja Drljepan
Pogled v maternico z magnetnoresonančno preiskavo
Taja Jordan, Tina Vipotnik Vesnaver
Saša Zorjan
Saša Zorjan
Nevroestetika: ko nevroznanost obišče galerijo
Anja Voljavec, Hana Hawlina, Nika Vrabič
Ali so psihogeni neepileptični napadi res psihogeni?
Saška Vipotnik, Gal Granda
Kako nam lahko glasna glasba »vzame« sluh in povzroči tinitus
Nejc Steiner, Saba Battelino
eSinapsa, 2016-11
Mara Bresjanac
Kako ultrazvok odpira pot v možgane
Kaja Kolmančič
Kako je epigenetika spremenila nevroznanost
Metka Ravnik Glavač
Ondinino prekletstvo ali sindrom prirojene centralne hipoventilacije
Katja Pavšič, Barbara Gnidovec Stražišar, Janja Pretnar Oblak, Fajko F. Bajrović
Zika virus in magnetnoresonančna diagnostika nepravilnosti osrednjega živčevja pri plodu
Rok Banko, Tina Vipotnik Vesnaver
Motnje ravnotežja otrok in odraslih
Nejc Steiner, Saba Battelino
eSinapsa, 2016-12
Vloga magnetnoresonančne spektroskopije pri obravnavi možganskih tumorjev
Gašper Zupan, Katarina Šurlan Popovič
Tiskanje tridimenzionalnih modelov v medicini
Andrej Vovk
Aleš Oblak
Kevin Klarič
Sinestezija: umetnica, ki ne želi odrasti
Tisa Frelih
Računska psihiatrija: od nevroznanosti do klinike
Nastja Tomat
Kognitivni nadzor: od vsakdanjega življenja do bolezni
Vida Ana Politakis
eSinapsa, 2017-13
Internet: nadgradnja ali nadomestek uma?
Matej Perovnik
Vloga črevesnega mikrobioma pri odzivu na stres
Vesna van Midden
Stres pušča posledice tako na človeškem kot živalskem organizmu
Jasmina Kerčmar
Prikaz normalne anatomije in bolezenskih stanj obraznega živca z magnetno resonanco
Rok Banko, Matej Vrabec
Psihedelična izkušnja in njen zdravilni potencial
Anja Cehnar, Jona Basle
Vpliv hiperglikemije na delovanje možganov
Jasna Šuput Omladič, Simona Klemenčič
Nevrofibromatoza: napredujoče obolenje centralnega in perifernega živčevja
Nejc Steiner, Saba Battelino
Fenomen žrtvenega jagnja v dobi interneta
Dolores Trol
Tesnoba staršev in strategije spoprijemanja, ko pri otroku na novo odkrijejo epilepsijo
Daša Kocjančič, Petra Lešnik Musek, Vesna Krkoč, David Gosar
eSinapsa, 2017-14
Zakaj ne zapeljem s ceste, ko kihnem?
Anka Slana Ozimič, Grega Repovš
Nobelova nagrada za odkritje molekularnih mehanizmov nadzora cirkadianih ritmov
Leja Dolenc Grošelj
Možgani pod stresom: od celic do duševnih motenj
Nastja Tomat
Na sledi prvi vzročni terapiji Huntingtonove bolezni
Danaja Metul
Razlike med spoloma pri Parkinsonovi bolezni
Kaja Kolmančič
eSinapsa, 2018-15
Susceptibilno poudarjeno magnetnoresonančno slikanje pri bolniku z ALS
Alja Vičič, Jernej Avsenik, Rok Berlot
Sara Fabjan
Reverzibilni cerebralni vazokonstrikcijski sindrom – pot do diagnoze
Maja Cimperšek, Katarina Šurlan Popovič
Liam Korošec Hudnik
Kognitivno funkcioniranje pri izgorelosti
Marina Horvat
eSinapsa, 2019-16
Maša Čater
Saša Koprivec
Infekcije osrednjega živčnega sistema s flavivirusi
Maja Potokar
Raziskava: Kako depresija vpliva na kognitivne sposobnosti?
Vida Ana Politakis
Razvoj depresije pri otrocih z vidika navezovalnega vedenja
Neža Grgurevič
Sonja Prpar Mihevc
Umetno inteligentna nevroznanost: srečanje nevronskih mrež in možganske fiziologije
Kristijan Armeni
Čebelji strup pri preventivi nevrodegenerativnih bolezni in priložnost za klinično prakso
Matjaž Deželak
eSinapsa, 2019-17
IgG4+ – skupni imenovalec diagnoz iz preteklosti
Cene Jerele, Katarina Šurlan Popovič
Nov molekulski mehanizem delovanja ketamina v astrocitih
Matjaž Stenovec
Praktični pristop k obravnavi utrujenosti in motenj spanja pri bolnikih z multiplo sklerozo
Nik Krajnc, Leja Dolenc Grošelj
Jure Pešak
eSinapsa, 2020-18
Bolezni spektra anti-MOG pri odraslih
Nik Krajnc
Samomor pod lupo nevroznanosti
Alina Holnthaner
eSinapsa, 2020-19
Ob mednarodnem dnevu znakovnih jezikov
Anka Slana Ozimič
Teorija obetov: kako sprejemamo tvegane odločitve
Nastja Tomat
Sara Fabjan
Matjaž Deželak
Nina Stanojević, Uroš Kovačič
Od človeških nevronov do možganskih organoidov – nova obzorja v nevroznanosti
Vesna M. van Midden
Splošna umetna inteligenca ali statistične jezikovne papige?
Kristijan Armeni
Zunajcelični vezikli kot prenašalci zdravilnih učinkovin preko krvno-možganske prepreke
Saša Koprivec
Matjaž Deželak
eSinapsa, 2021-20
Migrena: starodavna bolezen, sodobni pristopi k zdravljenju
Eva Koban, Lina Savšek
Zgodnji razvoj socialnega vedenja
Vesna Jug
Nastja Tomat
Mikrosplet: povezovanje preko mikrobioma
Tina Tinkara Peternelj
Stimulacija možganov kot način zdravljenja depresije
Saša Kocijančič Azzaoui
eSinapsa, 2021-21
eSinapsa, 2022-22
Sodobni vidiki motenj hranjenja
Karin Sernec
Ples in gibalni dialog z malčki
Neva Kralj
Atul Gawande
Jezikovna funkcija pri Alzheimerjevi bolezni
Gašper Tonin
Dostava terapevtikov preko krvno-možganske pregrade
Matjaž Deželak
eSinapsa, 2022-23
Akutni ishemični infarkt hrbtenjače pri zdravih otrocih – kaj lahko pove radiolog?
Katarina Šurlan Popovič, Barbara Šijaković
eSinapsa, 2023-24
Možganska omrežja pri nevrodegenerativnih boleznih
Tomaž Rus, Matej Perovnik
V vsakem danem trenutku vsak sedmi Slovenec trpi za duševno motnjo in/ali se zaradi nje zdravi. Če bi imela statistika kaj smisla za geštalt, bi to lahko pomenilo, da se v vsaki spodobni mali skupini (približno 7 članov) najde eden, ki je bolan.
Na duši.
Tudi če tega ne ve.
Tako se razvija skupina.
Kaj bi to lahko pomenilo za socialno psihologijo in njene fenomene? Predstavljajmo si znameniti eksperiment, ki naj bi dokazoval konformizem skupinske živali na ravni vidne apercepcije (ocenjevanje dolžine črt »na oko«), z začimbo psihopatologije: če denimo testni udeleženec – torej tisti, ki naj prilagodi sodbo v prid enoglasne večine, četudi mu lasten vid pravi, da večina nima prav; ali pa morda ne prilagodi; večinoma ja – če torej udeleženec v času samega eksperimenta preživlja recimo malce hujšo depresivno dekompenzacijo melanholično-anksioznega tipa. Raven tesnobe se spogleduje s paralizo, frustracijska toleranca kot napeta elastika, volja pa … vsak dražljaj, celotno okolje – naj bo glas, obraz ali pa morda mokra krpa – ima neko skorajda utežno gostoto, viskoznost, skozi katero se je treba nekako veninven truditi. Vsak dotik draži, pa hkrati dodatno bremeni že tako uplahnelo vrečo, ki je telo.
Bližina soudeležencev – tujcev – neprosojnost okolja še povečuje, ojača nemir – razen če je potopitev tolikšna, da se kontura zunanjega sveta skozi želatino melanholije niti dobro ne razpoznava več.
Kako tak udeleženec beleži dolžino črt, ki se predvajajo na steni?
Mu predstavljajo dobrodošlo premotitev od lastnega tesnobnega krča, ali pa te majhne ravne črte morda niti nimajo dovolj dražljajske moči, da bi trpečega premaknila iz njegove notranje zamaknjenosti?
In kako naša hipoteza zaznava svoje sotrpine (ki to niso; ali pač?) – tisto večino, ki se mu postavlja nasproti z netočno sodbo? Jih sploh posluša, ko podajajo svoja mnenja, ali pa je preveč zatopljen v lastne misli? Jih jemlje resno? Kako si razlaga to očitno netočnost? Jo morda vgradi v svoje depresivno prepričanje in zadeva seveda jasno dokazuje – kot on že od nekdaj ve –, da so vsi proti njemu, ker je tak brezveznjak, in da je ta scena s črtami samo še ena izmed mnogih krutih šal, ki mu jih je privoščilo vesolje?
Ampak ali morda ostaja pri svoji – točni – sodbi, ker na koga pa se lahko sploh zanese in kaj so sploh rekli, koliko da so dolge, saj ne morem več o tem razmišljati …
Ali sploh odgovori?
In kaj to pomeni za uvid?
Je to sploh etično?
Ampak nekaj se bo pa treba domeniti.
Na neki točki je tesnobe preveč, da bi lahko človek dobro deloval v skupini.
Razen seveda, če se je skupina sposobna prilagoditi njemu.
Ali pa recimo, če bi bila vztrajna, a odklonska manjšina (ki naj bi povlekla povprečje večine v svojo smer) sestavljena iz dveh oseb, ki ravno v času eksperimenta živo halucinirata … in se s svojimi halucinacijami pogovarjata. Ipd. Kako bi se večina zmernih homofobov odzvala na njuno stališče, da je denimo popolnoma verjetno, da homoseksualni par vzgoji psihološko zdravega otroka? Bi jima bili sploh pripravljeni prisluhniti?
Sploh glede na to, da zgleda, da so jima lastne halucinacije mnogo bolj zanimive kot njihovi poizkusi razprave …?
Kaj pa, če bi bila shizofrenika tudi znana multimilijonarja?
Človek je skupinska žival: po poti vraščanja v skupinsko tkivo šele postane človek – torej nekdo, ki nekaj reče in potem za tem stoji. Oz. skuša stati. Seveda je najbolje, če stoji za tem skupina.
Tudi »uvid« je neke vrste stališče, samo da se ne nanaša na zunanji svet opazovalca (dolžina črte, istospolne družine …), temveč nanj samega – oz. na nek njegov del. Je skorajda dejanje: uvidel je svojo zmoto/srečo. Del sebe samega vzameš za predmet sodbe – in skušaš za tem stati. Seveda je najbolje, če stoji za tem skupina.
Včasih je težko ločevati med delom in celoto, ker je naša izkušnja tako »celovita«, pa vendar: lahko rečemo, da moraš zdržati s celoto samega sebe – tudi z bolečino, ki jo lastno telo pomeni – da bi lahko o delu, ki se morda moti, ustrezno sodil.
Eden izmed pomembnih ciljev psihoterapije je jačati kapaciteto za prenašanje bolečine.
Na kliniki je »uvid« denimo »pravilno stališče do bolezenske spremembe v sebi«. V grobem to pomeni pravilno prepoznavanje simptomov dane bolezni in pravilna razlaga/pripis teh simptomov skupnemu viru, tj. bolezenskemu procesu.
Hm.
Ta definicija je nabita – tiha predpostavka je, da gre za resnico: da se ve in kako se ve, kaj je pravzaprav ta bolezen in kako gre ta proces. Potreba po tistem, ki ve, se v vsaki pravi dekompenzaciji – tudi psihiatrični – dodatno pojača. Hospital tej potrebi z veseljem ugodi – do neke mere.
Uvid je lahko se ve da tudi stopnja skladanja s stališči zdravstvenega osebja.
Fusnota: tudi to pomaga – če verjameš v bolnišnico.
Fusnota: Placebo učinek bolnišnice je bistveno podcenjen in podobravnavan.
Fusnota: Nekdo mora prevzeti to vlogo. Ali pač – katero?
Ve se, se ve da, malo. Zares.
Pa tudi: zdravila pomagajo. Pa tudi?
Pri anksioznosti, energiji, glasovih, če imaš srečo.
To se ve. To je dober uvid.
Seveda lahko tudi širše – pripovedovanje zgodbe – narativa – lastne bolezenske izkušnje – prepoznavanje svojih (bolezenskih?) odzivov, stresnih/sprožilnih situacij, prilagajanje sloga življenja in ravni izzivov glede na lastne zmožnosti – še boljši uvid.
Umeščanje sebe kot dela in celote v prostor, v skupino – v prostor med ljudi, v katerem imaš opravka s sabo.
Kar zahtevna naloga – tu je treba namreč šele ugotoviti, za kakšno resnico gre – ta zgodba ni že napisana, te palčke je treba šele postavit … In kdo bo jamčil, kaj drži? Kdo je v norosti verodostojna večina? Se kdo javi?
Drugače: uvid je, ko rečeš »ja« nečemu, kar skupina že stalno govori, četudi o tem sploh pojma nima. Ali pa morda, ko to začutiš – ta »ja«? Ki je v bistvu »ne« in večkrat: ne znam, ne zmorem, ne verjamem.
In »ja«:
Potrebujem pomoč.
In kako je lahko sploh možno, da dvomiš o lastni sodbi na osnovi družbenega pritiska? Kaj pa, če drugi sploh ničesar ne govorijo, kaj pa, če so dejansko vsi narobe ocenili to palčko? In kaj potem?
Moj bog.
In kako vzpostaviš odnos do nečesa, kar si videl ali storil v bistveno spremenjenem – zamaknjenem – stanju? Kako za to odgovarjaš?
Seveda je najbolje, če lahko stoji za tem skupina.
Vid Vodušek, univ. dipl. psih.
Psihiatrična klinika Ljubljana