Znanje več jezikov je v modernem svetu pomembno. Vzroki za učenje novih jezikov so različni, v vsakem primeru pa prinašajo znane socialne prednosti, nekatere raziskave pa kažejo tudi na izboljšanje kognitivnih sposobnosti ¹ ter na pozitiven vpliv pri pojavljanju demence².

Po zadnjih podatkih v Sloveniji vsaj en tuj jezik govori 92 odstotkov prebivalstva ³. Ta podatek je zelo spodbuden, saj nekatere raziskave pri tistih, ki govorijo dva ali več jezikov ² kažejo na do štiri in polletni zamik pri pojavu demence, druge pa nakazujejo izboljšanje kognitivnih sposobnosti v starosti ¹. Ljudje, ki govorijo dva jezika, naj bi ves čas nadzorovali oba jezika, za kar skrbijo naše izvršilne funkcije (angl. executive functions). Domnevali so, da so zato pri njih te funkcije bolje razvite kot pri tistih, ki govorijo le en jezik, in številne raziskave so to razmišljanje potrdile⁴. Od sovrstnikov so tako boljši pri usmerjanju pozornosti na pomembne informacije in tudi pri zaviranju (inhibiciji) nezaželenih dražljajev iz okolja⁵.

V groben lahko ljudi razdelimo na tiste, ki govorijo en jezik (materinščino) in na tiste, ki jih govorijo več. Otroci jezik (ali več jezikov, če gre recimo za večjezične družine) pravzaprav usvojijo (angl.: acquisition), medtem ko se ga odrasli naučijo. V prvem primeru gre za podzavestno dejavnost, ki poteka brez načrtnega učenja, pri drugem pa za načrtno delovanje z različnimi metodami učenja⁶. Dobro znan ljudski rek, da se mlajši človek lažje nauči nov jezik, drži, kar so pokazale tudi nekatere raziskave⁷. Pomembno je tudi vedeti, da so za učinkovito učenje jezika potrebni še drugi dejavniki, kot je na primer motivacija⁸.

Če ste se kdaj že učili nov jezik, ste skoraj zagotovo opazili, da so se vam nekatere besede in morebiti tudi posamezne stavčne strukture zdele domače. Pojav se imenuje medjezikovni transfer. Gre za eno od pomagal, ki nam omogoča lažje učenje novega jezika. Bolj je izražen, če so si jeziki med seboj sorodni. Omeniti velja še, da obstaja tudi negativna vrsta tega transferja, ko v nov jezik poskušamo napačno vriniti elemente jezika, ki ga že znamo⁹.

V 19. stoletju so prvič opredelili področja možganov, ki so odgovorna za govor. Francoski zdravnik Paul Broca je pri 51-letnem bolniku, ki že več let ni mogel govoriti (izgovarjal je lahko le zlog “tan”, ob tem pa je lahko spreminjal intonacijo), po njegovi smrti opravil obdukcijo. Opazil je, da je bil prizadet specifičen del možganov – stranski del čelnega režnja. Sledili so še drugi, podobni primeri, kjer je bilo poškodovano isto področje v možganih, danes znano kot Brocajevo področje, ki je pomembno pri ustvarjanju govora¹⁰. Poleg omenjenega območja so v 19. stoletju odkrili tudi področje v senčnem režnju, ki je pomembno pri razumevanju govora in danes nosi ime po Carlu Wernickeju, znanstveniku, ki je prvi nevro-anatomsko opredelil to regijo¹¹. Iz zgodovinskega stališča je pomembno omeniti tudi njegovega mentorja Theodora von Meynerta, ki naj bi, sodeč po nekaterih dokazih, že pred svojim učencem opredelil omenjeno območje¹². Tovrstna pionirska preučevanja danes veljajo za temeljne raziskave govora, na katere se še vedno opiramo, vendar pa lahko že nekaj let funkcioniranje možganov (sem sodi tudi govorjenje) spremljamo s funkcionalno magnetno resonanco (fMRI). S to metodo lahko zaznavamo dogajanje v možganih v realnem času. Metoda temelji na načelu, da se lokalni pretok v možganskem žilju spreminja glede na aktivnost nevronov (živčnih celic). Hemoglobin je nosilec kisika v krvi, njegova neoksigenirana oblika (brez vezanega kisika) pa je dobro paramagnetno sredstvo, kar omogoča, da s fMRI opazujemo pretok čez posamezna področja v možganih¹³.

Prav vpeljava fMRI v vsakodnevno raziskovanje je pokazala, da pri tvorbi govora sodeluje veliko področij v možganih. Še nedavno sta med raziskovalci prevladovali dve teoriji¹⁴: ena pravi, da pri govorjenju tujega jezika sodelujejo drugi možganski predeli kot v primeru, da oseba govori materinščino; druga pa, da tako pri govorjenju materinskega, kot tudi tujega jezika uporabljamo iste predele v možganih. Slednja prihaja danes v ospredje, četudi nekatera klinična opazovanja podpirajo prvo teorijo. Pomembno vlogo pri “razporeditvi” govora v možganih imata tudi starost, pri kateri smo se jezik naučili oziroma ga usvojili in izpostavljenost jeziku v okolju, kjer živimo. Raziskovalci so opazili¹⁵, da se pri tistih, ki so tuj jezik usvojili zgodaj, pri govorjenju maternega ali tujega jezika aktivirajo ista mesta v Brocajevem področju. Pri tistih pa, ki so se tujega jezika naučili pozneje, pride do aktivacije drugih mest v omenjenem področju. Veliko je bilo napisanega tudi o tem, ali se območja, odgovorna za govor, nahajajo le na eni ali obeh poloblah. Metaanaliza¹⁶ iz leta 2007 je pokazala, da se pri tistih, ki so se jezik naučili do šestega leta starosti, pri govorjenju aktivirajo področja v obeh možganskih poloblah. Pri tistih, ki so to storili po šestem letu ali pa so bili v času testiranja manj vešči jezika, pa so se bolj aktivirala področja v levi polobli. Ugotovili so še, da se pri tistih, ki določen jezik slabše obvladajo, obširneje aktivirajo različni predeli možganske skorje kot pri tistih, ki jezik govorijo tekoče. Izboljšanje v govorjenju tujega jezika se vidi tudi preko študij fMRI, saj področja, ki se aktivirajo med govorom tujega jezika, vedno bolj sovpadajo s tistimi, ki se aktivirajo, ko govorimo materni jezik. Možno je tudi, da tuj jezik zaradi stalne izpostavljenosti, zamenja materinščino¹⁴.

V zadnjem času se je pojavljalo tudi vprašanje, kako se lahko naši možgani “preklapljajo” (angl. language switch) med različnimi jeziki. Raziskovalci so bili namreč mnenja, da je klinični fenomen, ko človek (recimo zaradi možganske kapi) ne more več govoriti enega od jezikov (druge pa še vedno govori), posledica poškodbe omenjenega sistema, ki omogoča “preklapljanje” med jeziki. Odkrili so več regij v skorji in pod njo, ki naj bi imele omenjeno funkcijo, vendar pa celoten mehanizem še ni popolnoma znan¹⁴.

Za konec pa še to: večkrat pravimo, da so nekateri pri učenju jezikov boljši od drugih. Študija¹⁷ iz leta 2015 je pokazala, da v povezavah med določenimi možganskimi regijami obstajajo razlike med preiskovanci, ki so bili pri učenju novega jezika boljši in tistimi slabšimi (v konkretnem primeru kitajščine). Razlike so bile opazne, še preden so se začeli učiti nov jezik, kar bi morebiti lahko pomenilo, da bi lahko s pomočjo fMRI predvideli ali je nekdo dober v učenju novih jezikov. Vendar pa to ne sme biti izgovor, da obupamo, če nam učenje tujega jezika ne gre. Četudi smo morebiti v skupini ljudi, ki nimajo “žilice” za učenje jezikov, ne smemo odnehati, saj so možgani zelo zmogljiv organ, ki morda potrebuje le malo več časa, predvsem pa veliko motivacije.