V sodobnem času smo čedalje bolj izpostavljeni izjemnim situacijam, večina njih pa nas lahko zadeva osebno in ožje ali širše socialno. Raven osebnostne ranljivosti posameznika odreja višino ali jakost »stresnosti« takšnih položajev. Zagotovo pa ne glede na to, ali si za nekatere situacije priznamo, da nas prizadenejo in pretresejo ali ne, imajo te, če so resnejše in dolgotrajnejše, lahko (dolgo)trajni vpliv na naš organizem.

Toda kaj je pravzaprav stres in kako vpliva na naš organizem? Ali vpliva tudi na naše možgane? So spremembe lahko trajne in v katerem obdobju življenja smo še posebej občutljivi? Ali lahko na osnovi živalskih eksperimentalnih modelov sklepamo na identične psihosomatske odgovore človeškega organizma na stresne dejavnike?

Za začetek poglejmo nekaj dejstev o stresu in njegovih vplivih na organizem. Sredi dvajsetega stoletja je učinke stresa kot prvi opisal endokrinolog avstrijskega rodu dr. Hans Hugo Bruno Selye (1907–1982) z modelom splošnega prilagoditvenega sindroma¹. Ugotovil je, da se organizem odzove z enakim vzorcem telesnih reakcij ne glede na vzrok stresa, pri dolgotrajnejši izpostavljenosti stresorju pa sledi odziv v treh fazah: alarm (boj ali beg), prilagoditev in izčrpanost (bolezen ali smrt). Stres lahko opredelimo kot nespecifični odgovor organizma na različne zunanje in notranje dejavnike ali stresorje, ki ogrožajo normalno delovanje in notranje ravnovesje človeškega in živalskega organizma. Dolgotrajen ali zelo intenziven stres je za organizem škodljiv (distres), kratkotrajen in blag pa celo koristen (evstres)². Pri odgovoru na stres sodelujeta dva glavna endokrina odziva, in sicer takojšnji živčni / simpatični odziv (noradrenalin, adrenalin) pri akutnem stresu ter zapozneli endokrini / glukokortikoidni (kortizol pri ljudeh, kortikosteron pri glodavcih), značilen za dolgotrajnejši, kronični stres³. Naloga odziva hipotalamo-hipofizno-nadledvične (HPA) osi na stresorje je povrniti fiziološko stanje v organizmu in preprečiti prekomeren odziv obrambnih mehanizmov, ki bi lahko privedli do poškodbe, bolezni ali smrti organizma⁴.

Obstajajo številni viri stresa kot so fizikalni, kemijski, biološki, psihosocialni (podrejenost, prenaseljenost, osamitev) in drugi. Da bi dobili bolj celostni vpogled v delovanje in odziv organizma na stres, so živalski modeli (najpogosteje miši, podgane, prerijske voluharice in drugi) neobhodni. Merimo in ocenjujemo lahko fiziološke (frekvenca srca in dihanja) in biokemične (koncentracija stresnih in drugih hormonov v krvi) parametre ter splošni vtis, ob daljši izpostavljenosti stresorjem pa postmortalno zasledimo tudi morfološke spremembe na določenih organskih sistemih. Za akutni stres (reakcija »boj ali beg«) je značilen zaščitni refleks ali ugriz, nemirnost, lahko neaktivnost, spremenjena telesna drža ter opazno povečana frekvenca dihanja. Pri kroničnem stresu so spremembe resnejše in velikokrat težje opazne in se kažejo predvsem v spremembi porabe krme in telesni masi, kot motnje v reprodukciji, prisotna je nasršena ter z blatom onesnažena dlaka, neodzivnost za okolico, postmortalno pa lahko zaznamo povečan obseg skorje nadledvične žleze, zmanjšan obseg limfatičnega tkiva (vranica, timus) ter krvaveče razjede na sluznici prebavil^{2 4}. Vendar je določene klinične znake, ki so značilni za ljudi, velikokrat težko izzvati in ocenjevati pri živalih. Toda kako lahko posredno preučujemo tudi »čustveno« komponento obnašanja? Poznamo celo paleto standardiziranih vedenjskih preizkusov, ki pri živalih izzovejo določeno vrsto obnašanj, od socialnih (agresivno obnašanje, socialne interakcije …), z razmnoževanjem (spolno in starševsko) ter s čustvovanjem povezanih obnašanj (depresivnemu in anksioznemu vedenju podobno obnašanje), do preizkusov, ki ocenjujejo zmožnosti učenja in pomnjenja².

Do sedaj smo govorili o aktivacijskih učinkih stresa, kaj pa organizacijski učinki? Dolgotrajnejša izpostavljenost visokim vrednostim stresnih hormonov (glukokortikoidi) lahko poškoduje številne organske sisteme in njihovo delovanje, vključno s centralnim živčnim sistemom, ki je v določenih življenjskih obdobjih še posebej ranljiv⁵. Obdobje pubertete je čas tako spolnega kakor tudi kognitivnega, čustvenega in socialnega dozorevanja, kar je posledica povečanega izločanja in delovanja steroidnih spolnih hormonov. V času pubertete namreč potekata še zadnje preoblikovanje in reorganizacija možganov, ki sta odvisna predvsem od delovanja spolnih hormonov⁶. Vedno več pa je raziskav pri poskusnih živalih, ki ugotavljajo, da izpostavljenost različnim stresorjem v času pubertete lahko privede do dolgotrajnih in celo trajnih morfoloških sprememb v možganih in posledično do (dolgo)trajnih sprememb določenih vrst obnašanj v odraslem obdobju^{7 8 9 10}, morda prav zaradi medsebojnega delovanja med spolnimi hormoni in hormoni hipotalamo-hipofizno-nadledvične (HPA) osi ^{5 11 12 13}.

Spoznanja raziskav pri modelnih organizmih predstavljajo smernice za bolj premišljeno načrtovanje ter razlaganje rezultatov znanstvenih poskusov, ugotovitve pa predstavljajo smernice za nadaljnje raziskave pri ljudeh.