Maja in Matjaž sta ugasnila luči in se pogovarjala, vse dokler ju ni premagala utrujenost. Silvija in Andrej sta luči pustila prižgane, si pripovedovala o svojem dnevu in ko so oči postajale vse manjše, izklopila luči ter zaspala. Silvija in Andrej sta gluha in za sporazumevanje uporabljata znakovni jezik, poseben način sporazumevanja s kretnjami, s katerim drug drugemu svoj dan opišeta ravno tako doživeto ter z vsemi podrobnostmi kot Maja in Matjaž.

Triindvajsetega septembra obeležujemo mednarodni dan znakovnih jezikov. Na svetu živi okoli 75 milijonov gluhih posameznikov. Okoli 1500 jih živi v Sloveniji, med njimi pa jih približno tisoč kot svoj materni jezik uporablja slovenski znakovni jezik ¹. Vse pogosteje znakovni jezik uporabljajo tudi njihovi svojci in posamezniki, ki se z njimi redno srečujejo pri svojem delu ter tolmači znakovnega jezika. Slovenija je namreč ena izmed prvih evropskih držav, ki je gluhim osebam priznala pravico do uporabe znakovnega jezika v vseh sferah javnega življenja ². To jim omogoča enakopravno vključevanje v življenjsko in delovno okolje, kar pogosto uresničujejo z uveljavljanjem pravice do tolmača za znakovni jezik, ki gluhim tolmači slovenski govorni jezik v slovenski znakovni jezik, slišečim pa znakovni jezik v govorni jezik.

Slika 1. Kretnji za besedo “partner” in “ločitev” temeljita na enaki postavitvi prstov in rok, vendar se razlikujeta glede smeri giba. Ilustracija: Roman Demir (Instagram: znakovnijezik)

Govorni in znakovni jezik se na prvi pogled močno razlikujeta. Čeprav oba kot osnovne jezikovne gradnike uporabljata črke in besede, je najopaznejša razlika gotovo način sporazumevanja. Temeljno sredstvo sporazumevanja pri govornem jeziku je glas, med tem ko znakovni jezik temelji na dodelanem sistemu kretenj, pri čemer so ključni postavitev, orientacija, smer gibanja in položaj prstov in rok ter mimika obraza ². Pri znakovnem jeziku torej ne gre za improvizacijo gibov oz. pantomimo, temveč za močno strukturiran in jezikovno bogat ter kompleksen sistem kretenj. Že majhne spremembe v kretnji lahko namreč podajo povsem drugo informacijo ³. Na primer, postavitev prstov in rok je lahko pri več besedah popolnoma enaka, vendar pa je od smeri gibanja rok (npr. ali se roki približujeta ali oddaljujeta) odvisno, kaj beseda pomeni (slika 1).

Slika 2: Brockovo in Wernickejevo področje možganov. (Prilagojeno po: Wikimedia Commons)

Ravno tako kot govorni jezik, tudi znakovni jezik ni univerzalen. Na svetu je okoli 140 različnih znakovnih jezikov, zaradi česar ne preseneča, da se govorci različnih znakovnih jezikov med sabo ne razumejo ². Znakovni jeziki se namreč, tako kot govorni jeziki, razlikujejo po besedišču, slovnici, pravilih naglaševanja in besednem redu, in ne predstavljajo enostavne preslikave svojih govorjenih različic. Na primer, čeprav sta si britanska in ameriška govorjena angleščina zelo podobni, to ne velja za britanski in ameriški znakovni jezik. Nekdo, ki uporablja britanski znakovni jezik, ne bo razumel nekoga, ki uporablja ameriški znakovni jezik, in obratno.

Podobno, kot se v okviru določenega govornega jezika razvijejo različni naglasi, pa se le-ti oblikujejo tudi znotraj znakovnih jezikov. Ne preseneča torej, da ima posameznik, ki se kot odrasel priuči znakovnega jezika – zlasti, če je njegov materni jezik drug znakovni jezik – v le-tem pogosto naglas ³. Naglas pri govorjenem jeziku temelji na melodiji, poudarkih in hitrosti govora, pri znakovnem jeziku pa se nanaša na hitrost in ritmičnost kretenj, natančno postavitev rok in prstov, smer gibov in mimiko obraza. Poleg kretenj se v znakovnem jeziku uporablja tudi abeceda in sicer predvsem za črkovanje ter vpeljavo pojmov, za katere kretnja ne obstaja. Abeceda se uporablja tudi za črkovanje imen, čeprav imajo posamezniki za svoje ime pogosto svojo unikatno kretnjo.

Ker se govorni in znakovni jezik pomembno razlikujeta po načinu sporazumevanja, so raziskovalci na koncu prejšnjega tisočletja začeli pospešeno raziskovati, kako možgani procesirajo znakovni jezik in kako se to razlikuje od govornega jezika.

Se možgani na znakovni jezik odzivajo drugače kot na govorni jezik?

Že v devetnajstem stoletju so si mnogi anatomi in nevrologi prizadevali odgovoriti na vprašanje, kako možgani podpirajo razumevanje in produkcijo govora. Francoski zdravnik Paul Broca, ki je preučeval bolnike z govornimi težavami po poškodbah možganov, na primer kapi, je leta 1861 prišel do zanimivega spoznanja. Ugotovil je, da so ljudje, ki so imeli poškodovano področje v čelnem režnju leve polovice možganov, imeli težave z govorjenjem, kljub temu da so jezik lahko razumeli ⁴. Njihov govor je bil osiromašen in čeprav je pogosto vseboval vsebinsko smiselne besede, v njem ni bilo zaznati t.i. funkcijskih besed (zaimkov, veznikov, predlogov), kar je predvsem značilnost govora mlajših otrok (npr. “Mačka gre drevo.”). Kadar so tvorili več stavkov, so bili le-ti pogosto med sabo nepovezani, besede so se ponavljale, v njih pa so bile tudi izmišljene besede. Sposobnost govorjenja je tako pripisal omenjenemu področju v čelnem predelu leve možganske polovice, ki ga danes poznamo pod imenom Brocovo področje (slika 2).

Nekaj let po Brockovem odkritju je Carl Wernicke, nemški nevrolog, pri svojih bolnikih opazil nasprotne težave. Čeprav so bolniki lahko govorili in tvorili slovnično pravilne stavke, jezika niso razumeli ⁵. Ugotovil je, da takšni simptomi sovpadajo s poškodbami levega senčnega režnja možganov, za katerega se je kasneje uveljavilo ime Wernickejevo področje (slika 2). Ker sta tako Broca kot Wernicke pokazala na ključno vlogo leve možganske polovice pri govorjenju in razumevanju govora, je bila leva polovica možganov kmalu prepoznana kot “verbalna hemisfera”.

Čeprav so opisane ugotovitve temeljile na študijah poškodovanih možanov, so kasnejše študije z naprednimi nevroslikovnimi metodami te izsledke podprle in jih razširile. Pokazale so, da je Brockovo področje bolj aktivno pri produkciji govora v primerjavi z razumevanjem govora, med tem ko je pri razumevanju govora aktivnejše Wernickejevo področje ^{4 5}. Raziskovanje z nevroslikovnimi metodami je kmalu vodilo tudi do spozanja, da poleg Brockovega in Wernickejevega področja pri govornem sporazumevanju sodelujejo še druga področja možganov, ki niso omejena samo na levo – “verbalno” – možgansko polovico ⁶. Sočasno z raziskovanjem govorjenega jezika, pa se je znanstvenikom začelo porajati vprašanje, kako možgani podpirajo sporazumevanje v znakovnem jeziku.

Glede na to, da se Brockovo področje za produkcijo govora nahaja v neposredni bližini možganskih področij odgovornih za nadzor nad gibi ust in obraza, Wernickejevo področje za razumevanje govora pa tik ob področju za zaznavo slušnih informacij, so raziskovalci sprva predvidevali, da pri znakovnem jeziku sodelujejo druga področja možganov kot pri govorjenem jeziku. Možne kandidate so videli v področjih desne možganske polovice, za katero je bilo znano, da je pomembna za zaznavanje vidno-prostorskih informacij, ki so ključne pri sporazumevanju v znakovnem jeziku. Ta hipoteza je bila kmalu ovržena, saj se je izkazalo, da pri izražanju in razumevanju znakovnega jezika sodelujejo ista področja – predvsem leve polovice možganov – kot pri govornem jeziku ⁷. Posamezniki, ki se sporazumevajo v znakovnem jeziku, imajo namreč ob poškodbah Brockovega oz. Wernickejevega področja podobne težave kot posamezniki, ki uporabljajo govorni jezik. Poškodbe Brockovega področja vodijo v težave pri kretanju (npr. posameznik pri kretnjah dela napake, jih ponavlja ali pa uporablja povsem izmišljene kretnje), medtem ko poškodbe Wernickejevega področja vodijo v nerazumevanje kretenj ⁷. Takšne izsledke podpirajo tudi nevroslikovne študije, ki kažejo, da se – podobno kot pri govorjenju – pri kretanju aktivira Brockovo področje, Wernickejevo pa pri razumevanju znakovnega jezika ⁸.

Raziskovanje tako govornega kot znakovnega jezika ter drugih jezikovnih oblik (npr. pisanega jezika) je skupno doprineslo k razumevanju, da jezik ni omejen zgolj na “sluh” in “govor” ter da ga omogoča kompleksno omrežje področij možganov. Danes vemo, da del tega omrežja predstavljajo temeljna jezikovna področja, ki omogočajo razumevanje in izražanje jezika, ne glede na njegovo obliko. Ta torej med drugimi vključujejo Brockovo in Wernickejevo področje, za katera pa novejše študije kažejo, da ju je možno nadalje deliti na manjša podpodročja, saj njihovi različni deli podpirajo različne jezikovne procese, od prepoznavanja pomena besed, do skladenjskih pravil ⁶. Med temeljna področja sodijo tudi področja desne možganske polovice, ki omogočajo zaznavo ritma in melodije jezika ter poudarkov ⁹. Poleg temeljnih področij pa pri procesiranju jezika sodelujejo tudi področja možganov, ki se v jezikovno omrežje vključujejo “po potrebi”. To so predvsem področja, ki skrbijo za začetni sprejem informacij iz okolja (npr. slušna področja možganov za zaznavanje govora oz. vidna področja možganov za zaznavo znakovnega jezika) in za posredovanje informacij nazaj v okolje (področja možganov, ki omogočajo vokalno artikulacijo in nadzorujejo gibe ust in obraza oz. področja ki podpirajo gibe rok) ³. Področja v tej kompleksni jezikovni mreži so med sabo povezana preko številnih povezav, ki skrbijo za pretok informacij in njihovo usklajeno delovanje.

Desetletja raziskovanja na področju jezika so tako prinesla številna pomembna spoznanja o mehanizmih možganov pri procesiranju jezika, ki narekujejo nove pristope k obravnavi posameznikov s težavami na področju jezika.