Tavanje misli je pojem, ki ima zelo različne pomene in konotacije. Po eni strani zajema sanjarjenje, ruminacijo ¹ ali pa spontane, z nalogo nepovezane misli ². V nekaterih kognitivnih modelih, na primer ³, ga pojmujejo večinoma kot nenameren in nezaveden kognitivni proces. Zato je lahko tudi pokazatelj neučinkovitega delovanja izvršilnih kognitivnih funkcij ⁴, ki so med drugim odgovorne za vzdrževanje pozornosti ⁵. Po drugi strani pa tavanje misli zajema misli, povezane z načrtovanjem prihodnosti, samorefleksijo ter drugimi osebno pomembnimi mislimi (angl. self-relevant thought) ¹. To pa kaže na tavanje misli kot aktiven in nameren proces, pri katerem je pozornost ključnega pomena za vzdrževanje miselnega toka ⁵. Številni avtorji poudarjajo pomembnost razlikovanja (in tudi razločevanja) pojavnosti namernega in spontanega tavanja misli ^{5 6}. Dinamiko namernosti ali spontanosti tavanja misli bom poskušala orisati s pomočjo nevrološkega modela tavanja misli, ki so ga predstavili Mittner in sodelavci ⁷.

Mirovno omrežje

Temeljno možgansko omrežje, ki ga večina raziskav povezuje s tavanjem misli, je mirovno možgansko omrežje (angl. default mode network, DMN). Sestavljajo ga različna možganska področja, kot so medialni prefrontalni korteks (mPFC), posteriorni cingulatni korteks (PCC), precuneus ter angularni girus ⁷. S posnetki funkcijske magnetne resonance (fMR) so se ta področja izkazala za aktivna v mirovanju, ob odsotnosti reševanja naloge, ko so udeleženci poročali tudi o pojavu tavanja misli ². Tako so raziskovalci začeli povezovati tavanje misli z določeno možgansko aktivnostjo. Dodatni razlogi so še, da posamezna možganska področja sodelujejo pri kognitivnih procesih, ki so značilna za tavanje misli: mPFC sodeluje pri osebno pomembnih mislih (angl. internally oriented cognition) ⁸, medialni temporalni lok pa sodeluje pri konstrukciji mentalnih simulacij, meta-kogniciji in meta-čustvovanju ⁶. Vendar pa se v predstavljenem modelu Mittner in sodelavci ⁷ odmikajo od klasičnega pogleda na tavanje misli kot procesa, ki je pretežno povezan z aktivacijo mirovnega omrežja. Njegovo aktivnost pripisujejo ravni nevroprenašalca in hormona norepinefrina, ki določa globalno aktivnost različnih možganskih področij. Ugotavljajo, da določa aktivacijo področij v primeru tavanja misli, pri čemer se posamezna področja (npr. mPFC, PCC) aktivirajo zgolj kot deli večjih omrežij, ki so takrat aktivirana ⁷ in niso neposredno povezana s pojavom tavanja misli ampak z ravnjo norepinefrina. Prav tako avtorji v modelu ugotavljajo, da je pri tavanju misli aktiviran zgolj temporalni del DNM ⁷.

Locus coeruleus-noradrenergični sistem

Pri možganskih korelatih tavanja misli je podrobneje preučevan tudi locus coeruleus-noradrenergični sistem (angl. locus coeruleus norepinephrine system, sistem LC-NA). Locus coeruelus (LC) je globoka možganska struktura, ki skrbi za proizvodnjo norepinefrina (poznan tudi kot noradrenalin) ter je s sproščanjem tega hormona odgovorna za učinkovito usmerjanje in ohranjanje pozornosti, kar je zanimivo tudi pri pojavu tavanja misli ^{9 10}. Dinamiko optimalnega delovanja sistema LC-NA lahko opišemo z u-krivuljo. Ko je aktivnost LC nizka ali visoka, je vzdrževanje in usmerjanje pozornosti v želeno aktivnost slabše kot pri srednji aktivnosti ⁹. Srednje intenzivno sproščanje norepinefrina omogoča učinkovito selekcijo aktivnosti poglavitnih možganskih omrežij za izvedbo naloge. Pri premajhni količini hormona se potrebna možganska omrežja ne aktivirajo, pri previsoki količini pa je aktiviranih (pre)več možganskih omrežij, kot jih za izvedbo naloge potrebujemo, kar privede do slabega sodelovanja in izmenjave informacij med njimi ¹¹. Višja količina norepinefrina se tako povezuje z večjo funkcionalno povezlivostjo med posameznimi možganskimi področji. Problem visoke aktivnosti LC-NA pri vzdrževanju pozornosti novejše raziskave odkrivajo pri posameznikih z diagnosticirano motnjo pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD). Ti so pri reševanju daljših nalog manj uspešni od normativne populacije, raziskovalci pa ugotavljajo, da je njihova nezmožnost ohranjanja pozornosti povezana s preveliko aktivnostjo sistema LC-NA ¹². To je zanimivo tudi, ker posamezniki z ADHD pogosteje poročajo o pojavljanju spontanega tavanja misli ¹³.

Vedenjske posledice ravni aktivnosti sistema LC-NA avtorji modela opisujejo z dimenzijo eksplorativnosti (odprtost za raziskovanje novih informacij) - LC-NA eksploitativnosti (usmerjenost na trenutni cilj, nalogo) ⁷. Eksploitativnost pripisujejo stanju srednje aktivnosti sistema LC-NA, ko oseba uspešno vzdržuje in usmerja pozornost v izvajanje dane naloge. Eksplorativnost pa povezujejo z visoko aktivnostjo LC-NA, ki je ustrezna, če smo usmerjeni v iskanje novih informacij, generiranje novih idej ter izkazkovanje bolj raznolikih vedênj ¹². V kontekstu reševanja naloge pa privede do zmanjšane pozornosti, ki jo lahko opazimo kot spremembo v uspešnosti reševanja trenutne naloge (npr. neuspešno sledenje navodilom, upad uspešnosti reševanja trenutne naloge …) ².

Nevrološki model tavanja misli

Kaj to pomeni za razumevanje procesa tavanja misli? Model na podlagi aktivnosti sistema LC-NA in aktivacije možganskih omrežij predvideva razliko med aktivnim in neusmerjenim (angl. off-focus) tavanjem misli ⁷.

Aktivno tavanje misli ima primerljive vzorce delovanja kot usmerjenost v izvajanje dane naloge. V obeh primerih je aktivnost sistema LC-NA srednja (optimalna), tako je pozornost na izvajanje naloge ali na vsebino notranjih vsebin stabilna. V obeh primerih sta aktivni tako vozlišče PCC kot mPFC, ki sta povezana z nekaterimi drugimi možganskimi omrežji ⁷. V primeru osredotočenosti na nalogo je poleg njiju aktivno še dorzalno pozornostno omrežje (angl. dorsal attention network, DAN), v primeru aktivnega tavanja misli pa še medialno temporalni del DNM ⁴. Razliko med njima lahko vidimo v uspešnosti reševanja naloge, saj je pri aktivnem tavanju misli zmanjšana pravilnost reševanja, ker je oseba manj osredotočena na zunanje in bolj na notranje dražljaje ⁷. Vendar pa primerljivi vzorci delovanja kažejo tudi na njune podobnosti, in sicer v tem, da je aktivno tavanje misli namerno usmerjena pozornost v notranje vsebine na enak način, kot je aktivno reševanje naloge namerno usmerjena pozornost v zunanje vsebine (v vsebino naloge). Na ta način lahko pojav aktivnega tavanja misli konceptualno povežemo z idejo namernega tavanja misli, kot ga predstavljajo drugi avtorji ^{5 14}.

V primeru neusmerjenega tavanja misli pa je aktivnost LC-NA visoka in presega optimalno raven norepinefrina, zato se poleg PCC in mPFC aktivira še mnogo drugih omrežji (npr. DAN, srednji fronalni girus, superiorni parietalni reženj, hipokampus …). Več možganskih predelov kot je aktivnih, manj usmerjena je pozornost in s tem tudi vsebina tavajočih misli; tavanje misli je eksplorativno ⁷.

V opisanem nevrološkem modelu ⁷ predvidevajo, da se neusmerjeno tavanje misli pojavi pri prehajanju iz osredotočenosti na nalogo do aktivnega tavanja misli. Prav tako ni nujno, da oseba preide na namerno tavanje misli, ampak se zaradi daljše povečane aktivnosti sistema LC-NA zadrži pri spontanem tavanju misli. Zaenkrat še ni jasno, zakaj prihaja do tega prehoda med reševanjem nalog v kontekstu eksperimentalnega procesa; težko je namreč spremljati aktivnost LC-NA ter jo povezati z dogajanjem notranjih vsebin, saj do njih ne moremo dostopati istočasno. V večini raziskav udeleženci o tavanju misli poročajo retrospektivno. Za neusmerjeno tavanje misli raziskave predvidevajo, da je spontano ⁵ ter nezavedno, zato se udeleženci procesa zavejo šele, ko jih o tem povprašamo ². Tako težko pridobimo takojšnja poročanja o neusmerjenem tavanju misli.

Zaključek

Glede na predstavljen model zgoraj naštetih vidikov in »sopomenk« tavanja misli sploh ne gre metati v isti koš, saj glede na aktivacijo v možganih spadajo v dva različna vidika razumevanja procesa tavanja misli. To je tudi še dodatni razlog, zakaj ne gre enačiti namernega in spontanega pojava tavanja misli. Zanimivo pa je vprašanje, kaj ta model razkriva o njuni dinamiki. Ali spontano tavanje misli vedno predhodi namerno? Kako ju potemtakem z vidika merjenja razločevati? Ideja, na kateri sloni večina raziskav, je namreč, da se namerno in spontano tavanje misli ne pojavljata skupaj (zaporedoma), ampak ločeno glede na eksperimentalne okoliščine, ki jih ustvarimo (npr. ⁵); ta model pa z idejo o prehajanju njuno popolno distinktivnost zanika.

Tavanje misli lahko razumemo kot večplasten konstrukt, ki trenutno v svoji definiciji združuje dve nasprotujoči si skrajnosti (spontanost–namernost), ki slonita na različnih možganskih korelatih, vendar pa sta z variacijo v aktivnosti sistema LC-NA povezani. Še vedno ni natančno jasno, zakaj se spontano tavanje misli pojavi. Se najprej pojavi sprememba v notranjih vsebinah ali sprememba v ravni norepinefrina? Lahko si ga razlagamo kot pokazatelja želje po spremembi vedênja (viharjenje možganov, tj. iskanje novih misli in idej), ki se nemalokrat spremeni v usmerjeno premišljevanje notranjih vsebin (namerno tavanje misli). Tako tavanje misli ni zgolj pokazatelj upada pozornosti.

Seveda pa se ne moremo zanašati zgolj na en nevrološki model tavanja misli, zato bo raziskovanje na tem področju tudi v prihodnosti še zelo zanimivo; po eni strani v smer razvijanja boljših tehnik hkratnega merjenja subjektivne izkušnje in možganskih sprememb, po drugi strani pa tudi v poglabljanje subjektivne vsebine, ki jo zajema fenomen tavanja misli ter njemu sorodni pojavi (npr. dolgčas).