V eni od preteklih številk revije eSinapsa smo lahko brali o pomembnosti gibanja za naše kognitivno zdravje, saj se telesna aktivnost izkazuje kot najbolj učinkovita, neinvazivna, ugodna in enostavna možnost preventive in ukrepanja tako pri zdravem staranju kot pri blaženju poteka nevrodegenerativnih bolezni ¹. Pomena gibanja za psihofizično vitalnost se je že sredi prejšnjega stoletja zavedal fizik dr. Moshe Feldenkrais (1904–1984) in ga strnil v dva stavka: »Gibanje je življenje. Brez gibanja bi bilo življenje nepredstavljivo« ²

Raziskovanje lastnega gibanja, ki se ga je Feldenkrais lotil zaradi težke poškodbe kolena, ki mu je močno poslabševala kakovost življenja, in spoznanja, do katerih je prišel na izkustveni način, so ob poglobljenem študiju različnih znanstvenih ved pripeljali do razvoja metode, ki se danes imenuje po njem. Metoda temelji na gibanju, združenem z usmerjanjem pozornosti. Pozornost nam omogoča, da zaznavamo, občutimo in se zavemo, kako se gibljemo, to pa je predpogoj, da se lahko naučimo gibati lahkotno in učinkovito. Feldenkrais je svoj pristop utemeljil na t. i. organskem učenju, ki je povezano z razvojem telesa in živčnega sistema v interakciji z okoljem. Organsko učenje je človekova biološka potreba in je najintenzivnejše v prvih letih življenja, ko osvojimo pomembne mejnike motoričnega razvoja – z raziskovanjem gibanja se sami naučimo prekotaliti na bok, obrniti s hrbta na trebuh, plaziti, sedeti, vstati, hoditi. Po svoji naravi ne more biti brez napak in neuspehov. Poteka počasi, vodi ga predvsem občutek zadovoljstva, ko je vsak poskus malo manj neroden od prejšnjega, ki je bil neprijeten ali težak ³. Organsko učenje je individualen učni proces, ki odkriva osebne potenciale in se pomembno razlikuje od akademskega učenja, pri katerem je objektivno znanje ločeno od subjektivne izkušnje.

Kaj je metoda Feldenkrais

Metoda Feldenkrais je učenje, ki temelji na zavestnem raziskovanju gibanja, s katerim odpravljamo slabe oz. škodljive gibalne vzorce in telo povežemo v skladno gibalno celoto. Glavna predpostavka tega somatskega pristopa je, da z raznolikim gibanjem in usmerjanjem pozornosti nudimo živčnemu sistemu pomembne informacije, saj na ta način razjasnjujemo funkcionalne odnose v telesu ter med telesom in okoljem (npr. povezanost posameznih delov telesa, podpora tal, orientacija v prostoru). Feldenkrais je utemeljil dva medsebojno povezana pristopa somatskega učenja. Prvi se imenuje ozaveščanje skozi gib (angl. Awareness Through Movement), pri katerem Feldenkrais-pedagog (ki ga imenujemo tudi učitelj ali praktik) skupini oseb podaja ustna navodila za gibanje. Funkcionalna integracija (angl. Functional Integration) pa je individualna oblika dela, pri katerem Feldenkrais-pedagog organizira gibanje osebe s pomočjo neinvazivnega dotika in premikanja njenega skeleta. Pri obeh pristopih raziskovanje gibanja na začetku po večini poteka leže na hrbtu, da se naučimo obrniti težnost sebi v prid in da olajšamo zavedanje položaja telesa v prostoru (propriocepcijo). Ko pridobimo več izkušenj z gibanjem na Feldenkraisov način, lahko delo poteka tudi v sedečem ali stoječem položaju. Feldenkraisov pristop sovpada s principi senzomotoričnega učenja. Aktivno gibanje in percepcija igrata veliko vlogo pri senzomotoričnem razvoju, učenju in rehabilitaciji. Če je aktivna vloga jasna pri lekcijah ozaveščanja skozi gib, ko osebe dejavno sledijo ustnim navodilom, je manj razvidna pri lekcijah funkcionalne integracije, pri katerih Feldenkrais-pedagog premika osebo. Feldenkrais je dognal, da živčni sistem osebe postane aktivno vključen v interakcijo s pedagogom, če ta naziva subtilne odgovore na premike skeleta, pri čemer raziskuje, katera različica gibanja (npr. glede smeri ali orientacije) najbolj jasno povezuje dele telesa med seboj in ustvarja skladno gibanje ⁴.

Ozaveščanje skozi gib

Pri delu v skupini osebe sledijo ustnim navodilom za izvajanje gibov. Pedagog namenoma ne kaže, ne popravlja in ne daje povratne informacije o njihovem gibanju, saj na ta način spodbuja učenje z raziskovanjem, vendar pa s smiselnimi vprašanji olajšuje kinestetično zavedanje, spodbuja razvoj propriocepcije, časovno in prostorsko zavedanje gibanja ter senzomotoriko. Začetni gibi so običajno zelo majhni, s poudarkom na neprestanem zmanjševanju napora, na sproščanju odvečnih napetosti in iskanju preprostega, prijetnega načina gibanja. Gibanje nato postane kompleksnejše, obsežnejše/večje in hitrejše, oseba pa se postopoma začne zavedati, kako pri vsakem gibu sodeluje celotno telo. Gre torej za strukturirano raziskovanje lastnega gibanja, katerega namen je usmeriti pozornost na zaznave, ki spremljajo običajne gibalne vzorce in iz katerih se lahko naučimo zmogljivejšega in učinkovitejšega gibanja. Vsaka lekcija je sestavljena iz približno desetih gibalnih različic, v katere so vtkane različne učne strategije (npr. postavljanje omejitev, spreminjanje hitrosti in smeri gibanja ter položaja telesa), ki spodbujajo odkrivanje izboljšanega funkcionalnega gibanja. Rdeča nit lekcij so lahko razvojni gibi (npr. kotaljenje, plazenje, vstajanje), funkcije (npr. drža, seganje, sklanjanje, vstajanje, dihanje), sistematično raziskovanje kinetičnih možnosti sklepov in mišic ter vizualizacija ⁵. Pogosto gibe izvajamo le na eni strani telesa, na drugi pa si jih samo predstavljamo v mislih, saj uporaba miselnih predstav podpira izboljšanje funkcionalnega gibanja ⁶. Na ta način izostrimo kinestetično občutljivost do te mere, da mišične impulze in vzorce razločno čutimo in razlikujemo z minimalno mobilizacijo.

Funkcionalna integracija

Individualno delo ravno tako kot ozaveščanje skozi gib temelji na učenju in stremi k izboljšanju učinkovitosti gibanja posameznika. Integracija pomeni povezovanje posameznih delov telesa v skladno, funkcionalno celoto. Med lekcijo funkcionalne integracije pedagog na nežen in neinvaziven način premika osebo, da ji olajša zavedanje in spodbudi organsko učenje. Oseba postopno, prek ponovitev in različic po večini nezavedno zgradi novo živčno-mišično podobo gibanja, ki jo pozneje prevede v aktivno izvedbo. Nežna taktilna in kinestetična komunikacija torej olajša zavedanje običajnih vzorcev gibanja in obnašanja ter spodbudi širitev nabora učinkovitih funkcionalnih gibov. Ti so osnova človekovega učenja od rojstva dalje, zato jih možgani hitro prepoznajo in uporabijo. Pri lekcijah funkcionalne integracije pogosto uporabljamo diferencirane in neobičajne gibe za vzpostavljanje novih in neznanih situacij pri učenju. Na ta način razbijamo običajne gibalne vzorce in dajemo prostor novim ⁵.

Osnovni principi metode

Glavne Feldenkraisove predpostavke je v knjigi The brain’s way of healing povzel Doidge ⁷. Um programira funkcioniranje možganov. Feldenkrais je že v štiridesetih letih prejšnjega stoletja spoznal, da se lahko možgani pod vplivom izkušenj spreminjajo in oblikujejo nove nevronske povezave. »Homo sapiens pride na svet z možgani, katerih velika večina je nepovezana, brez vzorcev, zato da lahko vsak posameznik glede na to, v kakšnem okolju se rodi, organizira svoje možgane tako, da se prilagodi zahtevam okolice. Um se razvija postopoma in začne programirati delovanje možganov. Moj pogled na um in telo vključuje subtilno metodo preoblikovanja struktur celega človeka, da postane funkcionalno integriran, kar pomeni, da lahko dela, kar želi« ^{8 9}.

Možgani ne morejo misliti brez motorične funkcije. Feldenkrais je dojemal um in telo kot neločljivo celoto in zagovarjal stališče, da možgani ne bi mogli misliti brez motoričnih funkcij ³. Že sama misel na gib sproži gib; že če si gibanje samo predstavljamo, se poveča tonus mišic, ki so vključene v gib. Štetje v mislih povzroči subtilne gibe vokalnega aparata. Vsako čustvo vpliva na mišice in držo. V globoko sproščenem stanju lahko zaznamo, kako vsaka misel povzroči spremembo v mišicah. Vsakič, ko uporabimo možgane, se sprožijo štiri komponente: mišljenje, zaznavanje in občutenje in gibanje. Pod normalnimi pogoji ne izkusimo ene same neodvisno od preostalih treh.

Dunn in Rogers ⁶ sta preučevala vpliv senzoričnih podob na gibanje. Udeleženci raziskave so si po ustnih navodilih pol ure predstavljali, kako z mehko krtačo drsijo po levi polovici telesa od prstov na nogi do vrha glave, prek sprednje in zadnje strani. Ugotovila sta, da je vizualizacija vplivala ne le na subjektivno zaznavo večje dolžine in lahkotnosti leve polovice telesa, temveč je povzročila tudi značilno večji obseg upogiba leve strani trupa naprej.

Zavedanje gibanja je ključ do izboljšanja gibanja. Senzorični sistem je povezan z gibalnim sistemom. Kinestetična zaznava je ključna za ocenjevanje uspeha gibanja in daje takojšnje povratne informacije o položaju telesa v prostoru. V kontekstu nekdanje paradigme, da so senzorične funkcije ločene od motoričnih, se zdi neverjetno, da bi lahko gibalne težave – še zlasti pri ljudeh s težkimi poškodbami možganov – omilili ali odpravili preprosto z zavedanjem gibanja. Feldenkraisovo razmišljanje je potrdil Michael Merzenich, ki je z laboratorijskimi poskusi na živalih dokazal, da se dolgoročne nevroplastične spremembe najlažje zgodijo, kadar med učenjem osredotočamo pozornost. Če so živali izvajale neko nalogo avtomatično, brez pozornosti, se je njihov zemljevid možganov spremenil, a le začasno ¹⁰.

Diferenciacija (zaznavanje najmanjših možnih senzoričnih razlik med gibi) gradi atlas možganov. Kartiranje možganov, tj. razmejevanje možganskih področij in ugotavljanje, kateri deli možganov upravljajo določene funkcije, je poglavitnega pomena pri raziskovanju njihove vloge ¹¹. Novorojenčki pogosto delajo velike, slabo diferencirane gibe, ki temeljijo na primitivnih refleksih in ki vključujejo veliko mišic naenkrat. Sčasoma se naučijo manjših, natančnejših posameznih gibov – a šele takrat, ko lahko z zavedanjem zaznajo majhne razlike med gibi. Kot je pokazal Feldenkrais, je diferenciacija ključna pri okrevanju po kapi, pri otrocih s cerebralno paralizo in avtizmom. Razumel je, naslanjajoč se na delo kanadskega nevrokirurga Wilderja Penfielda, da ob izgubi funkcije zaradi poškodbe določen del telesa postane manj zastopan na atlasu možganov ali pa njegova prisotnost na atlasu celo izgine (načelo uporabi ali izgubi, angl. use it or lose it). Z diferenciranimi gibi prizadetih delov telesa in usmerjanjem pozornosti na gibe lahko dosežemo, da se navzočnost na atlasu možganov spet okrepi in tako postane atlas bolj rafiniran.

Razlikovanje je najlažje ob najmanjšem dražljaju. Feldenkrais je zapisal: »Če dvignem železno palico, ne bom zaznal razlike, če nanjo prileti muha in potem odleti z nje. Če pa držim v roki pero, bom zaznal, kdaj nanj sede muha. To velja za vseh pet čutov« ¹². Po Weber–Fechnerjevem zakonu lahko pri močnem senzoričnem dražljaju spremembo v stopnji dražljaja zaznamo le, če je ta velika ¹³. Majhne spremembe lahko torej zaznamo le pri šibkih dražljajih. Pri lekcijah ozaveščanja skozi gib je Feldenkrais spodbujal učence, da stimulirajo svoje čute z minimalnimi gibi. Majhni dražljaji radikalno povečajo kinestetično občutljivost, to pa vodi k spremembam v gibanju. Te se zgodijo, ker pozornost pomaga reorganizirati motorično skorjo in živčni sistem. Atlas možganov tistih delov telesa, na katere usmerjamo pozornost, postane bolj diferenciran, predstavlja telo z več podrobnostmi. Sprememba atlasa je ključna, saj veliko gibalnih težav nastane, ker deli telesa niso dobro zastopani na atlasu možganov.

Počasno gibanje je ključ do zavedanja, zavedanje pa je ključ do učenja. Feldenkrais je dognal, da je zamik med mislijo in dejanjem osnova zavedanja ¹². Počasni gibi vodijo k izostrenemu opazovanju in diferenciaciji atlasa možganov, s čimer omogočimo nastanek več sprememb. Kadar se v možganih hkrati in večkrat pojavita dva senzorična ali motorična dogodka, postaneta povezana, ker se nevroni, ki se sprožijo skupaj, povežejo. Atlasi možganov se lahko združijo, kadar se dve aktivnosti prepogosto ponavljata hkrati. Če sedimo pred računalnikom in tipkamo, nezavedno dvignemo rame. Čez čas se morda zavemo, da imamo rame dvignjene tudi, kadar za to ni potrebe. Kmalu sledi bolečina v vratu. Če želimo prekiniti ta vzorec, se moramo naučiti, da diferenciramo mišice, ki dvignejo rame, in mišice, ki so potrebne za tipkanje. To pa zahteva zavedanje.

Zmanjševanje napora vodi v lahkotnejše gibanje. Uporaba sile je nasprotje zavedanju; če se naprezamo, se ne moremo učiti. Princip »brez muje se še čevelj ne obuje« se pri takem načinu učenja ne obnese. Feldenkrais je bil prepričan, da moč volje ne pripomore k razvoju zavedanja, kot tudi ne kakršno koli kompulzivno dejanje, ki poveča mišični tonus po vsem telesu. Kompulzivni napor vodi v brezumno samodejno gibanje, ki postane navada. Veliko odvečnih napetosti v telesu se lahko znebimo z zavedanjem, kako pogosto nezavedno napenjamo in uporabljamo mišice, ki za določen gib niso potrebne.

Napake so bistvenega pomena. Ni pravega načina za gibanje, je le boljši. Feldenkrais ni popravljal napak ali ljudi. Da bi naučil ljudi opustiti problematično navado, jih je vzpodbujal, da poskusijo z naključnimi gibi, dokler niso našli tistega, ki jim je najbolj ustrezal. Na ta način so se sami naučili najti spontano gibalno rešitev.

Naključni gibi omogočajo variacije, ki vodijo k razvojnim prebojem. Otroci se naučijo preobračanja, plazenja, sedenja in hoje s poskušanjem. Večina dojenčkov se nauči prekotaliti sebe zato, ker z očmi sledijo nečemu, kar jih zanima. Prekotalijo se nenamenoma, zaradi naključnega gibanja. Včasih se naučijo sedeti zato, ker si poskušajo dati stopala v usta, ne zato, ker bi želeli sesti. Stoje in hoje, pomembnih prebojev, se naučijo brez treninga. Naučijo se s poskušanjem in iz napak, ko so pripravljeni. Ti uvidi so nasprotni konvencionalnim pristopom terapije, ki ljudem z gibalnimi težavami predpišejo ponavljajoče se vaje, ki temeljijo na predpostavki, da obstajajo idealni gibi za dviganje, hojo, vstajanje itd. Feldenkraisovo prepričanje je bilo, da mehanično ponavljanje določene akcije običajno pripelje do slabih gibalnih navad.

Tudi najmanjši gib določenega dela telesa vključuje celotno telo. Pri osebi, ki je zmožna učinkovitega in elegantnega gibanja, se za izvedbo giba organizira celotno telo, ne glede na to, kako majhen je gib. Kadar je telo dobro organizirano, z malo odvečnimi mišičnimi napetostmi, se obremenitev porazdeli med mišice, skelet in vezivno tkivo. Veliko gibalnih težav in pridruženih bolečin je posledica navade in ne nenormalne strukture. Večina konvencionalnih pristopov zdravljenja predvideva, da je funkcija popolnoma odvisna od telesne strukture in njenih omejitev. Feldenkrais je odkril, da težave povzroča način, kako se možgani naučijo prilagoditi strukturnim nenormalnostim, ne pa nenormalnosti same ¹⁴.

Raziskave učinkovitosti metode

Doslej je bilo objavljenih nekaj več kot trideset randomiziranih kontroliranih raziskav, ki so preučevale učinke metode Feldenkrais pri različnih populacijah in so poročale o različnih rezultatih. Opravljenih je bilo tudi nekaj sistematičnih pregledov znanstvene literature. Ernst in Canter ¹⁵ sta poročala, da nekaj raziskav sicer navaja določene koristne učinke metode, vendar sta smatrala, da dokazi tako z vidika kakovosti kot števila opravljenih raziskav še niso dovolj trdni. Meta analiza, ki je bila opravljena desetletje pozneje, ¹⁶ je pokazala, da so bile do takrat opravljene raziskave zelo heterogene v smislu testiranih populacij, spremenljivk in rezultatov. Obetavni so bili rezultati glede učinkovitosti metode pri izboljšanju ravnotežja pri starejši populaciji in na ravni zmanjševanja simptomov (npr. manjša bolečina, večje udobje). Pregled raziskav, ki so se osredotočale na osebe z bolečinami v vratnem in ledvenem delu hrbtenice, je nakazal učinkovitost metode pri blaženju bolečin, vendar so avtorji preglednega članka opazili nekonsistentost pri uporabi metod in heterogenost merjenih spremenljivk ¹⁷. Stephens in Hillier ¹⁸ sta se osredotočila na članke, ki so z randomiziranim kontroliranim pristopom ocenjevali terapevtsko vrednost metode za izboljšanje ravnotežja, mobilnosti, koordinacije in kronične bolečine, zajela pa sta tudi raziskave o pozornosti med motoričnim učenjem, avtonomni regulaciji in telesni podobi. Po pregledu del s področja kronične bolečine sta zaključila, da je metoda s povečevanjem zavedanja o delovanju telesa kot celote koristna za blaženje kronične bolečine. Podala sta tudi nekaj konkretnih predlogov, kako nadgraditi že obstoječe raziskave. Zadnji sistematični pregled literature ¹⁹ je bil opravljen z namenom, da bi ugotovili, pri kakšni populaciji in pri katerih stanjih bi lahko metodo uporabili kot del fizioterapevtske obravnave. V meta analizo so zajeli šestnajst raziskav in ugotovili, da so pri starejši populaciji v treh od štirih raziskav dosegli znatno izboljšanje hoje, ravnotežja, mobilnosti in kakovosti življenja. V treh raziskavah, v katere so bile vključene osebe z bolečinami v vratu in ramenih, so poročali o zmanjšanju bolečin in izboljšanem funkcionalnem ravnotežju. O zmanjšanju bolečin, večji mobilnosti in boljši kvaliteti življenja so poročali tudi v treh raziskavah s področja kronične bolečine v ledvenem delu hrbta. V dveh raziskavah s področja multiple skleroze je bilo opaženo izboljšanje funkcionalne kapacitete, v dveh raziskavah, v katerih so sodelovale osebe s parkinsonovo boleznijo, pa so poročali o izboljšanju testov funkcij in dvigu kakovosti življenja. Avtorji so zaključili, da so terapevtski učinki metode primerljivi z drugimi fizioterapevtskimi pristopi pri osebah z bolečinami v hrbtenici ter da metoda izboljšuje mobilnost, ravnotežje in kakovost življenja pri starejših osebah in osebah z nevrodegenerativnimi boleznimi. Nasprotno pa pregled literature po mnenju avstralskega ministrstva za zdravje ²⁰ ne daje dovolj trdnih dokazov o učinkovitosti metode, ki bi upravičili povračilo stroškov naravnih terapevtskih storitev v okviru zasebnega zdravstvenega zavarovanja v Avstraliji. V nekaterih evropskih državah, npr. v Nemčiji, metodo pri določenih indikacijah (težave z držo, mišično-skeletne omejitve, bolečina v hrbtu, kronična bolečina, nevrološke bolezni, razvojne motnje otrok, psihosomatske bolezni) uporabljajo v sklopu zdravstvenega sistema ²¹.

Morda največji potencial metode je njena uporabnost pri blaženju posledic nevroloških stanj, kot so možganska kap, multipla skleroza, Parkinsonova bolezen, cerebralna paraliza ipd. Feldenkrais je pri delu sledil svojemu prepričanju, da za izboljšanje ni omejitev.11 Z vztrajnostjo in inovativnim pristopom, temelječim na razumevanju funkcioniranja možganov, je pri delu z otroki s posebnimi potrebami in z odraslimi z nevrološkimi težavami pokazal, da je mogoče pri različnih stanjih doseči ugodnejše izide, kot jih sicer napovedo tipične prognoze ^{7 8}. Ti so seveda odvisni od več dejavnikov: stopnje prizadetosti, pogostosti obravnave, motivacije in nenazadnje ekonomskega statusa posameznika in njegove socialne mreže, saj v večini držav metoda Feldenkrais ni priznana kot pristop, ki bi bil upravičen do povračila stroškov iz javnozdravstvene blagajne. Principi metode Feldenkrais olajšujejo nevrodiferenciacijo, ki jo Doidge pojmuje kot eno od ključnih stopenj nevroplastične regeneracije (angl. neuroplastic healing). Doidge predstavlja svoje razumevanje nevroplastične regeneracije v petih stopnjah: prva je popravljanje splošnih celičnih funkcij nevronov in glije, sledi nevrostimulacija, ki pomaga oživiti speča omrežja v poškodovanih možganih in vodi k izboljšanju sposobnosti možganov, da ponovno vzpostavijo homeostazo; tretja je nevromodulacija, ki vzpostavlja ravnotežje med ekscitacijo in inhibicijo nevronskih mrež; nevrorelaksacija sledi obdobju, ko izzvenijo učinki odziva boja ali beg in ko možgani lahko zberejo in shranijo energijo, potrebno za okrevanje; zadnja faza pa vključuje nevrodiferenciacijo in učenje. V tej fazi, ko so nevronska omrežja spet sposobna samoregulacije, bolnik ponovno lahko začne uporabljati pozornost in se učiti, kar vključuje diferenciacijo, torej tisto, v čemer so možgani najboljši: fino razlikovanje ⁷. Feldenkrais je v knjigi The case of Nora ⁸ podrobno opisal proces učenja ženske, s katero je začel delati tri leta po njeni možganski kapi in jo postopoma usposobil za samostojno življenje. Pogosto je delal tudi z otroki s cerebralno paralizo, številne individualne obravnave so dokumentirane na video posnetkih, ki so dostopni na strani mednarodne zveze Feldenkrais (International Feldenkrais Federation, https://feldenkrais-method.org/). V Doidgevi knjigi ⁷ je opisan primer deklice, ki se je rodila brez tretjine malih možganov in ki je po napovedi popolne retardacije ob delu po Feldenkraisovih principih odrasla v gibalno povsem sposobno, univerzitetno izobraženo žensko. V pilotni raziskavi, ki je vključevala osebe z različnimi senzomotoričnimi primanjkljaji po možganski kapi, se po izvajanju lekcij ozaveščanja skozi gib statistično značilno izboljšalo ravnotežje oseb ²².

Nevrorehabilitacija je primarni terapevtski pristop pri poškodbah hrbtenjače, pri kateri s stimulacijo centralnega živčnega sistema skušamo doseči izboljšanje nevrološke funkcije. Osebe s poškodbo hrbtenjače pogosto ponovno pridobijo delni nadzor nad mišičnimi skupinami, vendar jih ne morejo v celoti vključiti v telesno shemo. Metoda Feldenkrais vpliva na zaznavanje telesne sheme; eden od učinkov metode je povečanje obsega giba, kar je eden od želenih ciljev terapije pri osebah s poškodbo hrbtenjače. Z vnosom in zaznavanjem gibalnih različic v izvedbo enega in istega giba je mogoče poiskati najlažjo in najučinkovitejšo možnost gibanja, kar je indicirano predvsem pri osebah z nepopolno poškodbo hrbtenjače. Pri osebah s popolno poškodbo hrbtenjače lahko metoda blaži posledice negibljivosti in spastičnosti (npr. olajšuje dihanje).²³

Zaključek

Znanost danes torej postopoma dokazuje učinkovitost metode. S funkcionalno magnetno resonanco so preučevali kratkoročne učinke metode na nevronsko aktivnost med funkcionalno motorično akcijo in ugotovili, da kratka, neinvazivna senzomotorična intervencija vpliva na spontano kortikalno aktivnost v funkcionalno povezanih regijah možganov ⁴. Funkcionalna integracija potrjeno zmanjšuje mišični tonus ²¹. Kot že omenjeno, so doslej znanstveno potrjene koristi metode blaženje bolečine v vratu, ramenih in ledvenem delu hrbta ^{24 25 26 27 28}. Pri kronični bolečini v hrbtu je lahko metoda Feldenkrais celo učinkovitejša od farmakološkega ali inštrumentalnega pristopa ²⁹. Metoda izboljša tudi ravnotežje, gibljivost in hojo ^{30 31 32 33 34} ter ima širši fokus v primerjavi s tradicionalnimi pristopi rehabilitacije ³⁵. Vplive metode so raziskovali tudi pri osebah z nespecifičnimi mišično-skeletnimi motnjami ^{36 37}, skoliozo ³⁸, slabšo intelektualno zmožnostjo ³⁹, multiplo sklerozo ^{40 41}, fibromialgijo ⁴², artritisom ⁴³ in Parkinsonovo boleznijo ⁴⁴. Nenazadnje metoda Feldenkrais z blaženjem tesnobe ^{45 46} pozitivno učinkuje na psihično zdravje posameznika in ima potencial tudi na področju senzomotorične psihoterapije.