Verjetno nas je že vse kdaj pomiril nasmeh neznanca pred javnim nastopom ali pa nam je podporna beseda prijatelja olajšala zlomljeno srce. Naše doživljanje različnih dogodkov namreč ni le stvar tega, kako jih zaznavamo sami, temveč je tesno povezano s tem, kdo je ob nas in kako se ta oseba odziva na dogajanje okoli nas. Drugi ljudje imajo neverjetno moč, da sooblikujejo naše izkušnje – njihovi izrazi, telesna drža, besede ali celo tišina lahko vplivajo na to, kako doživljamo neko situacijo.

Vplivi drugih oseb na naše doživljanje pa so še posebej izraziti v stresnih trenutkih, eden izmed teh je tudi univerzalna izkušnja bolečine. Pozna jo vsak izmed nas – ko nas zbode v hrbtu po dolgem sedenju, pekoče zaboli ob prijemu vročega pekača ali ko z mezincem na nogi silovito udarimo v rob mize. Toda čeprav bolečino pogosto dojemamo zgolj kot fizično reakcijo, je v resnici veliko več kot le odziv živčnega sistema na škodljive dražljaje. Bolečina je subjektivna izkušnja, ki poleg senzorične vključuje tudi čustveno komponento in jo lahko pomembno oblikujejo tudi naši odnosi z drugimi ljudmi ¹. Na primer, ob doživljanju popadkov pred rojstvom otroka lahko partnerjev stisk roke ali spodbudna beseda medicinske sestre naredi veliko razliko, da bolečina postane vsaj nekoliko manj intenzivna in bolj obvladljiva.

Bolečina tako ni samo rezultat aktivnosti bolečinskih receptorjev v telesu, ampak je kompleksna izkušnja, ki vključuje interakcijo fizioloških, psiholoških in socialnih dejavnikov. Med zadnjimi ima ključno vlogo socialni kontekst. Bližina in dejanja druge osebe lahko namreč bistveno vplivajo na to, kako intenzivno bolečino občutimo in kako neprijetna se nam zdi. Drugi ljudje so nam večinoma v pomoč, da se naša bolečina ublaži, v določenih okoliščinah pa se lahko zaradi njih tudi okrepi. Smer tega vpliva je odvisna od narave odnosa in načina nudenja opore ². Ker je bolečina nekaj, čemur se ljudje želimo primarno izogniti, raziskovalce zanimajo predvsem načini, kako s pomočjo socialne opore zmanjšati njeno zaznavanje, in socialna regulacija kot eden izmed načinov, kako naši odnosi s soljudmi namerno ali nenamerno vplivajo na delovanje možganov in zaznavanja emocionalnih stanj, je vse pogosteje predmet raziskav v psihologiji in nevroznanosti ³.

Socialna opora, ki je izredno pomembna za pojav analgetskega učinka, torej zmanjšanja doživljanja bolečine, se nanaša na zagotavljanje tolažbe ali pomoči posamezniku, ki se sooča s težko situacijo, kot je bolečina. Ta posameznik ob tem občuti, da so mu drugi ljudje na voljo, da jih skrbi zanj in so mu v pomoč, kar pozitivno deluje na njegovo duševno blagostanje ⁴. Opora, ki izzove takšna občutja, se lahko nudi na različne načine – od pozitivnih verbalnih interakcij, dotika do zgolj tihe prisotnosti –, vsi pa lahko pripomorejo k omilitvi bolečine ⁵. Takrat namreč nismo nič več sami v svojem trpljenju, ampak najdemo oporo v tistih, ki so nam blizu.

Izkušnjo bolečine lahko opišemo z dvema dimenzijama. Prva je intenzivnost in se nanaša na zaznavne vidike bolečine, kot so moč, prostorske in časovne značilnosti; druga dimenzija pa je neprijetnost, ki zajema čustveno komponento, torej občutja, ki se pojavijo ob bolečini, na primer distres, tesnoba, ščemenje ^{6 7}. Raziskave kažejo, da socialna opora pomembno zmanjša obe dimenziji doživljanja bolečine. Študije namreč konsistentno ugotavljajo, da udeleženci, če imajo socialno oporo, ob bolečini poročajo o nižjih ocenah njenega zaznavanja. Pri tem pa različni vidiki socialne opore različno oblikujejo moč njenega vpliva ⁵. Še posebej učinkovita je opora osebe, s katero imamo tesnejši in dlje trajajoč kakovosten odnos, ali opora, ki vključuje aktivnejše strategije. Partnerjev dotik bo tako bolj omilil doživljanje bolečine kot le pasivna prisotnost neznanca, a tudi ta lahko prinaša koristi v smislu manjše zaznave bolečine ².

Poleg subjektivnega zaznavanja socialna opora vpliva tudi na fiziološke reakcije. Spremeni se predvsem aktivacija poti hipotalamus–hipofiza–nadledvična žleza, kar vodi do sproščanja hormonov, kot je oksitocin, povezanih z občutki pripadnosti in varnosti ⁸. Raziskave slikanja možganov s funkcijsko magnetno resonanco (fMRI) pa nadalje kažejo, da ob prisotnosti opore med bolečino prihaja tudi do sprememb v možganski aktivnosti. Opazni sta na primer povečana aktivnost prefrontalnega korteksa in amigdale, področij, vključenih v procese presojanja in uravnavanja čustev, ter znižana aktivnost dorzalnega anteriornega cingulatnega korteksa in insule, ki se povezujeta z obdelovanjem bolečine. Tako se že na ravni možganov ob socialni opori spremeni njihovo delovanje, in sicer v smer omogočanja lažje predelave bolečine ⁹. To ugotovitev podpirajo tudi študije, ki z uporabo elektroencefalografije (EEG) ugotavljajo, da socialna opora zniža povprečne amplitude z bolečino povezanih električnih potencialov, ki so značilni za procesiranje bolečine in čustev. Iz tega izhajajo sklepi, da ob socialni opori druge osebe možgani potrebujejo manj energije za obdelavo bolečega dražljaja, kar vodi do manj intenzivnega in neprijetnega doživljanja bolečine ¹⁰.

V literaturi zasledimo dve razlagi za opisane rezultate analgetskega učinka socialne opore na bolečino. Mogoče je, da je mehanizem v ozadju pozornost. Kadar je ob bolečini z nami neka druga oseba, nam namreč to lahko predstavlja distraktor oziroma odvrne našo pozornost od dražljaja, s čimer pride do omenjenih sprememb v možganskem delovanju in zmanjšanega zaznavanja predvsem intenzivnosti bolečine6. Na drugi strani pa naj bi bila čustva tista, ki oblikujejo naše doživljanje neprijetnosti bolečine, saj socialna opora poviša pozitivna čustva, ko zbudi občutke ljubezni, umirjenosti, zaupanja ipd., s čimer na doživljanje bolečine deluje varovalno. Z nevrofiziološkega vidika je to razvidno iz spremembe v aktivaciji določenih predelov možganov, kot so anteriorni cingulatni korteks, insula in amigdala, ter ravni možganske aktivnosti, kar nakazuje, da je regulacija čustev in bolečine olajšana, ko se lahko opremo na drugega ^{11 12}. Ker pa je omenjeno doživljanje bolečine kompleksen proces, je najverjetnejša razlaga kombinacija obeh mehanizmov, da torej socialna opora pomeni tako preusmeritev pozornosti od dražljaja kot lažjo čustveno regulacijo, kar se kaže v milejšem doživljanju bolečine.

V splošnem ugotovitve raziskav kažejo, da ima socialna opora pomembno vlogo pri zmanjševanju našega zaznavanja bolečih dražjajev, to pa ima tudi pomembne praktične implikacije. Na področju zdravstva lahko uporaba teh spoznanj izboljša pristop k obravnavi pacientov v akutni ali kronični bolečini, v vsakdanjem življenju pa nam prav tako olajša boleče trenutke. Spoznanje, da je bolečina izkušnja, ki jo lahko preoblikujejo dejanja bližnjih, nas opominja na pomembnost odnosov, ki so med drugim ključni dejavnik našega duševnega in telesnega blagostanja. Vseeno pa je pomembno tudi zavedanje, da so vključeni konstrukti izredno individualni, zato je ob bolečini nujno poslušati posameznika, ki bolečino doživlja, in mu nuditi socialno oporo na način, ki mu bo v največjo korist.