Človek vsake toliko zboli. V današnjem tempu življenja je ob tem verjetno neizogibno pričakovati kaj drugega kot modrovanja soljudi, da je bilo preveč stresa in ti je padla odpornost.

Četudi te je pičil komar ali pa ugriznil klop. Je stres kriv tudi, če te piči kača? Morda celo, če te ugrizne netopir okužen z virusom stekline!? Preberite si drzno razmišljanje o prepletenosti dveh velikanov; imunskega in živčnega sistema.

Razumevanje delovanja imunskega sistem odpira učinkovite možnosti zdravljenja vedno večjega števila bolezni, tudi najpogostejših nevrodegenerativnih bolezni. Kljub vedno večjemu znanju o nekaterih redkih nevrodegenerativnih boleznih, pa le te vseeno ostajajo neizbežno smrtne. Medtem ko torej počasi pričenjamo razumeti odnos imunskega in živčnega sistema, pa se na odru nevroznanosti pojavlja nepričakovano uspešen igralec »placebo«. V tej številki eSinapse se druge, prav tako nepojasnjene prepletenosti duševnosti in biologije dotika recenzija knjige Pogled v ozadje.

Človek je zagotovo največji, ko se razdaja pomoči potrebnim. V Sloveniji je mnogo društev, ki delajo dobro v zameno za srečo, ki jo poklanja nasmeh hvaležnega in srečnega sočloveka. Tako se neizbežna starost ljubeče prepleta z nadebudno mladostjo v društvu medgeneracijskega sodelovanja. In tako kot človeku na težki poti upanje najbolje lahko vliva le človek, ki je pot brodil pred ali ob njim, se v društvu Trepetlika žalost umika upanju za stotine bolnikov s parkinsonovo boleznijo

V letu 2010 so mladi energije polni študentje Medicinske fakultete v Ljubljani in starejši izkušeni nacionalni strokovnjaki iz obeh Univerzitetnih kliničnih centrov pokazali malce drugačno medgeneracijsko tvorno sodelovanje na poti premagovanja parkinsonove bolezni. Organizirali so 2. mednarodno poletno šolo o parkinsonovi bolezni – nadebudna malčica neustavljivo raste in bo letos svoj 5. rojstni dan praznovala kar na drugi strani ocena, v Montrealu, v Kanadi.

Medtem pa vam 5. številka eSinapse v branje prinaša njen prvi klinični primer s področja vaskularne nevrologije.

Pred kar nekaj leti je na predavanjih patofiziologije profesor s kančkom navihanosti modroval, da se zahodna znanost svojega dela loti tako, da človeško telo razstavi na dele, spozna njihovo delovanje in potem o delovanju celotnega organizma sklepa na podlagi znanja o delovanju posameznih delov. Nasprotno pa vzhodnjaška znanost opazuje delovanje celotnega telesa kot enote. V isti sapi se je tudi pomenljivo krohotal dejstvu, da vzhodnjaki težijo tudi k prazni glavi (tekom meditacije verjetno) in nato modro nadaljeval v smislu, da popolnoma prav verjetno nima ne zahod in ne vzhod.

Življenje je res sestavljeno iz morja delčkov, nadebudnih malčkov in vplivnih velikanov. In kot je mozaik sestavljen iz malih in velikih, črnih, belih ter pisanih delčkov, se celotna slika in na drugi strani dobronamerna prihodnost lahko ustvarita le s spoštljivim odnosom do vsega, kar tvori celoto; do preteklosti in tvornega sodelovanja za skupno prihodnost nevroznanosti.

Naj bo Vaše zimsko-pomladno obdobje lesketajoče snežno belo, dišeče kavno črno in kaj kmalu pojoče pomladno pisano – za skupno prihodnost nevroznanosti pa ob tem tudi nevroznanstveno zgubano, zagovorniško srčno in seveda polno zdravja ter varnosti.