Ker se izobraževanje javnosti začne pri najmlajših, pa tudi zato, ker radi delamo z otroki, bomo v okviru Tedna možganov letos že petič organizirali poučno delavnico za osnovnošolce.

Četudi sprva vzgojno-izobraževalnim prijemom, ki bi bili posebej prilagojeni za to starostno skupino, nismo posvečali zelo veliko pozornosti, pa danes lahko že skoraj trdimo, da se je iz leta v leto počasi oblikoval nekakšen osnoven vzorec delavnice, ki po našem mnenju (v okviru naših zmožnosti) dokaj dobro izkorišča spoznavne potenciale otrok.

Osnovni vodili delavnic pa ostajata miselnemu razvoju navkljub (ali ravno zaradi njega?) vseskozi silno preprosti:

1. Radovedno skupino otrok popeljati v skrivnostni svet uma in možganov ob zabavnem in igrivem reševanju zagonetk.
2. Če je stvar zanimiva in zabavna nam, ki delavnice oblikujemo in vodimo, je to dobro jamstvo, da bo stvar zanimiva in zabavna tudi otrokom.

Preden skušamo razložiti osnovna konceptualna vodila delavnic, kakor jih vidimo danes, naj v kratkem predstavimo, kaj konkretno smo v prejšnjih letih počeli.

Vse se je začelo leta 2008, ko smo se odločili, da en dan v Tednu možganov posvetimo tudi otrokom. Nekako intuitivno smo se odločili za najmlajše, tj. za predšolske otroke, in ker le-ti potrebujejo spremstvo staršev, smo za dan izbrali soboto, ko ni treba v službo. Tretjo soboto v marcu 2008 smo tako po otroškem filmu “Učna leta izumitelja Polža” skupaj z otroki nizali pisane lesene perlice v obliko “živčnih celic”, barvali male umetne možgane ter delili radirke v obliki možganov in kratko poljudnoznanstveno publikacijo z naslovom Prvi koraki v nevroznanost.

Naslednje leto je bil Teden možganov posvečen glasbi, in v tem duhu je potekala tudi delavnica (zopet za predšolske otroke), ki je bila tokrat prvič v torek, a popoldan (ko so starši praviloma že iz službe): najprej smo gledali lutkovno predstavo “Pravljica o glasbi in možganih”, potem pa smo skupaj z otroki spoznavali in igrali na Orfejeva glasbila. Ker je bil odziv na teh delavnicah dober in ker smo želeli v svet uma in možganov popeljati širši spekter otrok, smo se leta 2010 odločili organizirati bolj usmerjeno izobraževalno delavnico, ki bi bila namenjena starejšim otrokom. Za to delavnico smo izbrali torek dopoldan (torej v času šolskega pouka), medtem ko je sobota ostala sproščeni prostor za učenje ob igri, ki je namenjena otrokom vseh starosti, najprvo pa najmlajšim.

Na prvi poučni delavnici za šolarje v TM’10 smo s pomočjo možganskih modelov preučevali zgradbo in pomen možganov ter z živo verigo “učencev nevrončkov” ponazorili medsebojno sporazumevanje živčnih celic. Udeleženci so si izdelali nevrončke iz perlic in odlitke možganov iz zobotehnične odtisne mase. Seznanili so se tudi z različnimi tehnikami za izboljšanje spomina in se na koncu preizkusili v kvizu in ekipni igrici “možgani, ne jezite se”.

V TM’11 smo odkrivali Kako se možgani učijo. Nadobudneže je čakala zanimiva naprava Mindflex, ki omogoča krmiljenje žogice z mislimi. Vendar ni šlo brez zapletov, saj je naprava delovala šele, ko smo jo pravilno upravljali, ob tem pa smo spoznali, da obstaja več vrst učenja ter da je učenje ne le nujno za preživetje, temveč tudi zabavno.

Na delavnici Od živčnih celic do ljudi: brez sodelovanja ni življenja, smo se prelevili v različne nevrone in ugotovili, da le s pomočjo usklajenega sodelovanja celotne ekipe lahko uspešno opravimo zadano nalogo. Učenec z zavezanimi očmi je moral ob napotkih usmerjevalnih sošolcev ujeti balon, ki ga je metal drugi prav tako usmerjan učenec, ki je imel prevezo čez oči. Vsak usmerjevalni učenec je lahko izrekal samo zanj določeno besedo in nobene druge. Si predstavljate, koliko težav sta imela usmerjana učenca, če usmerjevalci niso bili usklajeni?

Na lanski delavnici An, ban, razvit možgan smo udeležence v domišljiji popeljali na samotni otok, kjer so se morali vživeti v vlogo otroka, odraslega ali starostnika. Pri tem smo ugotavljali, da se možgani tekom razvoja različno odzivajo na določeno situacijo, ter da ima skupina največji izplen, ko se vse generacije složno lotijo rešitve problema.

Letos pa se bomo spraševali Kako omrežja v možganih pletejo svet. Dotok informacij iz različnih čutil mora biti razločen, a hkrati sestavljen v razumljivo celoto, da se lahko na predmete v okolju smiselno odzivamo. Za to poskrbijo naši možgani, ki v različnih predelih obdelujejo vidne, slušne, tipne in gibalne “podatke”. Ta proces bomo spoznavali z delom v skupinah, v katerih bodo s pomočjo asociacij obdelovali različne informacije, jih povezovali in tako pletli omrežje v možganih.

Kot se da razbrati iz zgornjih predstavitev, se “dejavnost”, ki je nosilec “delavnice”, od enostavne in fizične igre počasi premika v smeri vse bolj strukturirane igre s specifičnimi pravili vedenja in sodelovanja. Tako lahko rečemo, da četudi na delavnicah vseskozi obravnavamo “različne vsebine”, lahko vendarle skozi leta opazimo neko rdečo nit, postopno oblikovanje nekakšnega vzorca načina dela, ki po našem mnenju naglašuje specifične značilnosti in potrebe naših mladih uporabnikov. Če smo se sprva ukvarjali predvsem s tem, ali bo delavnica “zabavna” in ali imamo “dovolj pametnega za povedati”, smo se sčasoma začeli ukvarjati z drugimi izzivi: kako vplesti izkušnjo v učni postopek, ali podajati podatke ali način razmišljanja, kako zastaviti in uporabiti sodelovanje med otroci kot del učne izkušnje ipd.. Dve glavni vprašanji, na kateri smo redno naletavali tekom vsakoletne priprave delavnic, sta bili:

1. Koliko snovi predstaviti in na katerem nivoju abstraktnosti in kompleksnosti to početi?
2. Ali postaviti starostne omejitve za udeležbo na delavnicah, in če, kako?

Glede na to, da so delavnice že v osnovi zamišljene kot prepletanje izkušenjskega dela – ki poteka v malih skupinah (8-12 članov) – in bolj “predavateljskega” dela – ki poteka na nivoju celotne skupine oz. ex cathedra – smo tudi odgovore na zgornji vprašanji iskali v tem kontekstu, torej v kontekstu dela v skupinah.

Vsakemu je jasno, da sta zgornji vprašanji povezani, tj. da je abstraktnost in kompleksnost snovi, ki jo podajamo, potrebno prilagoditi starosti otroka, ker ta v grobem odraža tudi njegovo sposobnost razumevanja. Po drugi strani pa je potrebno upoštevati tudi to, da najdemo na relaciji kronološka vs. mentalna starost veliko variabilnost, tj. da je marsikateri učenec tretjega razreda osnovne šole sposoben dojemati snov na primerljivi ravni s kakšnim iz petega razreda in obratno.

Poleg tega velja omeniti tudi enega izmed vodilnih principov učenja in spoznavnega razvoja vobče (ki mu skušamo tudi na delavnicah slediti), tj. “območje bližnjega razvoja”. Ta v grobem pravi, da mora biti stopnja kompleksnosti gradiva, ki ga predstavljamo učencu, ravno prav izven oz. “nad” nivojem njegove trenutne zmožnosti razumevanja, da so pogoji za razvoj spoznavnega aparata optimalni.

Če združimo zgoraj povedano, pridemo do zaključka, da pomemben del učenja lahko dosežemo že v “izkustvenem” delu oz. na ravni dela malih skupin, če so le-te ustrezno sestavljene, in da je v tem kontekstu moč tudi problem, ki ga postavljata prvi dve vprašanji, pravzaprav obrniti v prednost. To pomeni, da lahko v sami skupini dosežemo nekakšen “spekter” območij bližnjega razvoja, ki ga pravzaprav ustvarjajo člani med seboj, ravno zato, ker se “ravno prav” razlikujejo glede na svojo mentalno starost. Če zmore moderator skupine na ustrezen način predstaviti gradivo in voditi njega spoznavanje in pogovor s strani članov, lahko člani drug drugemu delujejo kot prav tako pomemben vir za učenje kot moderator in predavatelj sam.

Je pa najbrž res, da je s takim načinom dela veliko težje natančno napovedati količino (in raven kompleksnosti) gradiva, ki se ga v danem času da predelati, saj mnogo zavisi od strukture skupine in značilnosti posameznih članov, pa tudi sposobnosti in izkušenosti danega moderatorja/vodje skupine. Je pa tako učenje po naši oceni najbolj organsko vpleteno v samo gradivo življenja, direktno pa se naceplja tudi na socialno motivacijo, ki je človeški živali prirojena (otroci radi so-izkušajo, opisujejo in se pogovarjajo, pa tudi predstavljajo ugotovljeno pred drugimi). Pa še srečo imamo, da nismo pod pritiskom “obsega dela”, tj., tudi če ne povemo vsega, kar smo si zadali, ni nobena večja katastrofa.