Začetki eksperimentalnega preučevanja estetike segajo že v leto 1876, ko je Fechner¹ izvedel prve raziskave o zaznavnih značilnostih estetskega doživljanja. Tej tradiciji so dobro stoletje sledili predvsem gestaltisti², vendar se je znanstveno preučevanje umetnosti izkazalo za zahtevno nalogo, ki ni pridobila široke veljave. Leta 1999 pa sta vplivna članka^{3 4} otvorila novo interdisciplinarno področje: nevroestetiko.

V pričujočem besedilu bomo orisale poglavitne raziskovalne izzive, skozi katere bodo razvidna tudi ključna dosedanja dognanja nevroestetike. Število člankov, ki nevroznanost pojmujejo kot primerno orodje za preučevanje estetskega doživljanja, skokovito narašča. Raziskovalnim skupinam po svetu se mudi odgovoriti na vprašanja, kaj nam zmore nevroznanost povedati o umetnosti in česa se iz umetnosti lahko naučimo o delovanju možganov. Vendar nevroestetiki do danes še ni uspelo razčistiti izhodiščnih opredelitev in vprašanj, v katerih ležijo mnoge ovire in priložnosti tega obetavnega področja.

Nevroestetika opisuje nevrološke osnove dojemanja estetike in umetnosti⁴. Predmet preučevanja je estetsko doživljanje, vendar kaj to pravzaprav pomeni? Imamo občutek, da vemo, za kaj gre, pri ubeseditvi opredelitve pa raziskovalci še niso dosegli konsenza⁵. Kljub pogostosti estetskega doživljanja ni celovite znanstvene teorije, ki bi ustrezno povezala pripadajoče psihične komponente⁶.

Predmet raziskovanja nevroestetike

Estetsko doživljanje lahko opišemo kot kvalitativno drugačno od vsakodnevnega, sorodno zanosu po Csíkszentmihályiju, vrhunskemu doživetju po Maslowu in čuječnosti, iz budizma izvirajočemu konceptu bivanja v sedanjem trenutku². Drugi⁶ ga opredelijo kot kompleksen kognitivni proces, katerega osnova so zaznavni in interpretativni procesi. Spet tretji se osredotočajo na funkcijo oziroma odsotnost le-te: opredeljujoča značilnost estetskega doživljanja je, da ni ciljno usmerjeno, temveč zadovoljujoče samo po sebi. Kasneje so različne komponente povezane⁵: estetsko doživljanje dovoljuje opazovalcu, da “zaznava-čustvuje-razume” umetniško delo, kar namiguje na aktivacijo senzomotoričnih, emocionalnih in kognitivnih mehanizmov.

Glavni koncept, vezan na estetiko, je lepota⁷, vendar drugi⁸ paradoksalno govorijo o estetiki grdega. Študije doživljanja estetike so se osredotočale na raziskovanje spremenljivk privlačnosti, lepote, všečnosti, čustvenega vpliva, vznemirljivosti, zanimivosti, dimenzij dobro-slabo, prijetno-neprijetno in še mnogih⁹. Prav tako ni jasno, ali se nevroestetika ukvarja z vsemi oblikami umetnosti in tudi z estetiko vsakdana^{5 8}, torej z doživljanjem narave, objektov in ljudi preko vseh čutnih modalnosti. Največ raziskav se nanaša na vizualno umetnost, pri kateri naletimo na nejasne opredelitve umetnostnih kategorij (npr. upodabljajočo nasprotni abstraktni, moderni, konceptualni ali celo postkonceptualni umetnosti), ki izzovejo tudi razlike v predelovanju¹⁰. V prispevku se osredotočamo na estetsko doživljanje ob kontemplaciji vizualne umetnosti.

Metodologija

Na tem področju nevroestetika ponuja nabor pristopov, ki se med seboj ne izključujejo, temveč dopolnjujejo: objektivni fiziološki podatki, pridobljeni s pomočjo z dogodki povezanega elektroencefalografa, magnetoencefalografa⁵ in funkcionalne magnetne resonance, so interpretirani v povezavi s subjektivnim poročanjem udeležencev¹¹ in analizo vedenjskih vzorcev¹². Redkeje pa v udeležencu vzbujamo zaznavo preko draženja možganske skorje s pomočjo anodalne prekolobanjske stimulacije z istosmernim tokom¹³. Tako znanstveniki postopoma rišejo zemljevid možganov, obenem pa razkrivajo nove vpoglede v doživljanje estetike in njej sorodnih čustev.

Nevrološki korelati

Območja v možganih, ki sodelujejo pri estetskem doživljanju vizualne umetnosti, se razpenjajo od orbitofrontalne možganske skorje in anteriornega cingulatnega sulkusa (oba sta povezana z nagrajevalnim sistemom), medialne prefrontalne možganske skorje (ob estetskih sodbah), ventralne premotorične možganske skorje (presojanje simetrije in estetske sodbe), leve dorzolateralne prefrontalne možganske skorje, okcipitotemporalne in parietalne možganske skorje (ob doživljanju lepote), vse do repatega (kavdatnega) jedra (ob bolj všečnih podobah), insule in amigdale (čustvo ob estetskem doživljanju) ^{5 8 13 14} – da naštejemo le najpomembnejše. Raziskovalci so celo uspeli ojačiti estetsko izkušnjo s stimulacijo možganov, in sicer v predelu dorzolateralne prefrontalne možganske skorje¹³. Obsežnost in funkcijska raznolikost omrežij, ki sodelujejo pri procesiranju estetskih dražljajev, nakazujeta, da gre za izredno kompleksno doživetje, ki zajema različne procese. Slednje avtorji od konca dvajsetega stoletja dalje povezujejo v modele estetskega doživljanja^{2 6}.

Modeli estetskega doživljanja

Kljub neenotnemu pojmovanju estetskega doživljanja imajo posamezni modeli dosti skupnih značilnosti. Proces se začne s senzoričnim (vidnim) vnosom, ki mu sledijo različne faze procesiranja: začetne zaznavne in kasnejše kognitivne stopnje, ki so vse povratno povezane s čustvi in odvisne od spomina, končajo pa se navadno s sodbo. Estetsko doživljanje pogosto zahteva predhodno opredelitev objekta kot umetniško delo, kar lahko dosežemo z umestitvijo v kontekst galerije ali muzeja. V raziskovanju zato udeležencem pojasnimo, da je eksperiment neposredno povezan z umetnostjo in estetskim doživljanjem.

V sodobni psihološki estetiki je estetsko doživljanje pogosto opredeljeno kot preprost občutek všečnosti, preference in ugodja¹⁵. Nekateri avtorji dopuščajo, da jo lahko vzbudijo tudi objekti z negativno vsebino, pri čemer je estetsko čustvo (npr. občudovanje, veselje) običajno pozitivno¹⁶. Morda je razvoj sodobne umetnosti spodbudil novo opredelitev, po kateri estetska čustva niso le blaga pozitivna čustva, temveč tudi žalost, strah, jeza, gnus, sram in prezir, zmedenost, ljubezen in upanje¹⁷, ponos, zanimanje, presenečenje in zadrega¹⁶. Poraja se vprašanje, ali lahko govorimo o enotnem estetskem čustvu, ali pa je estetsko čustvo katerokoli čustvo, ki se pojavi ob estetskem objektu? Pojavi se celo raziskovanje med čustvi, ki so del predelovanja umetniškega dela, in estetskim čustvom kot enim od končnih izidov predelave (drugi izid je še estetska sodba); estetsko čustvo je lahko pozitivno (ugodje ali zadovoljstvo), kadar je bilo predelovanje uspešno, sicer pa je negativno⁶.

Splošnost in subjektivnost estetskega doživljanja

V našem vsakdanu težko najdemo področje, ki je bolj podvrženo subjektivnosti kakor prav presojanje umetnosti. Estetsko doživljanje je odvisno od naših izkušenj, osebnosti in tudi konteksta, v katerem delo opazujemo. Razlikujemo se v tipu umetnosti, ki nam je najbolj všeč, pa tudi v tem, na kaj smo pri presojanju najbolj pozorni¹⁸. Osebni okus torej sodi med najbolj problematične spremenljivke na področju raziskovanja estetike. Podvržen je tudi stereotipnim preferencam, ki opazovalca odvrnejo od poglobljenega doživljanja umetnine, zaradi česar je končna sodba o umetniškem delu rezultat okrnjenega procesiranja estetskega vnosa⁶.

Čeprav je cenjenje umetnosti lastno posamezniku, lahko govorimo tudi o splošnih nagnjenjih^{18 19}. Dosedanje raziskave so uspele izolirati kar nekaj dejavnikov, ki zanesljivo vplivajo na naše estetske sodbe, in sicer tako med procesi od spodaj navzgor, kakor sta abstrakcija (kot bolj všečna ocenjujemo dela, katerim lažje pripišemo pomen) in kompleksnost (če uspemo interpretirati bolj kompleksna dela, lahko ta izzovejo intenzivnejše estetsko doživetje), kot tudi od zgoraj navzdol, kakor sta novost (ta je dobrodošla do neke mere – če je je preveč, nas zastrašuje, medtem ko povsem domača dela ne vzbujajo več estetskega doživljanja) in strokovnost, ki je spodbudila že mnogo raziskav¹⁹.

Strokovnost oz. naše preteklo znanje in podkovanost na področju umetnosti vplivata na prepletanje kognitivnega in čustvenega estetskega doživljanja. Po avtomatični vidni zaznavi umetniškega dela se vklopi bolj eksplicitno procesiranje stila in vsebine, ob čemer se tvorijo sodbe in čustveni odzivi¹⁹. Pri laičnih gledalcih so ti procesi tesno povezani^{6 18}, všeč so jim tista dela, ob katerih se dobro počutijo¹¹. Strokovnjaki pa so pogosteje izpostavljeni umetnosti, zato se manj odzivajo na njeno čustveno komponento, ki ji tudi namenjajo manj pozornosti nasproti stilu in umetniški izvedbi²⁰.

Zaključek

Zaključimo lahko, da je nevroestetika kot relativno nova veda v kratkem času dosegla velik napredek. Vendar razhajanja v opredelitvah temeljnih pojmov vodijo v različne raziskovalne pristope, katerih rezultat so težko primerljivi in težko preverljivi modeli. Tvorjenje zaokrožene sinteze znanja iz dosedanjih raziskav se zdi kot zlaganje sestavljanke iz neujemajočih se koščkov. Kot pri drugih področjih se tudi tu čuti močna potreba po jasnih opredelitvah, morda v skupnem modelu, ki bi zajel dosedanje ugotovitve in ponudil poenoteno opredelitev pojmov, morda pa tudi metodologije in ciljev raziskovanja.

Pravijo, da imajo vsake oči svojega malarja, v nevroestetiki pa se pojavi misel, da je lepota pravzaprav v naših možganih¹³. Je res? Lepo bi bilo, če bi odgovor na to (po)iskali v sintezi dognanj vseh raziskovalcev estetike in umetnosti: umetnostnih zgodovinarjev in filozofov, psihologov in nevroznanstvenikov, umetnikov samih, nenazadnje pa tudi posameznikov z njihovim fenomenološkim izkustvom umetnosti.