Naše vsakodnevne aktivnosti so v relativno veliki meri odvisne od natančnosti naših prostorskih zaznav ter od predelave in organizacije tovrstnih informacij. Osnovne prostorske veščine pripomorejo k uspešni orientaciji in navigaciji, obenem predstavljajo osnovo za kompleksnejše prostorske operacije, ki omogočajo, da se uspešno znajdemo v svetu, ki nas obdaja.

Ključno vlogo igrajo pri konstruiranju dvo- in tri-dimenzionalnih objektov, kar pomeni, da nam služijo pri razumevanju načrtov in zemljevidov ter nam omogočajo orientacijo v poznanem oz. neznanem okolju ter pri raznovrstnih navigacijskih nalogah, s katerimi se neprestano soočamo. Ti procesi so v interakciji s psihičnimi komponentami in vsebinami, saj te vplivajo na predelavo zaznanih informacij, njihova integracija pa se odraža pri naši interpretaciji oz. dojemanju sveta. Kljub nekaterim podobnostim, se med seboj obenem razlikujemo v načinu in zmožnostih zaznavanja, predelovanja, organiziranja in nenazadnje interpretiranja informacij iz našega okolja.

Z očmi gledamo, z možgani »vidimo«

Vidno zaznavni sistem nam omogoča, da z možganskimi funkcijami dojemamo, osmišljamo in nenazadnje tudi interpretiramo svet, katerega z očmi gledamo in raziskujemo. Vsi signali iz levega vidnega polja obeh oči potujejo v desno primarno vidno skorjo in vsi vidni signali iz desnega vidnega polja obeh oči potujejo v levo primarno vidno skorjo okcipitalnega režnja. Informacije najprej potujejo na področja, specializirana za analiziranje atributov, kot sta gibanje in barva, šele nato pa do višjih možganskih centrov, kjer se združijo z informacijami, pridobljenimi s pomočjo drugih čutil ter z informacijami iz našega spomina.

Poti vidnega zaznavanja

Zaznane vidne informacije gredo najprej v primarni vidni korteks, od koder se nadaljujejo po dveh poteh. Po ventralni poti v inferiorni temporalni korteks in po dorzalni poti v posteriorni parietalni korteks. Višje vidno procesiranje v možganih je organizirano tako, da je ventralni vidni sistem pomemben za prepoznavanje objektov, dorzalni pa za prostorsko procesiranje. V okviru prostorske orientacije je eden izmed sistemov (dorzalni) pomembnejši od drugega, vendar imata v našem procesiranju vidnih informacij oba ključno vlogo, saj se med seboj prepletata in nam omogočata integracijo takšnih zaznav.

Dorzalni sistem (sistem »kje«) služi za lokacijo objektov in njihovo gibanja v prostoru na podlagi naših koordinat. Celice tega predela so odgovorne za procesiranje prostorskih odnosov ter konstruiranja načrta zunanjega sveta. Prve sistematične opise pacienta s poškodovanim posteriorno parietalnim korteksem je leta 1909 navedel madžarski nevrolog in psihiater Balint. Gre za tako imenovan Balintov sindrom, ki je posledica bilateralnih lezij v okcipitoparietalnem delu, še posebno znotraj dorzalno superiornega vizualnega sistema. Zanj so značilne tri vrste simptomov simultanognozija : pacienti ne morejo zaznavati cele slike, ampak le posamezne fragmente, okulomotorna apraksija, kar pomeni nezmožnost hotenega usmerjanja pogleda v točko (gre za odsotnost ali nepravilne sakadne očesne gibe, ki puščajo osebo funkcionalno slepo) in optična ataksija kar pomeni nezmožnost dotakniti se objekta pred nami.

Drugi sistem, po katerem prehajajo vidne informacije iz primarnega korteksa je ventralni sistem (sistem »kaj«), ki poteka od primarne vidne skorje skozi okcipitalne predele proti sprednjim, inferiornim temporalnim področjem možganov. Celice ventralnega sistema imajo pomembno vlogo v identifikaciji in prepoznavanju objektov. Če pride do lezij na področju ventralne poti imamo probleme z razlikovanjem predmetov in njihovih vizualnih lastnosti, kot so na primer barva, oblika … Najbolj značilna posledica okvare na tem področju je vidna agnozija, kar pomeni kljub temu da vidimo objekte jih ne prepoznamo. Ko rečemo, da gledamo z očmi, a vidimo z možgani, mislimo ravno na to. Osnovno vidno procesiranje namreč ni prizadeto, problem je v višjih možganskih funkcijah – oseba ni zmožna povezati vidne informacije s pomenom.

Literatura

• Bruce, V., Green, P.R. in Georgeson, M.A. (2010). Visual perception: physiology, psychology and ecology. New York: Psychology Press.
• Milner, A.D. in Goodale, M.A. (2008). Two visual systems re-viewed. Neuropsychologia, 46, 774–785.
• Reisberg, D. (2013). The Oxford handbook of cognitive psychology. New York: Oxford University Press.