Tistega popoldneva (bila je povsem običajna okrogla in svetlo modra sobota) je Michael, ljubiteljski kuhar, pripravljal večerjo za prijatelje z univerze. Peke piščanca je bil vešč, a tokrat je nervozno postopal po kuhinji, medtem ko so gostje sedeli za mizo, obloženo s praznimi krožniki, s katerih je predjed izginila že oranžnih trideset minut nazaj. Ko glavne jedi še lep čas ni bilo od nikoder, je Michael poklapano stopil pred svoje goste in osramočeno priznal: “Oprostite, ampak danes piščanec nima dovolj konic.”

Svoj izgovor je Michael obrazložil takole: “Pa saj veste, okus ni dovolj intenziven. Ovalno predjed sem želel uravnotežiti s konicami, zdaj pa je piščanec povsem okrogel.”

Michael lahko upravičeno verjame, da z njim in njegovimi možgani ni popolnoma nič narobe. A njegova realnost se od realnosti njegovih gostov z vidika bogastva občutkov nekoliko razlikuje. Ko ugrizne v svojo kuharsko specialiteto, občutek potuje z brbončic v njegovo roko, v kateri občuti obliko, težo, teksturo in temperaturo. Kakor da bi bil okus nekakšen objekt, ki bi ga bilo moč pridržati med prsti. Njegov vsakdan je že od rojstva obogaten s soobčutji prav posebne vrste. A tega, da se ta edinstvena doživljanja imenujejo sinestezija, ni izvedel vse do polomije s preokroglim piščancem, na kateri je gostil enega dandanes vodilnih raziskovalcev tega fenomena¹.

Večina ljudi ni kot Michael. Okoli 99 odstotkov posameznikov² ob glasu določenega bralca večernih novic ne doživlja globoko vijolične barve, ki vijuga tam nekje v desnem kotu vidnega polja. Ko pomislijo na določen dan v tednu, se, na primer torek, ne obarva oranžno in ne zasede prostora tam nekje v bližini desne rame. Ob poslušanju glasbe A-dura ne slišijo kot rdečega in ne čutijo vzgibov, da bi v abecedi črko J pobarvali v svetlikajočo se magento ².

Sinestezija je torej sposobnost doživljanja več občutkov hkrati, čeprav je vzdražen le en čutni organ. Sinestezija ni bolezensko stanje in pojav je nenormalen le v tem, da je statistično redek. Čeprav je pred tremi desetletji ob omembi sinestezije marsikateri znanstvenik le zavil z očmi, jo danes raziskujejo tako psihologi in nevrologi kot genetiki².

Obstaja več oblik sinestezij (Tabela 1). Michael ima eno izmed najbolj redkih – doživljanje okusa v oblikah –, najbolj pogosto pa se pojavlja doživljanje grafemov (črk, številk, besed, imen ipd.) v barvah. Tudi doživljanje glasbe v barvah je med sinesteti relativno pogosto. Zanimivo je, da naj bi bila večina sinestetov umetniško nadarjena ter da največ sinestetičnih doživetij poraja zlasti glasba ². Ljudje, ki pri tonu določene višine doživijo točno določeno barvo, pogosto poročajo o absolutnem posluhu ². To je nekatere znanstvenike vodilo do spekulacij, da si morda sinestezija s sposobnostjo absolutnega posluha deli marsikateri vidik tako anatomskega kot genetskega ozadja možganov ^{2 3}.

Z vidika delovanja možganov bi pri sinesteziji lahko šlo za nadpovprečno povezanost med prostorsko ločenimi področji znotraj posameznih možganskih omrežij ^{2 3}. Razlog, zakaj je doživljanje grafemov v barvah najbolj pogosta oblika sinestezije, lahko iščemo tudi v anatomski bližini dveh možganskih centrov. Možganski področji za zaznavo grafemov in za zaznavo barv se namreč nahajata eden poleg drugega (Slika 1) in sta kot taki morda najbolj dovzetni za nadpovprečno medsebojno povezanost ².

Nekateri nevroznanstveniki (npr. Cytowic ²) predvidevajo, da je prav vsak posameznik ob rojstvu ter v obdobju zgodnjega otroštva sinestet. Ko možgani zorijo, se med nevroni ustvarja nepredstavljivo visoko število sinaptičnih povezav, kar bi lahko porajalo nekakšno privzeto stanje intenzivne medsebojne povezanosti različnih možganskih področij. Med odraščanjem pa proces obrezovanja sinaps povzroči propad „neuporabnih” povezav in posledično izgubo sinestetičnih sposobnosti. V naboru raziskav je moč najti poročila o tem, da kar 40 odstotkov otrok sliši zvoke glasbenih instrumentov v barvah ², kar je pri raziskovalcih napravilo vtis, da je sinestezija pri otrocih monogo bolj pogost pojav kot pri odraslih ⁴. Nekateri odrasli posamezniki se celo spominjajo sinestezij v otroštvu, ki pa naj bi kasneje izginile ². Potemtakem bi lahko bila sinestezija popolnoma normalna stopnja v razvoju možganov, ki se pod določenimi pogoji pri majhnem številu posameznikov ne zaključi hkrati z otroštvom, temveč se ohrani tekom celotnega življenja ^{2 6}.

Slika 1: Možganska skorja, leva polobla: Zeleno obarvano območje je zaslužno za zaznavanje grafemov in se nahaja tik ob območju za zaznavanje barv (rdeče obarvano območje). Prirejeno po ².

Kako pa vemo, da sinestezije niso le izmišljotina ali zgolj ustvarjalna asociacija? Res je, da je raziskovanje doživljanja posameznika težak zalogaj, še posebej ob dejstvu, da so doživetja slehernega sinesteta dokaj unikatna. Vendar pa za vse velja, da so hkratne zaznave, če naj jih uvrstimo v sinestezijo, precej elementarne, skozi čas pa ostajajo venomer enake. To pomeni, da posameznik hkrati ob primarnem dražljaju doživlja na primer barvo, lik, temperaturo itd., ne zaznava pa kompleksnih figur ali scen, kot so ljudje, živali, stanovanjski objekti itd. To prav tako pomeni, da bo posameznik, ki je v starosti petih let ton E slišal v enem izmed odtenkov svetlo modre barve, v starosti petinosemdesetih let ton E še vedno slišal (držimo pesti za njegov sluh) v enakem odtenku svetlo modre, ne glede na nivo ohranjenosti njegovih spominskih kapacitet. Poleg tega lahko sinesteta preverimo tudi s funkcijsko magnetno resonanco, s pomočjo katere se je v raziskavah pokazalo, da natrenirane besedno-barve asociacije v kontrolni skupini nesinestetov aktivirajo le področje, ki se odziva na grafeme, medtem ko se v eksperimentalni skupini sinestetov ob branju besed aktivira tudi center, specializiran za barve (področje V4) ².

Poglejmo kaj, poleg elementarnosti in konsistentnosti skozi čas, je še značilno za sinestezije. Velja, da se porajajo avtomatično oz. nehoteno, vendar jih vsakokrat sproži nek primarni dražljaj, bodisi zunanji bodisi notranji (npr. zven glasbene vilice ali misel na petek). Poleg tega so sinestezije visoko zapomnljive, pogosto celo bolj kot dražljaj, ki jih sproži. Tako bi sinesteta lahko slišali reči npr.: „Ne spominjam se njenega imena, vendar vem, da je bilo zeleno.” Nemalokrat so sinestezije pospremljene tudi s čustvi. Ta dejstva nevroznanstvenikom odpirajo vprašanja, kaj imata limbični sistem in hipokampus opraviti s fenomenom vzporednih občutij. Da bo zadeva še bolj zanimiva, je vredno omeniti tudi, da raziskave namigujejo na genetsko pogojenost sinestezije po X-kromosomu zaradi opaznega trenda podedovanja po materini strani ².

Nenazadnje so nekateri avtorji poskušali proučiti tudi psihološki profil sinestetov. Ugotovili so, da naj bi bil v povprečju sinestetom skupen predvsem dober spomin, pa tudi nagnjenost k urejenosti, dobra organiziranost in relativno visoka ustvarjalnost ⁵. Po drugi strani pa so pri teh posameznikih ugotavljali pogost oslabljen občutek za orientacijo in rahle težave pri matematiki, navkljub dobremu spominu za številke ². Te lastnosti seveda ne pritičejo nujno vsakemu posameznemu sinestetu, vsekakor pa na splošno velja, da so sinestezije prijetna doživetja, ki posameznikovo življenje bogatijo predvsem v pozitivnem smislu ⁵.

Podobno kot Michael, mnogi sinesteti s to edinstveno sposobnostjo odrastejo, ne da bi se sploh zavedali unikatnosti svojih notranjih doživetij. Spet drugim se zgodi, da kot otroci doživijo nekakšen šok, ko ugotovijo, da svet s tega vidika doživljajo drugače kot ostali. Medtem ko mnogi izmed njih le redko spregovorijo o svoji sinesteziji, se po drugi strani nekateri radi pohvalijo z absolutnim posluhom, ki si s sinestezijo očitno deli nekaj skupnih lastnosti (npr. napovprečno povezanost specifičnih možganskih področij in podedovanost), z njo pa tudi pogosto soobstoja ^{2 3}. Morda pa kateremu izmed priznanih glasbenikov z absolutnim posluhom k uspehu pomaga prav sinestezija? In morda je Michael dober kuhar prav zaradi sposobnosti doživljanja okusov na blazinicah svojih prstov?

Za konec vam nevroznanstveniki ponujajo tudi raziskovalni spletni kotiček, kjer lahko preverite lastne sposobnosti sinestezije: synesthete.org ⁷.