“Tonček, kaj so iluzije?”
“Iluzije so takrat, ko vidimo nekaj, česar ni. Ko nas možgani prevarajo.”
Iluzije že dolgo časa nosijo negativen prizvok. So fenomen, zaradi katerih možgani z rdečimi lički povesijo pogled, zaznavni sistem pa v sramu obnemi, bi se najraje stisnil v kot in postal neviden. Kažemo jih v muzejih, z njimi polnimo strani knjig in po internetu krožijo s svetlobno hitrostjo ter osuple bralce opozarjajo na to, kako omejen je naš zaznavni sistem, nagnjen k tako bizarnim napakam. Kako nezanesljivi in lažnjivi so naši možgani pri prepoznavanju resničnosti.

A iluzije so vse prej kot to. Razkrivajo nam dve pomembni dejstvi o nas, naših možganih in zaznavnem sistemu, ki ga ustvarjajo. Prvič, razkrivajo nam, da lahko svet prepoznavamo, razumemo in se v njem orientiramo le preko naših čutov in sposobnosti razvozlati štreno dražljajev, ki nas dosežejo v vsakem trenutku, v smiselno celoto, predstavo tega, kakšen je svet okoli nas. Drugo, kažejo nam, kako težka je naloga in kako iznajdljivi, domiselni, kreativni so naši možgani in naš zaznavni sistem, da nam omogočajo iz precej omejenih virov informacij v našem umu zgraditi tako bogate in podrobne predstave in razumevanje objektov in dogodkov okoli nas, pogosto v delčkih sekunde. Da jim to uspe, se morajo zanašati na številne strategije, izkušnje in predpostavke. In če jim prav nesramno nastavimo ravno pravi vzorec dražljajev, ki izkorišča mehanizme njegovega delovanja, se spotaknejo v naše zadovoljstvo in njihov posmeh.

Iluzije—in drugi “spodrsljaji” v delovanju našega kognitivnega sistema v splošnem—so za znanstvenike izjemno pomembne. Skozi njih namreč prepoznavamo mehanizme, algoritme, strategije, ki nam omogočajo, da tako polno izkoristimo skope in dvoumne informacije iz okolja, procese, s pomočjo katerih ustvarjamo besede in govor, strategije s pomočjo katerih se odločamo, rešujemo probleme, načrtujemo in nadziramo svoje vedenje. Razkrivajo nam ustroj naših izkušenj, znanja in pričakovanj, ki ga imamo do sveta. Ter potencialno krhkost sistema, ki se zaupljivo zanaša nanje. Pa naj bo to vzorec črt na listu papirja, besede in dejanja ljubljene osebe, ali obljube, trditve in zagotovila politikov, ki posegajo po najvišjih stopničkah. Osuplost, ki jo doživimo ob kršenju naših predpostavk in spoznanju resnice, je dragocena priložnost za vpogled in razumevanje našega kognitivnega ustroja, sebe in družbe ter vzvod za spremembe in prilagoditev svojih pričakovanj in odzivov.

V tej števiki eSinapse smo zbrali nekaj prispevkov, ki osvetljujejo pričakovanja in mehanizme delovanja od zaznavanja (vidne iluzije in sinestezije) preko drugih možganskih procesov, do doživljanja in vrednosti znanstvenih srečanj. Želimo vam zainimivo branje in obljubljamo, da se vas bomo potrudili “spotakniti” tudi v prihodnje.