Znanost s sodobnimi tehnologijami stopa skozi naša življenja z velikimi koraki: sproščeno, duhovito in lahkotno. Ponuja veliko priložnosti, tudi finančnih, in se ne boji poenostavljanja ter vsesplošne dostopnosti. Pa vendar ali pa morda prav zato, se srečujemo s številnimi netočnimi ali zavajajočimi interpretacijami znanosti, ki nas vsakič znova opominjajo na kritično uporabo lastnega uma in znanja. Eno od področij, s katerimi se srečujemo in potrebuje stalen in buden nadzor, je preplet nevroznanstvenih spoznanj in izobraževanja.

Izobraževanje in šolanje spodbujajo učenje. Učenje in spodbude učenju nosijo jasne ekonomske učinke ¹. Zato ni čudno, da je nevroznanost, ki med drugim proučuje procese, ki sodelujejo pri učenju, postala v izobraževanju pravi hit. Žal pa – tudi posejana s številnimi nevromiti.

Nevromiti so napačna razumevanja o našem umu in delovanju možganov ². Organizacija OECD nevromit opredeli kot napačno razumevanje, ki nastane na podlagi nesporazuma, napačnega branja ali napačnega citiranja znanstvenih dejstev z namenom, da se raziskave o možganih uporabi tudi na nemedicinskem področju, npr. v izobraževanju ³. Prvi, ki je uporabil izraz »nevromit«, je bil nevrokirurg Alan Crockard. Uporabil ga je v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja in se je nanašal na neznanstvene ideje o možganih v medicinskem okolju ⁴.

Nevromiti lahko nastanejo na podlagi različnih vzrokov. Nekateri predstavljajo »popačenja« znanstvenih dejstev, saj izhajajo iz neupravičenih poenostavitev znanstvenih dognanj; drugi so nekakšna »nadaljevanja« znanstvenih hipotez, ki so dolgo veljale za resnične, a so bile kasneje ovržene zaradi novih dokazov; tretji nastanejo kot napačna razumevanja raziskovalnih rezultatov ². Nevromiti ne bi obstajali, če ne bi nevroznanost presegla meje znanstvenih združenj ter tako vstopila v laični svet preko vsakdanjih medijev ².

Ena izmed eksperimentalnih raziskav je dokazala, da na splošno ljudje hitreje verjamejo rezultatom raziskav (tudi nepravilnim), če so raziskave podprte s slikami možganov in nevroznanstvenimi razlagami ⁵. Zanimivo je, da se nevromiti nasploh pogosto pojavljajo v izobraževanju oz. procesu šolanja. Raziskava med učitelji v Veliki Britaniji in na Nizozemskem je pokazala, da so učitelji na različnih stopnjah izobraževanja verjeli 49% nevromitom, ki so povezani z izobraževalnimi programi ⁵.

Najbolj pogosto navajani miti se povezujejo z napačno interpretacijo dominantnosti hemisfer, delovanjem možganov, trditvami povezanimi s spodbudami v razvoju ipd. Gre za precej splošne, preproste trditve, ki pa ponujajo veliko možnosti ukrepov, s katerimi bi potencialno lahko vplivali na svoje življenje (Tabela 1).

Tabela 1: Nekaj najbolj pogostih, poenostavljenih trditev - nevromitov, ki se uporabljajo v izobraževalnem okolju.

»Ljudje uporabljamo le 10% naših možganov.«
»Možgani so med spanjem neaktivni.«
»Obstaja več različnih inteligenc.«
»Možganske kapacitete povečujemo z obogatenim okoljem.«
»Spodbude v razvoju pomenijo več sinaps pri otrocih.«
»Večje število sinaps pomeni večjo inteligentnost.«
»Nekateri ljudje imajo bolje razvito desno možgansko hemisfero, drugi pa levo. Na podlagi tega lahko razložimo razlike pri učenju teh ljudi.«
»Obstajajo kritična obdobja za učenje določenih spretnosti, ki se jih kasneje ne moremo več priučiti. Najbolj kritična so prva tri leta življenja.«
»Z določeno vrsto prehrane vplivamo na delovanje možganov in lahko povečamo inteligenco.«
»Ljudje se bolje učijo, če so poučevani v svojem prevladujočem učnem slogu.«

Pri nevromitih smo se verjetno že sami zalotili, da jih le nekaj lahko nedvoumno zavrnemo. Verjetno smo se pri nekaterih nevromitih celo lotili razlage z: «Da, delno drži, vendar pa..«. Nekateri od nevromitov pa so celo zamrli, ko se je nakopičilo dovolj dokazov proti njim. Eden od najbolj zlorabljenih nevromitov je tisti o 10 % delujočih možganov. Po nekaterih navedkih so na to sklepali iz raziskav Edwarda Thorndikea (na katerega se spomnite naslednjič, ko boste z druščino načrtovali pobeg iz t.i. »sobe pobega – escape room«) ⁶, ki je opazil to, kar v slovenskem reku opišemo, »da leta naokoli kot kura brez glave«; po drugih, naj bi izviral iz interpretacije zanimivega besedila Jamesa Williama, izpred več kot 100 let, objavljenega v reviji Science ⁷. Ta mit se še vedno občasno pojavi med ljudmi – kar je zame osebno fascinantno. Zelo privlačna in tolažilna je namreč misel, da če drži, potem imamo vsi skoraj neverjetne možnosti neizkoriščenih možganskih kapacitet, kajne?

V izogib nesporazumom je zato povezovanje med izobraževanjem in nevroznanostjo nujno. Potekati mora v obeh smereh, saj se edino tako lahko plemeniti in preizprašuje lastna prepičanja. Hkrati mora nevroznanost zaradi svojih znanstvenih orodij imeti tudi vpliv na oblikovanje zdravstvene in izobraževalne politike. Stalno preizpraševanje lastnih spoznanj pa je, vsaj za znanstvenike, nujno.