SiNAPSA, Saturday, 21. December 2024

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Psihedelična izkušnja in njen zdravilni potencial

Anja Cehnar, Jona Basle

Zgodnja raziskovanja terapevtskih učinkov psihedelikov segajo že v sredino prejšnjega stoletja, ko so znanstveniki opazovali, kako LSD vpliva na povečano samozavedanje in učinkovito spoprijemanje s travmatskimi izkušnjami. To je vzbudilo zanimanje psihoterapevtov, ki so začeli psihedelike uporabljati za zdravljenje depresije, anksioznosti, odvisnosti od alkohola in obsesivno-kompulzivne motnje. Z razvojem novih tehnik slikanja možganov od leta 1990 naraščajo spoznanja o nevrobioloških mehanizmih delovanja psihedelikov, predvsem pa skrbno načrtovane raziskave razblinjajo dvome o njihovem terapevtskem potencialu.

Psihedeliki se uporabljajo v različne namene že tisoče let, njihovo znanstveno raziskovanje pa se je začelo šele leta 1943, ko je farmacevt Albert Hofmann z nenamernim zaužitjem LSD-ja odkril njegovo dramatično učinkovanje. Psihedeliki so namreč psihoaktivne snovi, ki povzročijo spremembe v zavesti, kot so vidne in slušne halucinacije, sinestezije, neobičajni miselni vzorci in čustveni odzivi. Uporabniki pogosto poročajo tudi o izgubi ega in občutkih enosti z vesoljem 1. Ti učinki so za nekatere lahko negativni in jih občutijo kot dramatične spremembe razpoloženja, prisotnost več različnih čustev2, paranoidne misli, tesnobo ali panični napad3. Če posameznik po zaužitju psihedelika doživlja boleče ali grozljive občutke, govorimo o »bad tripu«3. Uporaba mora biti zato premišljena.

V literaturi lahko velikokrat zasledimo enačenje halucinogenov in psihedelikov, vendar so halucinogeni nadredna skupina psihedelikom. Garcia-Romeu, Kersgaard in Addy4 navajajo štiri podskupine halucinogenov: entaktogene, disociative, atipične halucinogene in psihedelike. Za entaktogene (npr. MDMA) je značilno, da vzbudijo občutke čustvene odprtosti in povezanosti, disociative (npr. ketamin) imajo anestetične učinke, atipični halucinogeni (npr. THC in ibogain) pa so skupina nepovezanih in farmakološko različnih snovi z raznolikimi mehanizmi delovanja. Zadnja podskupina halucinogenov so serotonergični oz. klasični psihedeliki, v katero spadajo LSD, psilocibin (gobe), DMT, ayahuasco in meskalin. Klasični psihedeliki ne povzročajo poškodb na možganih ali drugih delih telesa, odtegnitvenih simptomov, odvisnosti ali kompulzivne uporabe in poškodb DNK 1. Zaradi prevladujočih stereotipov, zlasti o LSD-ju, se velika večina ljudi ne zaveda, da psihedeliki povzročajo manj škode posamezniku in družbi kot alkohol, tobak in ostale rekreativne droge5. Prav tako niso dokazali povezav med psihedeliki in duševnimi težavami6, ena študija je celo pokazala, da se uporaba psihedelikov povezuje z nižjo stopnjo duševnih težav7.

Klasični psihedeliki delujejo kot agonisti na 5-HT2A receptorje, kar pomeni, da z vezavo na serotoninske receptorje posnemajo delovanje serotonina, ki je odgovoren za številne pomembne funkcije, kot so razpoloženje, spomin, apetit, spolnost in spanj8. Mnogo 5-HT2A receptorjev se nahaja na nevronih, katerih sprožanje povzroča desinhronizirano delovanje v predelih talamusa, posteriornega cingulatnega in medialnega prefrontalnega korteksa9. Te strukture so pomembni centri integracije in usmerjanja informacij po možganih, analogno glavnemu mestu v državi ali izvršnemu direktorju v podjetju, pod vplivom psihedelikov pa se aktivnost v teh strukturah zmanjša. Opazovali pa so tudi spremembe v povezanosti med posameznimi omrežji in ugotovili, da pride pod vplivom psilocibina do povezav med omrežji, ki se v običajnih pogojih ne povezujejo. Na novo vzpostavljene povezave vodijo do večje ustvarjalnosti, domišljije in kognitivne fleksibilnosti 9. Slednje je lahko bistveno pri zdravljenju oseb z depresijo, obsesivno-kompulzivno motnjo ali odvisnostjo, pri katerih so zakoreninjeni patološki vzorci mišljenja in vedenja.

Do prepovedi psihedelikov leta 1970 je bilo objavljenih približno 700 raziskav, ki so kazale na njihove terapevtske učinke. Najbolj znan raziskovalec prejšnjega stoletja na tem področju je bil Stanislav Grof10, ki je s sodelavci pokazal, kako LSD v kombinaciji s psihoterapijo lahko lajša simptome depresije, tesnobe pri umirajočih bolnikih, motenj spanja in fizične bolečine. Tudi ostale raziskave so kazale pozitivne učinke psihedelikov na različnih področjih, a mnogokrat niso sledile etičnemu protokolu, vprašljiva pa je bila tudi metodološka ustreznost. Raziskave novega tisočletja na področju psihedelikov ustrezno sledijo vsem načelom raziskovanja, izvajajo pa jih usposobljeni raziskovalci ter terapevti, ki udeležence pripravijo in spremljajo na psihedelični terapiji ter pomagajo pri integraciji psihedelične izkušnje. Terapevtova pomoč je pomembna predvsem zaradi nepredvidljivih učinkov psihedelikov, ki niso odvisni le od velikosti odmerka, ampak tudi od številnih drugih spremenljivk, na primer od prepričanja udeleženca11. To je še toliko bolj pomembno, ko gre za uporabo večjih odmerkov psihedelikov. Učinki še niso dobro raziskani zaradi maloštevilnih novejših raziskav, ki so hkrati narejene na majhnih in pogosto specifičnih vzorcih ter pogosto brez kontrolne skupine, zato je treba rezultate interpretirati s previdnostjo. A izsledki so kljub vsemu obetavni.

Raziskava z umirajočimi bolniki je pokazala, da se je njihov nivo tesnobe po dveh psihedeličnih terapijah z LSD-jem znižal in se ohranil še eno leto po raziskavi12. Osebe po izkušnji z LSD-jem spremenijo odnos do smrti zaradi globokih mističnih izkušenj, ki omogočajo preoblikovanje pogleda na smrt. Podobno so ugotovili v raziskavi s psilocibinom13. Zanimiv trend se je pokazal v metaanalizi učinkov LSD-ja na odvisnost od alkohola14. Ugotovili so, da se enkratno zaužitje LSD-ja povezuje z zmanjšanjem odvisnosti. Prav tako terapija s psilocibinom v kombinaciji s kognitivno-vedenjsko terapijo pripomore k prenehanju s kajenjem15. 12 od 15 rednih kadilcev je namreč pol leta po izvedeni raziskavi abstiniralo, pri čemer se je abstiniranje visoko povezovalo z mističnimi doživetji med izkušnjo s psilocibinom. Dvanajst mesecev po izvedeni raziskavi je še vedno abstiniralo 10 udeležencev, približno po letu in pol pa 916. Na področju zdravljenja depresije se pojavljajo dokazi o močnem kratkoročnem učinkovanju ayahuasce že po enkratnem odmerku17. Pri ljudeh z depresijo je eden izmed glavnih simptomov neprestano premlevanje istih misli (t. i. ruminacija), ayahuasca pa te nefunkcionalne miselne vzorce pomaga utišati18. Zanimivi so tudi učinki MDMA na zmanjšanje posttravmatske stresne motnje 19 in učinki psilocibina 20 na zmanjšanje obsesivno-kompulzivne motnje (posnetek).

V vseh omenjenih raziskavah so aplicirali odmerke psihedelikov, ki so privedli do očitnih sprememb v stanjih zavesti. Za takšne terapevtske učinke so pogosto potrebni veliki odmerki21, ki lahko povzročijo tudi dolgoročne negativne učinke, ki se pogosto kažejo kot zaznavne motnje. Ena izmed njih je »flashback« ali vrnitev v preteklost, kjer gre za nepričakovano podoživljanje občutkov prvotno doživetih pod vplivom psihedelika in se lahko pojavi tudi leta kasneje ter lahko traja nekaj sekund ali celo ur2. Če vztraja dalj časa in se ponavlja, to imenujemo obstojna halucinogena motnja zaznavanja (angl. Hallucinogen persisting perception disorder)22. Raziskovalci ugotavljajo, da gre pri tem za nevrološke spremembe. Pri določenih skupinah posameznikov pa psihedelikov sploh ne smemo uporabljati. To so posamezniki z manično depresijo, s psihozo ali tveganjem za nastanek le-te 22.

Ker lahko večji odmerki v redkih primerih privedejo tudi do hujših negativnih učinkov, se lahko vprašamo, kaj se zgodi, če psihedelike zaužijemo v tako majhnih odmerkih, da so učinki komaj opazni? Vedno več ljudi po svetu začenja uporabljati psihedelike v vsakdanjem življenju kot sredstvo za izboljšanje življenja. Gre za t. i. »mikrodoziranje«, kjer oseba v določenem časovnem intervalu vzame zelo majhen odmerek psihedelika (največkrat je to LSD ali psilocibin) z namenom zmanjševanja tesnobe, povečanja ustvarjalnosti, spodbujanja zdravega življenjskega sloga in še kaj 23. Oseba si lahko sama določi časovni interval jemanja psihedelika in lahko odmerek vzame vsak dan, vsak tretji dan ali kako drugače. Znanstvene raziskave na tem področju še zaenkrat ne obstajajo, a vedno več ljudi priča o pozitivnih učinkih na življenje. Ena izmed njih je tudi pisateljica Ayelet Waldman, ki v intervjuju za Guardian 24 poda impresivno izpoved. V njej deli izkušnjo mikrodoziranja z LSD-jem, ki ji je, v nasprotju z antidepresivi, pomagal prebroditi obdobje težke depresije. Vedno več pozitivnih izkušenj, ki jih lahko zasledimo v medijih in naraščanje zanimanja za raziskovanje psihedelikov kaže na postopno zmanjševanje predsodkov. Psihedeliki imajo velik potencial, zato je smiselno preiskovati njihove učinke na človekovo duševnost. Kot je že rekel Grof10, so psihedeliki za psihologijo to, kar so nekoč bili teleskopi za astronome.

    ___
  1. Nichols, D. E. (2004). Hallucinogens. Pharmacology & Therapeutics, 101, 131-181. 

  2. Barušs, I. (2003). Psychedelics. V I. Barušs (ur.), Alterations of Consciousness: An Empirical Analysis for Social Scientists (str. 161–185). Washington, DC: American psychological association. 

  3. Niester, M., Martini, C. in Dahan, A. (2013). Ketamine for chronic pain: risks and benefits. British journal of clinical pharmacology, 77(2), 357–367. 

  4. Garcia-Romeu, A., Kersgaard, B., Addy, P. H. (2016). Clinical applications of hallucinogens: a review. Experimental and Clinical Psychopharmacology, 9(4), 229-268. 

  5. Nutt D., King L. A., Saulsbury W., Blakemore C. (2007) Development of a rational scale to assess the harm of drugs of potential misuse. Lancet, 369(9566), 1047–1053. 

  6. Krebs, T. S. in Johansen P-Ø. (2013). Psychedelics and mental Health: A population study. PLOS ONE, 8(8): e63972. 

  7. Johansen, P-Ø in Krebs, T. S. (2015). Psychedelics not linked to mental health problems or suicidal behavior: A population study. Journal of Psychopharmachology, 29(3), 270-279. 

  8. Preller, K. H., Herdener, M., Pokomy, T., Planzer, A., Kraehenmann, R. … in Vollenweider, F. X. (2016). The fabric of meaning and subjective effects in LSD-induced states depend on serotonin 2A receptor activation. Current Biology, 27, 1-7. 

  9. Carhart-Harris, R., Kaelen, M. in Nutt, D. (2014). How do hallucinogens work on the brain? The Psychologist, 27(9), 662-665. 

  10. Grof, S. (1975). Realms of the Human Unconsious: Observations from LSD Research. New York: The Viking Press. 

  11. Abraham, H. D., Aldridge, A. M. in Gogia, P. (1996). The psychopharmacology of hallucinogens. Neuropsychopharmachology, 14(4), 285–298. 

  12. Gasser, P., Holstein, D., Michel, Y., Doblin, R., Yazar-Klosinski, B., Passie, T., Brenneisen, R. (2014). Safety and efficacy of lysergic acid diethylamide-assisted psychotherapy for anxiety associated with life-threatening diseases. The Journal of Nervous and Mental Disease, 202(7), 513-520. 

  13. Grob, C. S., Danforth, A. L., Chopra, G. S., Hagerty, M., McKay, C. R. … in Greer, G. R. (2011). Pilot study of psilocybin treatment for anxiety in patients with advanced-stage cancer. Archives of General Psychiatry, 68(1), 71-78. 

  14. Krebs, T. S. in Johansen P-Ø. (2012). Lysergic acid diethylamide (LSD) for alcoholism: meta-analysis of randomized controlled trials. Journal of Psychopharmachology, 26(7), 994-1002. 

  15. Johnson, M. W., Garcia-Romeu, A., Cosimano, M. P. in Griffiths, R. R. (2014). Pilot study of the 5-HT2AR agonist psilocybin in the treatment of tobacco addiction. Journal of Psychopharmachology, 28(11), 983-992. 

  16. Johnson, M. W., Garcia-Romeu, A. in Griffiths, R. R. (2016). Long-term follow-up of psilocybin-facilitated smoking cessation. The American Journal of Drug and Alcohol Abuse, 43(1), 55-60. 

  17. Sanches, R. F., de Lima Osório, F., dos Santos, R. G., Macedo, L. R. H., Maia-de-Oliveria, J. P. … in Hallak, J. E. C. (2016). Antidepressant effects of a single dose of ayahuasca in patients with recurrent depression: A SPECT study. Journal of Clinical Psychopharmacology, 36, 77-81. 

  18. Domínguez-Clavé, E., Soler, J., Elices, M., Pascual, J. C., Álvarez, E. … in Riba, J. (2016). Ayahuasca: Pharmacology, neuroscience and therapeutic potential. Brain Research Bulletin, 126(1), 89-101. 

  19. Mithoefer, M. C. (2012). Durability of improvement in post-traumatic stress disorder symptoms and absence of harmful effects or drug dependency after 3,4-methylenedioxymethamphetamineassisted psychotherapy: a prospective long-term follow-up study. Journal of Psychopharmacology, 27(1), 28-39. 

  20. Moreno, F. A., Wiegand, C. B., Taitano, E. K. in Delgado, P. L. (2006). Safety, tolerability, and efficacy of psilocybin in 9 patients with obsessive-compulsive disorder. Journal of clinical psychiatry, 67, 1735-1740. 

  21. Vollenweider, F. X. in Kometer, M. (2010). The neurobiology of psychedelic drugs: implications for the treatment of mood disorders. Perspectives, 11, 642–651. 

  22. Abraham, H. D. in Aldridge, A. M. (1993). Adverse cosequences of lysergic acid diethylamide. Addiction, 88, 1327–1334. 

  23. Fadiman, J. (2011). The Psychedelic Explorer’s Guide: Safe, Therapeutic, and Sacred Journeys. ZDA: Park Street Press. 

  24. Cook, R. (2017). How dropping acid saved my life. Pridobljeno 9. 3. 2017, s https://www.theguardian.com/global/2017/jan/08/how-dropping-acid-saved-my-life-ayelet-waldman-books-depression 

Anja Cehnar, dipl. psih., študentka psihologije
Jona Basle, dipl. psih., študentka psihologije
Oddelek za psihologijo
Filozofska fakulteta
Univerza v Ljubljani

Prispelo: 27. marec 2017
Objavljeno: 10. maj 2017