Spletni Arhiv SiNAPSE | Ta spletna stran se ne osvežuje več. Za nove vsebine obiščite naslovno stran.

Kako osuplost ustavi vašo uro

Scientific American, 27. 10. 2012

Morda je že čas, da na seznam opravil dodate tudi »kultiviranje osuplosti«. Čeprav verski misleci, kot je Søren Kierkegaard, opredeljujejo osuplost kot stanje eksistencialnega strahu in pretresenosti, pa nove raziskave psihologov na Stanfordski univerzi in Univerzi iz Minnesote kažejo, da lahko izkustvo osuplosti poveča blagostanje, saj da občutek, da imamo na voljo več časa. To zveni mnogo prijetneje, kot siljenje s še eno produktivno uro na Redbull pogon. Kaj točno pa je to izmuzljivo čustvo in kako ga lahko negujemo v našem hitrem svetu?

Čeprav je osuplost igrala pomembno vlogo v zgodovinah religije, umetnosti in drugih transcendentalnih prizadevanjih, je s strani raziskovalcev emocij zbudila le malo pozornosti. Zaradi bornosti podatkov sta socialna psihologa Dacher Keltner in Jonathan Haidt razvila delujoč prototip v članku iz leta 2003, v katerem sta opredelila pomen osuplosti v raziskovalni taksonomiji. Po pregledu opisov psihološke, sociološke, religiozne, umetniške in celo prastare osuplosti (osuplost nad močjo) sta raziskovalca sklepala, da osuplost univerzalno vključuje zaznavanje prostranosti in potrebo po vključitvi izkustva v posameznikov svetovni nazor. Torej, da osuplost sproži neko izkustvo takšne obširnosti (v bodisi pozitivnem bodisi negativnem smislu), da se morajo posameznikove mentalne sheme prilagoditi za obvladovanje njegovega procesiranja.

Skoraj deset let kasneje se je začelo samostojno raziskovanje osuplosti. Tržišče za samopomoč je še naprej hitro raslo, sledilo pa je tudi raziskovanje pozitivnih čustev. Tudi korporacije in politiki so opazili nekatere načine, na katere čustva vplivajo na vse od produktivnosti, do odločanja na volitvah in nakupovalnega vedenja. Tako ne bi smelo biti presenetljivo, da psihologi sedaj eksperimentirajo na področjih, ki so prej pripadala le religiji, klinikom in umetnikom.

V najnovejši študiji, ki jo je vodila Melanie Rudd, so si temeljiteje ogledali nekaj, kar nas te dni večina občuti: pomanjkanje časa. Raziskovalci so predvidevali, da bi osuplost udeležencem utegnila dati občutek, da imajo več časa. To bi jih utegnilo voditi do večje radodarnosti z lastnim časom ter povišati splošno blagostanje.

Z vidik a raziskovanja ležijo izzivi preučevanja osuplosti v njeni bližini z drugimi pozitivnimi čustvi in njenim edinstvenim položajem, ki je osnovan v radosti, a začinjen s tistim kierkegaardovskim občutkom strahu in pretresenosti. Merilo je še ena očitna eksperimentalna ovira. Velikega kanjona v laboratoriju ravno ne moremo rekonstruirati (čeprav so nekateri to poskušali, a s pomočjo virtualne resničnosti). Prav tako ostaja tudi dobro znana večna zadrega s korelacijo in vzročnostjo; glede na to, da osuplost običajno izkusimo takrat, ko so časovni pritiski minimalni (t.j. je bolj verjetno, da se zgodi med pohodom v hribih, kot pa v jutranji gneči na poti do pisarne), so raziskovalci težje razločili, ali tok časa zaznavamo počasneje zaradi osuplosti ali osuplost nastane preprosto zato, ker imamo več časa na voljo. Za odgovor na to so morali raziskovalci udeležencem najprej vzbuditi občutek nujnosti.

Študentom so rekli, da bodo sodelovali v več nepovezanih raziskavah, s čimer so lahko raziskovalci različne predpriprave in pogoje za izvedbo poskusa uvedli brez suma. Najprej so dali študentom pomešane stavke, ki so jih morali urediti. Polovica jih je vključevala fraze vezane na čas in časovne omejitve, polovica pa jih je bila nevtralnih. Nato so študenti gledali videoposnetke, ki so bili zasnovani tako, da so vzbudili bodisi veselje, bodisi osuplost. Da bi vzbudili osuplost, so raziskovalci uporabili reklame, ki prikazujejo prostrane, miselno presunljive prizore, kot so kiti, slapovi in podobno. Skupini z videoposnetki, ki naj bi vzbujali občutke veselja, pa so prikazali bolj prizemljene reklame s prikazi pisano oblečenih ljudi, ki veselo korakajo med mavričnimi konfeti. Še vedno pod pretvezo, so nato študenti to nalogo dokončali z vprašalnikom o različnih znamkah televizorjev.

Na koncu so udeleženci izpolnili še anketo, v kateri so izražali svoje strinjanje z različnimi osebnimi vprašanji. V njih so bile previdno ugnezdene postavke, namenjene merjenju posameznikove zaznave prisotnosti časa. Kot pričakovano, so tisti iz pogoja z vzbujanjem osuplosti ocenjevali, da je časa več, kot tisti iz pogoja, kjer so vzbujali veselje. Po nadziranju potencialno moteče pozitivne valence, ki nastopa tako pri osuplosti, kot tudi veselju, ter po predpripravi študentov za časovne omejitve (s čimer so omejili vpliv vprašanja »kure in jajca«) so raziskovalci lahko zaključili, da je osuplost zares povišala zaznavo časa, ki je na voljo.

Nadaljnje raziskave so osuplost in veselje vzbujale na različne načine (npr. da so udeleženci pisali o času, ko so to čustvo občutili) in preučevanje poglobili v smer ugotavljanja, ali bi bili udeleženci pod vplivom občutka osuplosti manj neučakani in bolj pripravljeni odstopiti svoj čas. Raziskovalci so ponovno ugotovili, da osuplost (nasproti veselju) udeležencem poviša zaznavo časa, ki je na voljo, hkrati pa ti postanejo manj neučakani in bolj pripravljeni odstopiti svoj čas. (Vendar organizatorji dobrodelnih akcij, pozor: ljudje v pogoju osuplosti niso bili nič bolj nagnjeni k darovanju denarja.)

Še zanimiva slabost, ki so jo raziskovalci opazili: zasidranost v sedanjosti je bila v preteklih študijah povezana s težavami pri samoregulaciji. Tako je mogoče, da izkustvo osuplosti podaljša sedanjost do mere občutka izpraznjenosti in so se po izkustvu manj zmožni samoregulirati. Povedano drugače: medtem ko osuplost zaznavo časa podaljša, je lahko hkrati tudi izčrpavajoča.

Slabosti na stran, večino bi nas najbrž zanimalo blagostanje, ki ponuja manj neučakanosti, podaljšan občutek za čas in povišano radodarnost (s časom). Kaj pa lahko poleg plezanja po najbližji pečini naredimo za kultiviranje osuplosti v vsakodnevnem življenju? Raziskovalci so ugotovili, da lahko osuplost vzbudimo s podoživljanjem spomina, branjem zgodbe ali celo gledanjem določene vrste reklam. Nedvomno bi bilo umetnikom in duhovnikom ljubše, če pogledate njihovo najnovejše delo ali se usedete v cerkveno klop – vendar, če ste s časom na tesnem, utegne zaleči tudi najnovejša reklama.

Povzetek: Matic Kadliček

Vir: Scientific American


© SiNAPSA 2003-2012