Spletni Arhiv SiNAPSE | Ta spletna stran se ne osvežuje več. Za nove vsebine obiščite naslovno stran.

Vloga amigdale in ventromedialnega prefrontalnega korteksa pri občutljivosti posameznika za razvoj anksioznih motenj

Science Daily, 11. 2. 2011

Rezultati raziskav, ki so se osredotočile na aktivnost možganov anksioznih posameznikov med nalogo, ki je pri osebi povzročila občutek strahu, prinašajo vpogled v to, zakaj so nekateri posamezniki bolj in drugi manj dovzetni za razvoj anksioznih motenj. Študija je bila objavljena v reviji Nevron in odkriva živčne mehanizme, ki lahko prispevajo k odpornosti proti patološkemu strahu in anksioznosti. Rezultati lahko pomagajo pri usmerjanju terapevtskih strategij za posameznike, ki trpijo zaradi kronične anskioznosti, pa tudi pri tistih strategijah, ki bi lahko pomagale posameznikom, pri katerih obstaja določeno tveganje za razvoj motenj anksioznosti v prihodnosti.

Pretekle raziskave so pokazale, da pri dojemanju in izražanju pogojenega strahu igra pomembno vlogo amigdala. Pogojeni strah se pojavi, ko dražljaj (pogojeni dražljaj) povežemo z nekim neprijetnim dogodkom ali predmetom (nepogojeni dražljaj). Kot pomembna možganska regija pri doživljanju strahu pa se je izkazal tudi ventromedialni prefrontalni korteks, ki naj bi tako pri živalih, kot tudi pri ljudeh pomagal inhibirati pogojeni strah po treningu ugaševanja, med katerim je pogojeni dražljaj večkrat zaporedoma prikazan brez nepogojenega. Vendar pa ni popolnoma jasno, kakšen vpliv imajo na te mehanizme določene osebnostne lastnosti, kot je na primer težnja ali občutljivost za samo anksioznost.

»Zanimalo nas je, zakaj lahko nekateri izmed nas lažje premagajo določen strah ali nespecifično anksioznost, ki jo doživimo v vsakdanjem življenju, kot drugi«, razloži avtorica študije, dr. Sonia J. Bishop. »Ali, z drugimi besedami, kakšna je razlika v možganskem funkcioniranju med tistimi, pri katerih obstaja povečana občutljivost za kronični strah in motnje anskionosti«, še dodaja.

Da bi raziskala mehanizme pogojevanja strahu pri posameznikih z različno izraženo stopnjo lastnosti anksioznosti, to je tendence, da posameznik doživlja anksioznost pri različnih vsakodnevnih situacijah, je Bishopova skupaj s sodelavci izvedla slikovno študijo. Rezultati so pokazali, da so tisti posamezniki, pri katerih je ta lastnost anksioznosti višje izražena, imeli bolj verjetno povečan tudi odziv amigdale na pogojen dražljaj, pokazali pa so tudi hitrejšo dojemljivost za naučen strah teh dražljajev. Okrepitev ventromedialnega prefrontalnega korteksa med izrazom pogojenega strahu pred ugašanjem pa je bila povezana z večjo redukcijo odzivov strahu in je bila bolj izražena pri tistih posameznikih, ki so bili na stres in strah bolj odporni.

Rezultati nakazujejo, da bi individualne razlike v funkciji amigdale in ventromedialnega prefrontalnega korteksa lahko bile povezane z občutljivostjo posameznika na anksioznost. Pri tem amigdala potencialno vpliva na razvoj pogojenih strahov ali fobij, ventromedialni prefrontalni korteks pa vpliva na sposobnost zmanjšanja strahov in generalizirane anskioznosti. »Razumevanje nevrokognitivnih mehanizmov občutljivosti za patološko anksioznost lahko pomaga pri razumevanju variabilnosti simptomov, pa tudi pri intervencijah in predikcijah odgovora na zdravljenje«, zaključi Bishopova.

Vir: Science Daily


© SiNAPSA 2003-2012