Spletni Arhiv SiNAPSE | Ta spletna stran se ne osvežuje več. Za nove vsebine obiščite naslovno stran.

Sodišče v Tennesseeju, ZDA, zavrnilo uporabo fMRI kot detektorja laži

Grega Repovš, 31. 5. 2010

Napredek metod za slikanje možganov, predvsem hiter razvoj funkcijske magnetne resonance (fMRI), v zadnjih desetletjih nakazuje vse večje možnosti “branja možganov” - uporabe slikovnih metod za sklepanje o tem, kateri kognitivni procesi v danem času potekajo v možganih in kakšna je njihova vsebina. S hitrim razvojem tehnologije se odpirajo številne zamisli o praktični uporabi tovrstnih metod, spremljajo pa jih pomembna etična vprašanja.

Med bolj kontroverzne sodi zamisel o uporabi fMRI kot detektorja laži. Z merjenjem možganske aktivnosti ob podajanju odgovorov na ključna vprašanja naj bi metoda omogočala spremljati čustvene odzive posameznika ter aktivnost tistih možganskih področij, za katere se smatra, da se vključujejo v procese potlačevanja resnice in oblikovanja neresničnih odgovorov.

Kljub vzpodbudnemu napredku metod slikanja možganov, znanstveniki s področja kognitivne nevroznanosti opozarjajo, da naše trenutno poznavanje delovanja možganov ter zbrano znanje o procesih vključenih v oblikovanje laži, ne omogoča dovolj zanesljive presoje (ne)iskrenosti posameznika.

Stokovnjaki s področja nevroetike opozarjajo na dve pomembni dilemi, ki jih je potrebno razrešiti pred pričetkom uporabe fMRI (ali katerekoli druge sorodne metode) kot detektorja laži. Prva dilema se nanaša na splošno vprašanje t.i. kognitivne zasebnosti - kdo in v kakšnih primerih ima pravico s pomočjo nevroznanstvenih metod posegati v zasebnost posameznikovih misli in umskih procesov. Druga dilema pa se nanaša na zanesljivost metode same. Pred njegovo morebitno uporabo je namreč potrebno zagotoviti, da nikakor ne bi prišlo do situacije, v kateri bi metoda iskrene odgovore posameznikov po napačnem označila za laži.

Kljub naštetim dilemam v ZDA že obstajajo ponudniki uporabe fMRI kot detektorja laži. Medtem ko jih nekatera podjetja uporabljajo za svoje notranje potrebe, sodišča doslej niso priznavale veljavnosti te metode. Pobuda za spremembo stališča do uporabe fMRI kot detektorja laži je pred kratkim prišla s strani obrambe psihologa Lorne Allan Semrau, obtoženega goljufije in zlorabe javnih sredstev, ki je želela fMRI uporabiti kot dokaz nedolžnosti obsojenega.

Uporabo fMRI v tovrstne namene je kot ekspertna priča zagovarjal Steven Laken, izvršni direktor podjetja Cephos, ki trži tovrstne storitve, proti njej pa sta pričala Marcus Raichle, nevroznanstvenik z Univerze Washington v Saint Louisu in Peter Imrey, biostatistik iz Klinike Cleveland.

Sodišče je na podlagi pričanj zaključilo, da ne obstajajo zadostni dokazi, ki bi pričali, da uporaba fMRI izpolnjuje obstoječe standarde, ki zahtevajo, da je metoda empirično preverljiva, izpostavljena strokovni recenziji, ima znan delež napak in je splošno priznana v relevantni znanstveni skupnosti. Sklep sodišča ni splošno zavezujoč, vseeno pa bo pomembno vplival na nadaljni proces uveljavljanja fMRI kot detektorja laži.

Več informacij lahko najdete na naslednjih naslovih:


© SiNAPSA 2003-2012