Spletni Arhiv SiNAPSE | Ta spletna stran se ne osvežuje več. Za nove vsebine obiščite naslovno stran.

Miti o možganih: uporabljamo res le 10% ali več?

Brain Connection, 4. 3. 2005

Mar je res možno, da v vsakdanjem življenju uporabljamo samo majhen del naših možganov? Če to drži, potem bi nam znanje, kako uporabiti preostale dele, verjetno lahko sprostilo neslutene umske sposobnosti in nam omogočilo neznansko učinkovitost pri delu in učenju. Poglobimo se torej v to trditev in preverimo, ali je v njej kaj resnice.

Od kod trditve o 10%?

“Devet desetin vaših umskih sposobnosti je skritih, globoko zakopanih tam nekje v vaših možganih…. najdite jih in sprostite, pa boste živeli polno, bogato življenje in dosegali uspehe, ki si jih sedaj še predstavljate ne.” [reklamni oglas za knjigo Čarobna moč vašega razuma, leta 1956]

“Pravijo, da jih uporabljate samo deset odstotkov.” [reklamni oglas za računalniško bazo podatkov, leta 1999]

“Samo enajst odstotkov njihovega potenciala se izkoristi.” [reklamni oglas za digitalno televizijo, leta 1999]

“Trdi se, da uporabljamo samo deset odstotkov zmogljivosti naših možganov.” [reklamni oglas za letalsko družbo, leta 1999]

Oglaševalci trditvi očitno verjamejo in tudi mediji jo z veseljem spodbujajo, čeprav nihče ne zna pojasniti, od kje sploh prihaja. Možno je, da izvira iz zgodnjih let 19. stoletja. Že takrat so potekale burne razprave med znanstveniki, ki so se ukvarjali s preučevanjem možganov. Nekateri so zagovarjali možnost, da so posamezne umske dejavnosti omejene na določene dele možganov, drugi pa so trdili, da delujejo kot celota. Glavna predstavnika prvih, Franz Joseph Gall (1757-1828) in Johann Spurzheim (1776-1832), sta verjela, da se človekovo vedenje in njegove osebnostne lastnosti lahko napovedo iz vzorca izboklin na lobanji. Na tej ideji sta zasnovala takrat novo znanstveno področje, frenologijo. Med tistimi, ki se z njunimi idejami niso strinjali, je bil tudi Marie-Jean-Pierre Flourens (1794-1867), glasen kritik frenologije. On je trdil, da različni deli možganov, kot so skorja, mali možgani in možgansko deblo, morda imajo različne naloge, vendar pa skupaj vedno delujejo kot celota. Svoje trditve je podkrepil z raziskavami na živalih, pri katerih je opazil, da so vedenjske motnje odvisne od skupnega obsega nedelujočih delov možganov. Kasneje je sledilo obdobje Gustava Fritscha (1838-1927), Eduarda Hitziga (1838-1907), Paula Broca (1824-1888) in Karla Wernicke (1848-1904), v katerem so našli ogromno dokazov, ki so nasprotovali ideji delovanja možganov kot celote. Kljub temu se je na začetku 20. stoletja ponovno pojavila skupina znanstvenikov, ki so bolj zaupali Flourensovi ideji. Med njimi je danes najbolj znan Karl Spencer Lashley (1890-1958). Verjel je, da spomin ni odvisen od nobenega posebnega dela možganske skorje, ampak da njegova izguba sovpada predvsem z obsegom nedelujoče skorje. Njegove raziskave so pokazale, da podgane niso imele večjih težav pri preprostih spominskih testih, tudi če jim je odstranil velik del možganske skorje. Test vidnega razločevanja so normalno opravile tudi samo z dvema odstotkoma temu namenjene živčne (t.i. talamokortikalne) poti, prav tako odstranitev šestdesetih odstotkov skorje ni vplivala na njihovo sposobnost določenih vrst učenja. Morda so prav ti podatki, ki so jih kasneje še neutemeljeno povečevali, temelj današnjega mita o devetih desetinah neizkoriščenih delov možganov. Lashley svojih podgan ni nikoli preskušal z bolj zahtevnimi testi, prav tako tudi ni preučeval drugih delov možganov razen skorje, zato je njegove podatke težko posploševati.

Tudi kasneje je kar nekaj znanih osebnosti omenjalo idejo desetih odstotkov. William James, slavni ameriški psiholog, je recimo zapisal: ČObičajno uporabljamo le manjši del naših umskih in fizičnih zmožnosti.? Podobno so trdili tudi ljudje, ki z nevroznanostjo niso imeli izkušenj, med njimi na primer fizik Albert Einstein in antropologinja Margaret Mead.

Kakorkoli že, v današnjem času je ta ideja precej priljubljena, mediji jo širijo že vrsto let. Nekateri oglaševalci si z njo pomagajo pri prodaji svojih produktov, ob tem vsi brez izjeme trdijo, da bomo z njimi našli pot do skritih sposobnosti, ki se skrivajo v globinah naših možganov.

In… kaj je res?

Kljub njeni priljubljenosti pa je ideja sama precej nejasna. Kaj pomeni, da “uporabljamo samo deset odstotkov možganov”? Je morda mišljeno, da je v danem trenutku aktivnih deset odstotkov nevronov? Ali da se morda njihovi električni impulzi (akcijski potenciali) lahko naenkrat sprožajo le v desetih odstotkih možganov? Tudi če bi to morda držalo, pa proženje akcijskih potencialov nikakor ni edina naloga nevronov. Ves čas namreč tudi prejemajo signale od svojih sosedov, ki v njih zbujajo stalno aktivnost, ki jo imenujemo postsinaptični potencial. Nevroni so aktivni torej tudi takrat, ko ne prožijo akcijskih potencialov, ki se prenašajo na druge nevrone. Pravzaprav bi bilo celo škodljivo, če bi vsi nevroni prožili svoje signale naenkrat.

Prav zato verjetno v možganih obstaja živčni prenašalec, GABA. Gre za snov, ki zavira tvorbo akcijskih potencialov. Preobsežna aktivnost nevronov se lahko konča z napadom, takim kot pri epilepsiji. Zaviranje nevronske aktivnosti je ena pomembnih funkcij možganov. Nekatera območja so zadolžena prav za to, da umirjajo aktivnost v drugih področjih.

Prav tako pa se je pomembno zavedati tudi, da nevroni niso edine celice v možganih. Čeprav njihovo število ocenjujemo na okrog 100 milijard, je poleg njih še deset do petdesekrat več celic glije. Te celice ne prožijo akcijskih potencialov, ampak vzdržujejo zgradbo možganskega tkiva, izolirajo dolge odrastke nevronov (aksone), čistijo odpadne snovi okrog nevronov in skrbijo za kemično uravnoteženost njihovega okolja.

Samo z 10% ne bi šlo

Kaj bi se zgodilo z nami, če bi izgubili devetdeset odstotkov naših možganov ? Bi se še vedli normalno ? Če povprečni možgani tehtajo 1400 gramov in jih devet desetin odstranimo, ostane 140 gramov, kolikor tehtajo tudi možgani ovce. Iz opazovanja bolnikov nam je znano, da lahko že majhne poškodbe, kot so kapi, povzročijo uničujoče posledice. Tudi bolezni, kot je Parkinsonova, prizadenejo le manjši del možganov. V bistvu lahko resne posledice nastanejo že pri odstranitvi manjšega dela v vsakem možganskem področju. Nevrokirurgi ravno zato tako natančno preučijo pomen vsakega centimetra možganskega tkiva, preden ga odstranijo ob operacijah tumorjev.

Dodatne dokaze proti ideji desetih odstotkov pa v zadnjem času prinašajo tudi slikovne raziskave možganov. Slikanje s pozitronsko emisijsko tomografijo tako lahko pokaže, da je večina možganov aktivnih med večino umskih nalog, ki jih izvajajo preiskovanci. Ne smejo nas zavesti slike, ki jih občasno vidimo objavljene in na katerih so kot aktivni prikazani le manjši deli možganov ? take slike so obdelane, da prikazujejo le področja največje aktivnosti, ki je značilna za določeno nalogo, medtem ko aktivnost nižje stopnje poteka tudi v večini drugih področij. Prav tako pa se v takih primerih ne vidi tudi vse ostale sočasne aktivnosti, ki ni v neposredni zvezi z nalogo, ki jo preučujemo.

Tudi iz evolucijske perspektive ni verjetno, da bi se razvil organ, katerega devet desetin bi bilo neuporabnih v vsakdanjem življenju. Možgani niso ekonomičen organ, za njihovo delovanje se porabi nesorazmerno velik del telesne energije. Aktivnost velikega dela možganov je prisotna celo med spanjem. Spanje ne pomeni počitka, ampak so možgani med njim aktivni na drugačen način.

Spoznanja o razvoju možganov prav tako ne podpirajo ideje desetih odstotkov. Če kdaj, prav med razvojem velja, da se morajo nevroni uporabljati, ali pa jih izgubimo. Med rastjo zarodka v nosečnosti namreč nastane ogromno število stikov med posameznimi nevroni (sinaps), ki po rojstvu ob neuporabi počasi propadajo (glej “Plastičnost možganov”), dokler se število sinaptičnih stikov ne ustali. Za njihovo ohranitev je nujno, da v njih stalno prihajajo signali, kar sta pri vidnem sistemu pred leti dokazala dobitnika Nobelove nagrade, David H. Hubel in Torsten N. Wiesel. Če možganom onemogočimo dostop do vidnih informacij med razvojem, se vid sploh ne razvije. Torej je mogoče sklepati tudi, da bi med razvojem devet desetin možganov propadlo, če jih resnično ne bi uporabljali.

Možgani so prav tako precej prilagodljivi, po poškodbi si opomorejo na različne načine. Nepoškodovani sosednji deli lahko deloma prevzamejo funkcijo poškodovanega področja, kar pa ne pomeni, da prej niso počeli ničesar. Ta sposobnost prej kaže na splošno lastnost možganov, da se lahko reorganizirajo, da so ? kot pravimo ? plastični.

Glede na današnje znanje je torej malo verjetno, da bi se kje v možganih skrivale posebne, a neuporabljene sposobnosti. Uporabljamo jih kar v celoti.

Če vas zanima še kaj več

Kako “umirajo” zablode: http://www.theness.com/articles/brain-nejs0201.html http://www.csicop.org/si/9903/ten-percent-myth.html http://www.snopes.com/science/stats/10percnt.htm

Po spletni strani Brain Connection, z dovoljenjem avtorja, povzel Jure Bon.


© SiNAPSA 2003-2012