Spletni Arhiv SiNAPSE | Ta spletna stran se ne osvežuje več. Za nove vsebine obiščite naslovno stran.

AHA! Pa jo imam!

Toma Strle, 20. 6. 2008

Predstavljajte si, da nikakor ne morete rešiti problema, ki vas preganja že nekaj dni. Mozgate in mozgate, si razbijate glavo in vse kar vam gre skozi misli je vprašanje, kako bi našli rešitev. No, morda so znanstveniki bliže odgovoru.

Kaj se dogaja v možganih, ko na vsak način skušamo rešiti nek problem? In kaj se dogaja, ko se nam v nekaj tistih srečnih trenutkih kar naenkrat posveti: »Aha! To je to!« Raziskovalci že dolgo časa razmišljajo, kateri možganski procesi so odgovorni za takšno reševanje problemov. Takšno znanje bi jim omogočilo, da ugotovijo, kaj se skriva za marsikaterimi mentalnimi boleznimi, nezmožnostjo učenja in njim samim vsaj malo olajšalo včasih že prav mučno tuhtanje: »Prekleto, že tisočkrat sem premlel vse možne odgovore, a vendar nič ne kaže na pametno rešitev.« Morda bi morali spremeniti strategijo.

Raziskovalci iz Goldsmithove Univerze v Londonu so z elektroencefalografom (EEG, glej opombe) opazovali delovanje možganov 21-ih prostovoljcev, medtem ko so ti reševali besedne probleme. To so počeli z namenom, da ugotovijo, kaj se v možganih dogaja v trenutku, ko se nam porodi »Aha!« rešitev, tisti trenutek, ko se nam naenkrat posveti, kje tiči problem.

Velikokrat se je zgodilo, da je oseba zadela ob »mentalni zid«, nekakšno miselno slepo ulico. Če so udeleženci eksperimenta prišli do te točke, so lahko pritisnili na gumb in so dobili namig, ki jim je pomagal rešiti problem. Ko so udeleženci prišli do mentalnega zidu, so raziskovalci opazili močne gama ritme (26 ali več herca), vzorec možganske aktivnosti, ki se povezuje s selektivno pozornostjo (glej opombe) v parietalnem korteksu. Raziskovalci so v možganih osebkov opazili zelo zanimiv pojav: Manjša možnost, da bi namigi pomagali osebkom je bila takrat, ko so možgani delovali v visokih gama ritmih. Razlog, kot domneva Bhattacharya, je v svojem bistvu v tem, da so osebki zaklenjeni v nefleksibilen način razmišljanja in manj sposobni, da sprostijo svoje misli in tako problem teže restrukturirajo. Preveč pozornosti, preveč osredotočenosti na problem lahko pomeni mentalno blokado pri porajanju novih kreativnih rešitev problema.

»V primeru prekomerne pozornosti, se ustvari mentalna fiksacija … Takrat možgani niso v stanju sprejemanja,« pravi že omenjeni znanstvenik.

Na koncu poskusa so osebki poročali ali so doživeli močan »Aha!« trenutek. Osebki, ki so se zavedali, da so našli nov način reševanja problema (in so tako zavestno spremenili način lastnega razmišljanja, so bili nanj pozorni), so imeli manjšo možnost, da občutijo »Aha!« trenutek v primerjavi s kandidati, ki tega niso počeli zavestno. To pomeni, da ljudje pridejo do nenadne rešitve takrat, ko zavestno ne upravljajo tega, kar se jim podi po mislih. Ko smo v sproščenem zavestnem stanju, se to v možganih kaže kot alfa ritmi (8 – 12 hercev) možganske aktivnosti. Bhattacharya in njegovi kolegi so tako pokazali, da močen občutek »Aha!« vključuje minimalno količino meta-kognitivnih procesov (manj spremljanja lastnih misli) in bolj avtomatično pod-zavestno rekombinacijo informacij. To možganom omogoči, da nezavedno restrukturirajo mentalne vsebine in jih med seboj povezujejo bolj odprto, z manj predpostavkami in okvirji.

Zavestno mentalno restrukturiranje pa zahteva veliko pozornosti z izvršilno kontrolo in velikokrat zaklene kreativnost pri iskanju rešitve. Veliko takšnih uvidov v sproščenem stanju je vodilo do zelo pomembnih odkritji v znanosti. Albert Einstein se je dokopal do jedra znane teorije relativnosti neke noči, pred katero se je več mesecev intenzivno posvečal matematičnim problemom. Vzel si je premor, ker rešitve enostavno ni bilo in prepustil domišljiji lastno pot. V mislih so se mu začele porajati slike, koncepti in misli, ki so se navezovali na probleme, s katerimi se je ukvarjal. Porodil se mu je miselni eksperiment: Predstavljal si je, da dve streli naenkrat udarita v sprednji in zadnji del premikajočega se vlaka. Vprašal se je ali bi opazovalec, ki stoji poleg tračnic in opazovalec, ki stoji na premikajočem se vlaku oba videla, da sta streli vlak zadeli naenkrat. Odgovor je bil NE. Takrat se je Einsteinu posvetilo in sestavil je zgradbo vesolja, kot jo opisuje teorija relativnosti. Z enkratnim uvidom se mu je utrnila zamisel, ki je preoblikovala naš pogled na vesolje: čas ni absolutna količina, ampak za vsakega gibajočega opazovalca poteka različno. Treba pa je vedeti, da takšni uvidi ponavadi predpostavljajo veliko ur trdega dela in frustrirajočega razmišljanja o rešitvi. Proces, ki vodi do kreativnosti, ni enoznačen in ne vključuje le sproščenih misli in sledečega uvida. Potrebno je več. Najprej možgani potrebujejo veliko količino informacij, da jih lahko kasneje povezujejo z izkušnjami, spomini in mislimi, ki so se nam utrnile v procesu iskanja rešitve.

Klasična teorija kreativnosti proces reševanja nekega problema deli v naslednje stopnje:

  1. Priprava: V tej fazi problem formuliramo in ga poizkušamo rešiti. Možganom moramo dati na voljo dovolj veliko količino informacij, da lahko kasneje z njimi upravljajo.
  2. Inkubacija: Problem damo na stran in se posvetimo drugim nalogam, ki pa vseeno dopuščajo, da se ustrezno procesiranje dogaja pod pragom naše zavesti.
  3. Iluminacija: Rešitev problema se prikaže kot nenaden uvid – izkušnja »Aha!«.
  4. Verifikacija: Preverimo ali rešitev, ki se nam je prikazala kot uvid, tudi v resnici deluje za dani problem.

Moramo pa se biti sposobni premakniti v sproščeno stanje misli, kjer pustimo, da naši možgani delujejo sami od sebe, brez našega vmešavanja, če hočemo, da pride do nenadnega uvida. Takrat si odpremo dostop do alternativnih, včasih zdravo razumsko nelogičnih rešitev, ki pa so včasih prav tiste, ki nam podajo odgovor.

Veliko ljudi, od umetnikov do znanstvenikov, zavestno ali nezavedno včasih uporablja prav takšna sproščena stanja zavesti za vpogled v morje kreativnosti. Eno izmed takih stanj je sproščeno budno stanje, ko se na primer sprehajamo, kuhamo ali delamo nekaj, kar od nas ne zahteva preveč pozornosti, ko smo sproščeni a hkrati budnem stanju: tu prevladujejo alfa možganski ritmi. Drugo stanje, ki velikokrat porodi dobre ideje je dnevno sanjarjenje, ko naša zavest zaplava v morje kreativnih domislic, slik in besed, ko mi našega zavestnega razmišljanja ne vodimo več, ampak ga le opazujemo. V tem stanju prevladujejo še počasnejši možganski ritmi teta (4 – 8 herca). Podobno se dogaja tik preden zaspimo, a se misli še vedno zavedamo. To stanje se imenuje hipnagogija. Vsak je že doživel, da so se mu preden je zaspal v mislih porajale čudne, nelogične misli, barve, vzorci, prelepe pokrajine, morda kraji, ki jih še nikoli ni obiskal.

V tem stanju gredo možgani v asociativno, »impresionistično« stanje, kjer jih ne vežejo več različne konvencije. Porajati se začnejo čudne misli, nenavadne slikovne in miselne povezave, ki se v pozornem budnem stanju dogajajo v nekem racionalnem okviru. Prav tega se je posluževal znanstvenik Thomas Edison, ko je iskal navdih za svoje delo. Trdil je, da ni potreboval veliko spanca, bil pa je ekspert v dremanju. V tistih prvih desetih minutah preden zaspimo, smo skoraj ves čas v stanju hipnagogije. Thomas se je, ko je naletel na problem, usedel v udoben naslanjač in se zazibal v dremež. Na mizi pred seboj je postavil svinčnik in zvezek, v vsaki roki pa je držal železno kroglico, pod katero je na tla položil nekakšen železen krožnik. Ko je začel kinkati, mu je ena izmed kroglic padla na krožnik in mu s svojim hrupom preprečila, da bi zaspal. V tem obdobju pol-sna se mu je porodilo veliko novih idej, ki si jih je uspel zapomniti, ker iz dremeža ni prešel v spanec. V teku svojega raziskovalnega dele je veliko dremal in izumljal zanimive stvari. Vsak pa lahko uporabi sproščena stanja zavesti za uvid v kakšen problem, ki ga pesti že dolgo časa. Možgani so včasih pametnejši kot si mislimo in pod pragom zavesti skrivajo več, kot bi morda pričakovali.


Iz naslednjih virov sestavil Toma Strle:

  1. http://www.sciencedaily.com/releases/2008/01/080122203120.htm
  2. http://www.sciam.com/article.cfm?id=what-are-we-thinking-when
  3. Jeff Warren, The Head Trip, Adventures on the Wheel of Consciousness, Random House, 2007

Opombe:

EEG je naprava za merjenje električne aktivnosti možganov, ki jo zaznamo z elektrodami pripetimi na skalp. Z EEG-jem merimo skupno električno aktivnost velikega števila nevronov možganske skorje. Povprečno električno aktivnost vidimo v obliki valov, ki so sestavljeni iz frekvence in amplitude. Ko se veliko število nevronov poveže v sinhroni aktivnosti (streljajo na primer s frekvenco desetkrat na sekundo – 10 hercov), vemo, da možgani (oziroma del možganov) takrat opravljajo določeno nalogo, oziroma so v določenem globalnem stanju. Če na EEg-ju na primer opazimo aktivnost desetih Hercov, bomo vedeli, da je oseba v sproščenem budnem stanju.

Pozornost se v nevroznanstvenem raziskovanju deli na: budnost, pozornost usmerjanja in pozornost izbiranja oz. selektivno pozornost. Najprej moramo biti budni, da lahko pozornost usmerimo na objekt, osebo. Usmerjanje pozornosti nam omogoča, da si glede na veliko število tekmujočih signalov, ki prihajajo iz okolice ali iz našega notranjega sveta izberemo tistega, ki je za nas pomemben ali ga želimo spremljati. Tako je recimo mogoč pogovor z ljubo osebo na zabavi, kjer imamo v ozadju hrupno glasbo, številne druge pogovore, in vzklike (če je kdo spil kakšno pivo preveč), vklopljeno televizijo in še kaj. Za to, da se lahko pogovarjamo z nekom, moramo biti najprej budni, potem se moramo na to osebo usmeriti, in še vseskozi izločati ves hrup, ki prihaja iz okolice in selektivno izbirati informacije, ki so nam pomembne (v primeru, da nam oseba, ki nam je všeč laska, ta naloga ni preveč težka).


© SiNAPSA 2003-2012