Spletni Arhiv SiNAPSE | Ta spletna stran se ne osvežuje več. Za nove vsebine obiščite naslovno stran.

Možgani na dieti

Nina Mohorko, 9. 3. 2009

Na Okinawi imajo ljudje navado, da jedo le, dokler niso 80-odstotkov siti. In prav ta navada, ki ji pravijo hara hatchi bu, je skrivnost njihovega odličnega zdravja in dolgega življenja. Na Okinawi je namreč najvišji delež stoletnikov na svetu, poleg tega pa imajo Okinawci manj težav s srcem, manj sladkorne bolezni in debelosti.

Raziskave učinka kalorične restrikcije na ljudi in njihovo življenjsko dobo so v biomedicini živahne vse od tridesetih let prejšnjega stoletja, ko so ugotovili, da so laboratorijske podgane, ki so jih hranili z dieto z nižjo vsebnostjo kalorij, živele skoraj dvakrat dlje od kontrolne skupine, ki so jo hranili normalno.

Ker se humana populacija stara in se s tem povečujejo njene težave s spominom, prav tako pa je vse več debelosti, je raziskovanje vpliva prehrane na delovanje možganov vse pomembnejše.

Čeprav povezave med kalorično restrikcijo in dolžino življenja pri ljudeh še niso popolnoma raziskane, so kratkoročni poskusi na ljudeh jasno pokazali, da kalorična omejitev pozitivno vpliva na mnoge kazalce zdravja, kot so telesna teža, krvni pritisk, krvni sladkor in koncentracija inzulina, holesterola in trigliceridov v krvi in na kazalce vnetja. Tako visoka koncentracija inzulina kot vnetje sta povezana s kognitivnimi težavami. Če miškam omejimo kalorije, se vzporedno z znižanjem koncentracije inzulina in kazalcev vnetja v njihovi krvi poveča nevrogeneza (nastajanje novih živčnih celic) v možganih in upočasnijo nekatere z Alzheimerjevo boleznijo povezane spremembe. Zato je ugotavljanje vpliva kaloričnega stradanja na zdravje človeških možganov in njihovo delovanje, vključno s spominom, ter primerjanje učinkov kaloričnega stradanja z učinki drugih diet (na primer takih, ki vsebujejo več zdravih, nenasičenih maščobnih kislin) velikega pomena.

Prehrana in spomin

Prvi korak v ugotavljanju vpliva omejitve kaloričnega vnosa na spomin pri ljudeh so naredili na Univerzi v Munstru, nevrologinja Agnes Floel in njeni sodelavci. V študijo so vključili 50 odraslih z normalnim spominom, starih med 50 in 80 let. V povprečju so bili preiskovanci rahlo pretežki. Raziskovalci so jih razdelili na tri skupine: prvi so v prehrani zmanjšali dnevno vsebnost kalorij za 30 odstotkov, pri tem pa ohranili normalne vrednosti esencialnih hranil; da ne bi prišlo do podhranjenosti, je bil najmanjši vnos kalorij na dan 1200 kcal. Druga skupina je imela 20 odstotkov povišan vnos nenasičenih maščobnih kislin, ne da bi se ji povečal celoten dnevni vnos maščob, tretja skupina pa je ostala pri svoji stari prehrani. Člani prvih dveh skupin so dobili osebni prehranjevalni načrt in poročali raziskovalcem o njegovem uresničevanju. Noben udeleženec ni spreminjal svojega dnevnega gibanja. Teste spomina in krvne preiskave so udeleženci naredili pred poskusom in tri mesece po njegovem začetku.

Po preteku treh mesecev so člani prve skupine, torej tiste s prehrano z zmanjšano vsebnostjo kalorij na dan, rahlo shujšali (za povprečno 2,4 kilograme), medtem ko so se pripadniki drugih dveh skupin rahlo zredili (za povprečno kilogram). Tisti, ki so tri mesece kalorično stradali, so signifikantno izboljšali sposobnost spominjanja besed s seznama, ki so si ga morali zapomniti in po določenem času ponoviti (za 20 odstotkov v primerjavi s testiranji pred spremembo prehrane), naredili pa so tudi dosti manj napak. Kot kaže, je bilo izboljšanje spomina povezano z znižanjem inzulina v krvi in vsebnosti dveh beljakovin, značilnih za vnetje (C-reaktivnega proteina in TNF-alfa). Pri drugih dveh skupinah se spomin ni spremenil.

Ta študija je pomembna, saj je prva, ki ugotavlja vpliv zmanjšanega vnosa kalorij na spomin in spodbuja večje raziskave v tej smeri. Hkrati pa kaže tudi na izboljšanje tiste vrste spomina, ki je najprej prizadet pri Alzheimerjevi bolezni.

Vsekakor pa ostaja mnogo odprtih vprašanj: Ali bi zmanjševanje vnosa kalorij še naprej pozitivno vplivalo na spomin, tudi ko bi telesna teža padla pod določen nivo? Je bilo samo zmanjšanje kalorij vzrok za izboljšanje spomina ali je bil to tip diete, ki so jo preiskovanci uživali? Ali bi prehrana z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov, ki pa ne bi imela znižanega kaloričnega vnosa, delovala podobno? Ali bi ljudje, ki so dandanes stalno bombardirani s hrano, sploh zdržali 30-odstotno znižanje vnosa kalorij? Ali bi kombinacija diete in telovadbe še bolj izboljšala rezultate? Ali bi dlje časa trajajoče zmanjševanje kaloričnega vnosa povzročilo hiranje ali druge poškodbe pri starejših? Ali obstaja interakcija med posameznikovo genetsko zasnovo in prehrano? Ta in mnoga druga vprašanja se odpirajo kot smernice za nove, večje raziskave.

Dokler pa odgovorov nanje še ni, je dobro vodilo pri prehrani za možgane: »Kar je dobro za srce, je po navadi dobro tudi za možgane.«


Po članku Mohana Chilukurija in P. Maralija Doraiswamyja: Does Eating Fewer Calories Improve the Brain? iz Scientific American: Mind Matters, z dne 3. marca 2009, priredila Nina Mohorko.


© SiNAPSA 2003-2012