Spletni Arhiv SiNAPSE | Ta spletna stran se ne osvežuje več. Za nove vsebine obiščite naslovno stran.

Otroška modrost

New Scientist, 12. 3. 2005

Otroci… večino časa igrajo video igre in si dopisujejo. Le kam jih bo to pripeljalo? Morda se sliši klišejsko, toda priznati morate, da je resnično: večina otrok je pri programiranju video aparatov ali nameščanju programov na novi računalnik veliko spretnejših od svojih staršev. Pri igranju video iger mamico in očka skoraj zagotovo »sesujejo«. In zelo verjetno si mislijo, da so pametnejši od svojih staršev. Tu tiči presenečenje: lahko da imajo prav!

Če nam IQ testi sploh kaj povedo, so današnji mladi ljudje resnično pametnejši od svojih staršev. Raziskave opravljene v številnih državah sveta so pokazale, da se IQ vrednosti od srede prejšnjega stoletja hitro dvigujejo – dovolj, da bi nekdo, ki je pred časom imel povprečen IQ, danes veljal za manj inteligentnega. Zdi se, da ljudje z vsako generacijo postajamo pametnejši.

Toda inteligenca je izmuzljiv koncept. Med psihologi se odvijajo burne razprave o tem, kaj zviševanje vrednosti na IQ preizkusih pomeni. Nekateri raziskovalci so prepričani, da v povprečju ne postajamo pametnejši, temveč le postajamo boljši pri reševanju določenih nalog. Drugi trdijo, da so odkrili posredne dokaze za naraščanje IQ vrednosti po merilih »resničnega« sveta. In da so stvari še bolj nedorečene, nekateri menijo, da se bo to nagnjenje k zviševanju IQ vrednosti prej ali slej ustavilo.

Kaj naj si po vsem tem mislimo? James Flynn, profesor političnih ved na Univerzi v Otagu na Novi Zelandiji, je sredi 1980-ih let prvi pokazal, da se IQ vrednosti zvišujejo, zaslovel pa je s svojim »Flynnovim učinkom«. Njegova odkritja so postavila celo vrsto novih vprašanj o tem, kaj nam IQ preizkusi pokažejo in česa ne.

V znamenitem članku, objavljenim leta 1987, je Flynn primerjal rezultate raziskav, v katerih so v 14 državah z različnimi testi merili sposobnost človeškega mišljenja. Najpodrobnejši podatki so bili iz držav, kjer so sredi 1980-ih še vedno imeli obvezno služenje vojaškega roka, kot sta Nizozemska in Belgija. Skoraj vsak mlad moški (v nekaterih državah pa tudi vsaka mlada ženska) je moral opraviti inteligenčni preizkus, tako da so podatki predstavljali celotno populacijo. Testi so se po državah razlikovali, vendar je rezultate testov mogoče pretvoriti v IQ vrednosti in jih tako primerjati med seboj. Rezultati, ki jih je objavil v reviji Psihološki bilten (angl. Psychological Bulletin; vol 101, stran 171), so pokazali, da so se vrednosti povišale za 25 točk na generacijo.

Toda grobe skupne ocene Flynnu niso povedale dovolj, zato je rezultate razčlenil po posameznih skupinah IQ preizkusov, na verbalne, računske, vizualno-prostorske naloge itd. Zadnja skupina nalog običajno vsebuje Ravenove matrice – zaporedne vzorce z manjkajočim delom, ki ga mora preiskovanec nadomestiti z enim od možnih vzorcev, ki jih ima na razpolago. Skoraj v vseh primerih je bilo povišanje vrednosti najvišje prav pri Ravenovih matricah in njim podobnih nalogah, medtem ko je bilo pri verbalnih in računskih nalogah povišanje zmernejše. Po letu 1987 je Flynn obdelal podatke iz številnih drugih držav, ki so prav tako potrdili največji delež dviga IQ vrednosti pri abstraktnih in vizualno-prostorskih nalogah.

Flynn je prepričan, da je po njem imenovani učinek pomemben, ne verjame pa, da smo se vsi ljudje spremenili v »možgančke.« »Naši stari starši niso bili zaostali in mi nismo geniji,« pravi. Bolj verjetno je, da smo preprosto razvili sposobnosti in navade, ki nam omogočajo boljše reševanje abstraktnih nalog, in, kar je prav tako pomembno, da takšne naloge jemljemo resno.

»Ljudje smo resnično postali boljši pri reševanju določenih nalog,« pravi Flynn. Razlog je v tem, trdi, da je družba ljudi spodbujala, da so te lastnosti razvili. Ko so odraščali naši stari starši, so ljudje cenili miselne sposobosti kot sta aritmetika in bogat besednjak. Njihova odgovor na naloge, ki jih danes jemljemo tako resno, bi bil: »So te naloge sploh pomembne?«

Flynn je prepričan, da se je v družbah, v katerih smo s testiranjem inteligentnosti postali skoraj obsedeni, sposobnost reševanja abstraktnih nalog razvijala hitreje kot druge sposobnosti. Zahteve po dobrem reševanju vizualno-prostorskih nalog so se povečale tudi zaradi televizije, računalnikov in vožnje avtomobilov. »Mislim, da inteligenca ne napreduje v vseh ozirih istočasno.«

Večina psihologov se strinja, da so se IQ vrednosti dvignile. Nekateri od njih, na primer, Robert Howard z Univerze v Novem južnem Walesu v Sidneyu, trdijo, da je človeška inteligenca porasla na račun boljše prehrane, manjših družin, širšega in lažjega dostopa do izobrazbe in drugih dejavnikov okolja. John Rust z Londonske Univerze trdi, da za porast inteligence ni kriv le večji poudarek na vizualno-prostorskih nalogah. Med drugimi dejavniki naj bi bila razlog za to tudi večja kompleksnost naše družbe, v kateri morajo ljudje pri reševanju različnih težav in nalog več misliti. Trdi tudi, da je z naprednimi posamezniki, ki prvi dojamejo določen koncept, kot je Einstein s svojo teorijo relativnosti, ostalim pripadnikom družbe lažje razmišljati na bolj zahteven način.

Nekateri raziskovalci pa so pričeli iskati dokaze o rastoči človeški inteligenci tudi v »resničnem« svetu. V raziskavi, ki jo je Howard opravil leta 2001, je proučeval skupek kazalcev, vključno z znanstveno produktivnostjo in dosežki v intelektualnih igrah, kakršen so šah, bridž in go. Zaključil je, da ljudje zelo verjetno resnično postajamo vse pametnejši. Na primer, starost najmlajšega šahovskega velemojstra je od leta 1991 padla štirikrat, pri čemer je bila od 1950-ih let naprej ves čas ista.

Noben od teh pokazateljev posamezno ni prepričljiv dokaz dviga inteligence. Povečanje znanstvene produktivnosti, na primer, lahko odraža zgolj to, da so znanstveniki izpostavljeni vse večjim pritiskom, da objavljajo članke. Poleg tega pa nekateri kazalci, kot je število novih patentov, niso pokazali izrazitega porasta.

Kljub tem zadržkom pa je Howard ocenil, da se nekaj vendarle dogaja, še posebej na področju vizualno-prostorskih sposobnosti, ki jih morajo obvladati tudi dobri igralci šaha. »Otroci postajajo pametnejši na vizualnem področju, ker se neprestano srečujejo z vizualnimi izzivi,« pravi. Tako kot Flynn je prepičan, da to povišuje njihove IQ vrednosti.

Ne glede na razlog, videti je, da je Flynnov učinek resničen. Pri reševanju vizualno-prostorskih nalog ste verjetno pametnejši od svojih staršev in še bolj pametni od svojih starih staršev. Toda ali se lahko to nadaljuje? Bo nekdo, ki je danes povprečne inteligence, leta 2050 veljal za butca? Morda vseeno ne bo tako.

Howard se je s svojim raziskovanjem lotil novih vprašanj. Nekoliko presenetljivo je mnenja, da je inteligenca otrok v industrijskih državah že dosegla svoj vrhunec. »Če inteligenca raste, potem bi to morali opaziti tudi učitelji,« pravi. Nihče jih ni tega vprašal sistematično, zato je Howard v raziskavo vključil srednješolske učitelje iz Sydneya, ki učijo najmanj od leta 1979 naprej. Večina jih je odgovorila, da na splošno otroci niso bolj inteligentni.

Naslednji Howardov korak je bil, da je isto vprašanje zastavil izkušenim učiteljem v osnovnih šolah v Avstraliji, Singapurju in Južni Koreji. Razlika je bila presenetljiva. Osnovnošolski učitelji v Avstraliji so bili menja, da otroci v zadnjih letih niso postali bistrejši. Toda osnovnošolski učitelji v Singapurju in Južni Koreji so zatrdili, da so otroci v njihovih deželah postali pametnejši. Howard je prepričan, da ta razlika v mnenjih učiteljev ni artefakt. »Moja razlaga je, da se je zviševanje splošne inteligence otrok v industrijskih državah ustavilo že pred časom.«

Howard je mnenja, da so se v industrijskih družbah socialne razmere, ki so spodbujale zviševanje inteligence, sedaj umirile, napredujejo le še vizualno-prostorske sposobnosti otrok. V azijskih državah pa se ekonomske razmere še vedno hitro razvijajo.

V podporo svojim trditvam Howard navaja podatke iz Danske. Na Danskem vojska še vedno skliče praktično vse mlade može pred komisijo, čeprav je danes le redkim potrebno služiti vojaški rok proti svoji volji. Od leta 1957 vsi 17-letniki opravljajo natančno isti inteligenčni test – vključno teste, ki po podobni Ravenovim matricam. Kandidati morajo prav tako prepoznati osnovne geometrične like, ki sestavljajo zahtevnejše oblike. Odgovoriti morajo tudi na vprašanja kakršno je »Sonce je dnevu to, kar je luna…?« in opraviti računske naloge kot je »2 3 5 8 ?«.

Rezultate teh testov sta natančno preučila Thomas Teasdale, nevropsiholog na Univerzi v Copenhagnu, in David Owen, ki dela na Mestni univerzi New Yourk. V 1960-ih in 1970-ih letih so rezultati testov pokazali podobna zvišanja, kot v ostalih državah. Toda do leta 1990 se je hitrost izboljševanja upočasnila do približno 1 IQ točke na desetletje (glej revijo Intelligence, vol 28, stran 115). Še več, vrednosti so se zviševale le pri vizualno-prostorskih nalogah. Napredovanje v verbalnih in računskih sposobnostih pa se je ustavilo.

In to še ni vse. Rezultati od leta 1999 naprej so v splošnem pričeli upadati, je nedavno poročal Teasdale. Morda obstaja meja pri opravljanju testov, ki so jo danski najstniki zdaj dosegli. Morda obstaja celo absolutna zgornja meja človeških sposobnosti za reševanje takšnih nalog, ne glede na to, kako jih prevladujoča kultura spodbuja. Toda Teasdale pravi, da to ne more biti pravi odgovor. »Ne pojasni, zakaj so pričeli rezultati upadati,« pravi. Če so dosegli zgornjo mejo, bi se morali rezultati vrteti okoli nje, ne upadati.

Howard je mnenja, da je lahko umirjanje rasti rezultatov na IQ preizkusih znak težav z motivacijo. Pri svojem raziskovalnem delu z avstralskimi učitelji je spoznal, da po njihovem mnenju otroci niso ne pametnejši ne neumnejši, temveč da jih velika večina meni, da otroke šolanje manj zanima. Teasdale pa tudi v to ne verjame: mnenje učiteljev lahko samo odraža nagnjenje odraslih k temu, da si o mladini mislijo najslabše. Težava je v tem, da celo v Južni Koreji, kjer so učitelji mnenja, da so njihovi učenci pametnejši, učitelji v srednjih šolah menijo, da imajo učenci manj motivacije za učenje kot v preteklosti.

Največji manjkajoči kos pri odgovoru na to vprašanje pa so šolski rezultati otrok, ki so šolanje končali. Ali se rezultati po svetu izboljšujejo, poslabšujejo ali ostajajo enaki? Na žalost je na to težko odgovoriti. Testi so se spreminjali, spreminjalo pa se je tudi število otrok, ki jih je opravljalo, zato je težko vedeti, kako uspešni so kandidati pri opravljanju testov. Najboljši odgovor je verjetno ta, da se rezultati ne spreminjajo ali celo upadajo. V ZDA, kjer se zaključni izpiti niso bistveno spremenili, se rezultati od 1950-ih let dalje niso zelo spremenili. V Veliki Britaniji se je število učencev, ki so dosegali višje rezultate, od leta 1990 dalje zelo zvišalo. Toda Rust meni, da gre to na račun znižanja zahtevnosti testov z namenom, da bi čim več ljudi doseglo visoko izobrazbo.

Flynn noče delati zaključkov preden ne dobi podatkov iz več drugih držav, sprašuje pa se, če nismo morda dosegli točke, kjer učenci niso več pripravljeni, da bi jih še trše pritiskali. Ali bi lahko pogoji, ki so nas pripeljali do tako dramatičnega izboljšanja, izginili z vse večjo odprtostjo družb? »Zgodovina nas uči, da odprtost pogosto vodi v dekadenco,« pravi. »Poglejte, kaj se je zgodilo Rimljanom: postali so leni in najeli Grke, da so mislili namesto njih.« Za zdaj ni dokazov, da bi bile industrijske družbe na tej poti. Toda morda, samo morda, bi nas to moralo skrbeti.

Po reviji New Scientist

Damjan Osredkar

Objavljeno v Življenje in tehnika, december 2003 www.tzs.si/zit/index.htm


© SiNAPSA 2003-2012