Spletni Arhiv SiNAPSE | Ta spletna stran se ne osvežuje več. Za nove vsebine obiščite naslovno stran.

Zdravljenje Parkinsonove bolezni z možgansko stimulacijo

Brain Briefings, 12. 3. 2005

Bolniki s Parkinsonovo boleznijo se običajno zdravijo z zato primernimi zdravili, ki učinkujejo na posebne možganske celice. Žal, omenjena zdravila čez čas izgubijo svoj učinek, kar posledično vodi v ponovno hudo poslabšanje bolezni. V tem stanju včasih obstaja še ena možnost za bolnike; poseg, ki ga imenujemo globoka možganska stimulacija. Predvidevajo, da lahko nova električna tehnika spremeni nekatere možganske aktivnosti in s tem kontrolo nad simptomi motenj gibanja.

V zadnjih letih so študije z elektriko dobile povsem nov zagon.

Znanstveniki so odkrili tehniko, ki lahko cilja na oškodovane možgane. Nova strategija, ki uporablja globoko možgansko stimulacijo, vpliva na celično aktivnost in s tem na motnjo gibanja, ki je tako značilna za Parkinsonovo bolezen. Slednje nas vodi v:

  • izboljšanje kvalitete življenja mnogih pacientov s Parkinsonovo boleznijo
  • izboljšanje razumevanja učinkov takšne stimulacije na možgane in zdravljenje s takšno obliko tehnik

Parkinsonova bolezen prizadene vsako leto okoli 1 milion Američanov. Simptomi vključujejo upočasnjenost gibanja, trdoto mišic, tresenje rok in z napredovalo boleznijo nezmožnost hoditi, govoriti, pisati in jesti. Biološki razlog Parkinsonove bolezni še vedno ostaja primanjkljaj dopamina v možganih.

Zaradi vse hujših simptomov bolezni, ko je le-ta že napredovala, so raziskovalci iskali drug način zdravljenja bolezni. Pred desetletji so nevrokirurgi po nesreči odkrili, da poškodba talamusa (možganske strukture) izniči učinke tremorja, kar velja še danes. Zato so se lotili tehnike, s katero namerno poškodujejo ta del možganov?.Vendar pa je vsaka takšna namerna poškodba možganov lahko zelo tvegana odločitev. V sredini 90.tih let pa so odkrili še boljšo možnost, ki jo danes imenujemo tehnika globoke možganske stimulacije. Podobno kot operacija, stimulacija talamusa povzroči upad frekvence tremorja pri teh bolnikih. Poleg tega pa je še bolj prijazna bolniku, saj je okrevanje hitro z minimalnimi stranskimi učinki.

Delo z opicami je pokazalo, da primanjkljaj dopamina regulira še dve ostali možganski strukturi; to sta: subtalamično jedro in globus palidus. Ko so poskusili s stimulacijo teh jeder, so simptomi upadli, zato danes širom po svetu uporabljajo to tehniko za izboljšanje tremorja, otrdelosti rok ali nog ter upočasnjenosti.

Zadnje študije poročajo, da so bolniki po stimulaciji kazali manj znakov bolezni tudi ko so bili brez zdravil do pet let po preteku operacije. Pred posegom jih je bila večina odvisna od svojih skrbnikov. Po tem posegu je bila večina bolnikov sposobna sama skrbeti zase še nadaljnjih pet let.

Nedavno tega so se raziskovalci lotili projekta, v katerem bodo skušali pokazati, ali lahko takšna stimulacija talamusa ali subtalamičnega jedra bolje zazdravi bolezen kot običajna zdravila. Poleg tega pa bodo skušali ugotoviti, na kakšen način globoka stimulacija doseže takšen učinek. Nekateri izsledki iz študij na živalih so pokazali, da globoka možganska stimulacija lahko doprimore k izboljšanju simptomov preko prekinitve, zabrisanja nepravega vzorca celične aktivnosti, ki proizvaja dopamin.

Takšne in podobne študije pomagajo k boljšemu razvoju podobnih tehnik in k razumevanju, da lahko tudi globoka možganska stimulacija potencialno zelo dobro vpliva na motnje gibanja in ostale nevrološke motnje. Na primer: tehnika zmanjšanih napadov pri bolnikih z epilepsijo, kompulzivno vedenje pri bolnikih, zmanjšana stopnja tikov, ki so hromili bolnika s Tourettovim sindromom.

Znanstveniki upajo, da bodo s kontinuiranim raziskovanjem vpliva električnega valovanja izboljšali kvaliteto življenja bolnikov s takšnimi nevrološkimi motnjami, katerih delež vse bolj narašča.

Po spletni strani Brain Briefings z dovoljenjem avtorja povzela Barbara Starovasnik.


© SiNAPSA 2003-2012