Spletni Arhiv SiNAPSE | Ta spletna stran se ne osvežuje več. Za nove vsebine obiščite naslovno stran.

Kako se odločajo naši možgani?

Simon Brezovar, 9. 3. 2010

Stojite pred polico v ogromni veleblagovnici, na kateri se nahaja mali milijon zobnih past. Za eno se morate nujno odločiti, a kaj, ko je prav vsaka v nečem drugačna (niti ne nujno boljša oziroma slabša) od druge. Prva je cenejša, druga ima posebno sestavino, ki odstranjuje zobni kamen, tretja še posebej skrbi za zdrave dlesni, četrta pa ima med vsemi najlepšo embalažo. Najbolje bi izbrali tedaj, ko bi si ogledali prav vsako zobno pasto posebej, preverili njihove prednosti in slabosti ter se na koncu odločili za najboljšo. A verjetno nas je malo takih, ki bi se lotili tako zahtevnega projekta, saj bi s tem tvegali, da zaprejo veleblagovnico še preden bi prišli do polovice, pa tudi sicer je takšno početje časovno precej potratno.

Naše življenje je sestavljeno iz cele kopice takšnih situacij, ko se moramo za nekaj odločiti. Nekatere odločitve so lažje, druge težje, pri nekaterih je zelo jasno, katera odločitev je pravilna, pri drugih pa niti najmanj. Ne glede na to, za kakšno odločitev gre, pa prav za vsako stojijo zelo kompleksni procesi v naših možganih, kjer se pravzaprav naša odločitev tudi formira. Kljub temu pa bi bili v času današnje, moderne nevroznanosti premalo natančni, če bi preprosto rekli, da je odločanje posledica delovanja naših možganov. Raziskave opravljene v zadnjih dveh desetletjih so namreč pokazale, da so specifična možganska področja zadolžena za specifične elemente odločanja in da slednjega ni mogoče zreducirati zgolj na eno samo možgansko strukturo. Predvsem tehnološkemu napredku slikanja človeških možganov (npr. funkcijska magnetna resonanca) ter opazovanju bolnikov s poškodbami različnih predelov možganov se imamo za zahvaliti, da poznamo nevrološke procese odločanja danes precej bolje kot pred dvajsetimi leti.

»Moderni Phineas Gage« in hipoteza somatskih markerjev

Antonio Damasio je portugalski nevroznanstvenik, ki živi in deluje v Združenih državah Amerike. V tretjem poglavju svoje prve odmevne knjige Descartes’ Error: Emotion, Reason and the Human Brain, ki jo je napisal leta 1994, opisuje primer pacienta Elliota, ki mu pravi tudi moderni Phineas Gage. Slednji še danes predstavlja enega najbolj znanih (paradigmatskih) nevroloških pacientov, ki je leta 1848 doživel zelo hudo poškodbo sprednjega dela čelnega režnja. Ta poškodba je pustila neizbrisen pečat na osebnosti Phineasa Gagea, saj se je začel nekaj mesecev po poškodbi vesti popolnoma drugače kot pred poškodbo. Precej podobno zgodbo je doživel tudi Elliot, ki so mu v začetku osemdesetih let odstranili možganski tumor, ki se je nahajal v srednjem delu frontalnega režnja. Po tej operaciji se je Elliotova osebnost radikalno spremenila. Prav zaradi te spremembe je naprej ostal brez službe, kasneje pa ga je zapustila žena.

Damasio se je bolj kot na same osebnostne spremembe osredotočil na hude težave z odločanjem, ki so bile pri Elliotu opazne. Za odločitve, ki jih je Elliot pred operacijo lahko sprejel v hipu (npr. izbira radijskega programa, hrane za zajtrk), je po operaciji lahko potreboval tudi po več ur. Znova in znova je tehtal argumente in protiargumente za različne alternative, vendar pa brez učinkovitega rezultata. Pri vsem tem velja omeniti, da so bile Elliotove kognitivne sposobnosti (npr. inteligentnost, spomin) enake kot pred poškodbo in da je na testih kognitivnih sposobnosti dosegal enake rezultate kot posamezniki v kontrolni skupini. Damasio pa je sčasoma opazil pri Elliotu še nekaj zelo zanimivega. Prav vsi dogodki, o katerih je Elliot poročal (pa če je šlo še za tako dramatične in žalostne dogodke), niso bili opremljeni s čustvenimi odzivi. Damasio je opažanja podkrepil tudi s psihofiziološkimi meritvami čustvenih odzivov (npr. potenje rok), ki so še enkrat več pokazale, da se Elliot čustveno ne odziva. Na podlagi te študije primera je prišel Damasio do zaključka, da igrajo pri odločanju pomembno vlogo tudi čustva, s čimer je na nek način postavil protiutež tradicionalni zahodni miselnosti, ki poudarja, da se je pri pomembnih odločitvah veliko bolje zanašati na razumske odločitve, saj nas lahko čustva vodijo do napačnih odločitev. Tako je bila prav nezmožnost doživljanja čustev pri Elliotu tista pomanjkljivost, zaradi katere je o nekem problemu razmišljal ure in ure. Enostavno ni mogel začutiti, kako naj se odloči.

Poznejše raziskave so pokazale, da je bil pri Elliotu najbolj poškodovan ventromedialni del prefrontalnega korteksa (vmPFC). Damasio je tudi pri ostalih bolnikih s poškodbami vmPFC opažal podobne težave z odločanjem, kot so opisane že zgoraj. Ta opažanja je Damasio združil v t. i. hipotezo somatskih markerjev (angl. somatic marker hypothesis), s katero je skušal razložiti delovanje vmPFC ter opisati vlogo čustev v procesu odločanja. Somatski markerji so povsem spontani odzivi, ki nam jih pošilja lastno telo. Po tej hipotezi so prav ti emocionalni odzivi telesa tisti, ki nam najbolj pomagajo pri vsakodnevnih odločitvah. In prav v vmPFC naj bi bili po Damasiovem prepričanju somatski markerji shranjeni. To področje je odgovorno za ustvarjanje asociacij med čustvi, mentalnimi (razumskimi) objekti ter telesnimi odzivi. Prav zaradi tega so bolniki s poškodbami vmPFC sposobni (razumsko) uvideti, kaj je prav in kaj ne, vendar pa se jim vedno zatakne, ko se morajo odločiti v praksi. Tako Gage kot tudi Elliot sta znala v teoriji povsem jasno ločiti pravilne od napačnih odločitev, a teh principov nikakor nista mogla prenesti v realno življenje.

Odločanje s tveganim izidom

Čeprav so v zadnjem času zelo popularne razprave o vlogi vmPFC pri procesu odločanja, pa le-ta vsekakor ni edini, ki igra pri odločanju pomembno vlogo. Nekateri raziskovalci menijo, da igra vmPFC pomembno vlogo predvsem takrat, kadar posledice procesa odločanja niso znanje in se jih je potrebno naučiti preko različnih povratnih zank (formacija somatskih markerjev) je. Takšnemu odločanju pravimo tudi odločanje z negotovim izidom (angl. decison making under ambiguity). Po drugi strani pa različne študije kažejo, vmPFC ni aktiven, kadar so naše odločitve sicer tvegane, vendar pa je izid znan – odločanje s tveganim izidom (angl. decision making under risk). Raziskave, v katerih so uporabili funkcijsko magnetno resonanco so pokazale, da je v takšnih primerih aktiven predvsem dorsolateralni prefrontalni korteks (DLPFC), v katerem lahko vidimo sedež različnih izvršitvenih funkcij, kot so na primer delovni spomin, izbira in uporaba strategij, načrtovanje motoričnih akcij, itn. Prav te izvršitvene funkcije nam omogočajo, da lahko manipuliramo z različnimi alternativami, jih med seboj primerjamo in na koncu izberemo najbolj ustrezno. Od vrste izida (znan ali neznan) je torej odvisno, ali bo bolj aktiven ventromedialni ali pa dorsolateralni del našega prefrontalnega korteksa.

Zaključek

Tudi VMPFC in DLPFC pa seveda nista edini nevroanatomski strukturi, s katerima lahko razložimo proces odločanja v celoti. Vsekakor ne smemo pozabiti na globlje strukture, ki so vključene v t. i. limbični sistem. Ena od teh struktur je amigdala, ki ji dostikrat pravimo tudi »sedež čustev«. Odgovorna je za čustveno procesiranje informacij, pomembno vlogo pa ima tudi pri pomnjenju čustvene vsebine informacij. Pri odločanju je pomembna predvsem za to, ker omogoča prepoznavo ugodnih (manj tveganih) izbir, s čimer nam omogoča izogibanje slabim ter približevanje dobrim možnostim.

Zelo pomembno vlogo pri odločanju igra tudi hipokampus, ki nam omogoča pomnjenje novih informacij oziroma učenje. Zelo redko se znajdemo pred situacijo, ki je ne moramo vsaj približno povezati s preteklimi izkušnjami. In prav zato igra v procesu odločanja hipokampus pomembno vlogo. Pomaga nam, da dostopamo do preteklih informacij in se na podlagi njih odločamo. V zadnjem času pa znanstveniki ugotavljajo, da igra pomembno vlogo pri odločanju tudi anteriorni cingulatni korteks. Pomembno vlogo ima tako s kognitivnega (verjetnost da bo neka alternativa učinkovitega) kot tudi z emocionalnega (uravnavanje neke akcije napram kazni oziroma nagradi) vidika. Vsekakor lahko zaključimo, da je odločanje izjemno kompleksen proces. Kljub temu, da se je naše znanje o procesu odločanja v zadnjih nekaj desetletjih (predvsem po zaslugi novih raziskovalnih metod, ki nam omogočajo slikanje živih možganov) močno razširilo, pa obstaja še kopica ugank, ki jih bo potrebno v prihodnosti še razvozlati.


Povzeto po literaturi:

Brand, M., Labudda, K. in Markowitsch H. J. (2006). Neuropsychological correlates of decision-making in ambiguous and risky situations. Neural Networks, 19(8), 1266-1276.

Damasio, A. R. (1996). The somatic marker hypothesis and the possible functions of the prefrontal cortex. Philosophical Transactions: Biological Sciences, 351(1346), 1413-1420.

Labuda in sod. (2008). Neural correlates of decision making with explicit information about probabilities and incentives in elderly healthy subjects. Experimental Brain Research, 187(4), 641-650.


© SiNAPSA 2003-2012