Komunikacija v možganih, možgani v komunikaciji

Ljubljana, 12. 3. 2012

Atrij ZRC SAZU, Novi trg 2

16.30 - 16.40 Otvoritev 8. Tedna možganov

Od komunikacije med nevroni do komunikacije med možgani, predavanja o možganih in komunikaciji

“Ob besedi komunikacija nas verjetno večina pomisli na vzajemno izmenjavo informacij med dvema ali več posamezniki. Pri tem gre verjetno prva misel predvsem k izmenjavi informacij na verbalni ravni, čeprav ne igrajo neverbalni znaki, s katerimi podpiramo naše besede, nič manjše vloge. Dostikrat razmišljamo o komunikaciji kot o nečem, kar je samo po sebi umevno, oziroma zaradi avtomatičnosti procesa o njej sploh ne razmišljamo. A dejstvo je, da je vsaka socialna komunikacija rezultat kompleksnih procesov v naših možganih, ki morajo, da lahko govorimo o ustrezni komunikaciji, brezhibno delovati – ustrezno komunicirati. Kako komunicirajo med seboj živčne celice, kako različni predeli možganov in kako organizmi s svojo okolico boste izvedeli na ponedeljkovih uvodnih predavanjih.”

16.40 - 17.20 Zoran Grubič: Možgani kot množica med sabo komunicirajočih celic

Po udomačeni predstavi imajo možgani, kot sedež vsega tistega kar pojmujemo kot »duševno«, v človeškem organizmu nekako posebno mesto. V tem smislu bi pričakovali, da se možgani tudi sicer bistveno razlikujejo od vseh ostalih organov in tkiv. A se izkaže, da so, enako kot drugi organi, tudi človeški možgani zgolj skupek celic sestavljen iz nevronov in ne-nevronskih celic. Prvih je okrog 100 milijard, drugih pa naj bi bilo desetkrat več (po novejših podatkih se to razmerje od področja do področja zelo razlikuje in je tudi sicer precej manjše od ena proti deset). Posebnost možganov - če ostanemo pri tem pojmu - torej ne gre iskati na ravni celično-strukturne organiziranosti, celičnih signalnih poti in pri tem sodelujočih molekularnih mehanizmov - mnoge od teh srečamo v vseh človeških in tudi ne-človeških tkivih - temveč na ravni medceličnega komuniciranja, ki pa je v možganih res izrazito pestro. Poleg »klasičnega« komuniciranja prek različnih živčnih prenašalcev, ki ga opisujejo pojmi kot so celična vzdražnost, ekscitacija, inhibicija in modulacija, poteka v možganih tudi izrazito kompleksno komuniciranje na ravni živčnih rastnih dejavnikov in sorodnih molekul. Po novejših spoznanjih naj bi bile prav motnje na tej ravni komuniciranja primarni vzrok mnogih duševnih bolezni, posledice teh motenj pa se nato kažejo in zdravijo tudi na ravni sporočanja prek živčnih prenašalcev.

17.20 - 18.00 Grega Repovš: Od lokalizacije do integracije: Preučevanje komunikacije v možganih

Funkcijska specializacija - predpostavka, da so posamezne funkcije lokalizirane v različnih predelih možganov - je predstavljala odličen vpogled in pomembno gonilno silo v preučevanju delovanja možganov v prejšnjem stoletju. Vendar pa posamična možganska področja ne delujejo v izolaciji. Prav obratno, delovanje možganov je odvisno od uspešnega povezovanja raznolikih področji možganov pri opravljanju tudi najbolj preprostih nalog. Sposobnost fleksibilne integracije informacij predstavlja temelj fluidne inteligentnosti, motnje v komunikaciji med možganskimi področji pa se pogosto povezujejo s simptomi prisotnimi v raznolikih boleznih in poškodbah možganov. V zadnjih letih lahko sledimo hitremu razvoju tehničnih in pojmovnih orodji za preučevanje integracije delovanja možganov. Predstavili bomo nekatere od metod ter spoznanja, ki so nam jih omogočila.

18.00 - 18.40 Vid Vodušek: Razvoj med organizmom in okoljem: komunikacija kot razloč(e)no srečanje

Kategorije in razločki umevanja, ki nam jih utirjata jezik in izobrazba, zlahka prikrijejo nezvedljivo sprepletenost in stičnost naravnih pojavov. (Tudi umevanje je naravni pojav, ali kako pravi Nietzshe: vse je telo. To seveda ni znanost, ko rečem “vse”.). Temeljni razloček, ki tudi v tehnični realnosti oddaljuje človeka od narave (in po istem obratu tudi od nečesa bistvenega v samem sebi), je tisti, ki ga živimo in mislimo v meji med organizmom in okoljem, dušo in telesom, naravo in družbo.

A brez stika ni življenja in brez skupnega ni razločka.

Seveda: okolje vpliva na človeško žival, temu ne bo nihče oporekal. Tudi misel, da brez okolja človeške živali ne bi bilo, se ponuja kot samoumevna. A če hočemo misliti ta stik - in ravno za stik mi tu gre - v njegovi polnosti, kot tisto, kar poganja življenje (in najbrž tudi misel, če je ta naravni pojav), nam razloček začne uhajati iz vajeti. Saj okolje na vsakem koraku prehaja v organizem -; in organizem v okolje. Organizem mora nositi (svoje) okolje s seboj, v sebi, če naj se v okolju znajde. In obratno: organizem prehaja v okolje in mu riše meje; objekti, ki jih v njem najdeva, ne obstajajo po sebi, jih organizem pravzaprav ne najde (ready made), temveč iznajde. Če rečemo, da krava živi od trave, rečemo tudi, da krava živi travo. Nekaj mora biti tu istega, skupnega, če naj stik deluje in učinkuje.

Tudi komunikacijo smo vajeni misliti kot nek prenos, kot nekaj, kar prečka meje, preči stik med razločenim: za komunikacijo potrebuješ vsaj dva. A beseda v osnovi pomeni skupno(st) - nekaj, kar si lahko delimo, meja, kjer se lahko srečamo.

Meja identifikacije je tudi meja identitete -; seveda se moramo srečati, a se moramo tudi razločevati; se srečamo, da se lahko razločimo: sicer je norost vse preblizu.

Neka meja mora biti.

18.40 - 19.00 Zaključek z diskusijo

Slovenska kinoteka, Miklošičeva cesta 28

20.00 Kraljev govor (The King’s Speech)

Resnična zgodba o Albertu, Yorškem vojvodi (Colin Firth), ki se leta 1936, po abdikaciji svojega mlajšega brata, nepričakovano znajde na angleškem prestolu. Evropa se pripravlja na vojno. Narod ter položaj zahtevata odločnega monarha, ki bo poenotil britansko ljudstvo in ga dvignil v uporu proti nacistični grožnji. Kralj Jurij VI. pa se nikakor ne more znebiti svoje govorne motnje. Žena Elizabeta (Helena Bonham Carter) ga odpelje k ekscentričnemu logopedu (Geoffrey Rush).

Projekciji sledi predavanje Ilke Zupanič Dougan.