Na Cardozo School of Law v New Yorku sem letos prvič predavala predmet »Pravo in nevroznanost«. Na tej šoli že več let predavam predmet »Pravo in psihoanaliza« in ker v zadnjih letih v ameriškem pravu vse bolj uporabljajo nevroznanost, sem se odločila, da se malce poglobim v to novo povezavo.

Pravo nenehno išče načine, kako bi si lahko pri problemih ugotavljanja krivde pomagalo z drugimi znanostmi, ki omogočajo nekakšen vpogled v osebnost posameznika. Če je bil nekoč poudarek predvsem pri na psiholoških analizah, je danes vse bolj opaziti obrat k genetiki in predvsem k nevroznanosti. V tem prispevku bom na kratko orisala dileme, ki se v zvezi z nevroznanostjo in pravom pojavljajo v ZDA. Ker lahko pričakujemo, da se bo njuna vez poglabljala in da bo slej ko prej do teh razprav prišlo tudi pri nas, je dobro, če o zagatah in možnostih povezav razmišljamo v čim širšem krogu strokovnjakov.

V kazenskem pravu se navezava na nevroznanost pogosto pojavi pri obrambi s sklicevanjem na neprištevnost. Pojavljajo se vprašanja, kako potegniti mejo med zdravimi in bolnimi, oziroma normalnimi in deformiranimi možgani, ob upoštevanju sposobnosti posameznika, da se svobodno odloča, oziroma, da mu priznamo status avtonomnega subjekta. Še posebej pomembna so vprašanja, kako obravnavati primere, ko so možgani rahlo poškodovani? Kar precej kazensko-pravnih primerov tako poskuša analizirati, kako razne možganske tvorbe vplivajo na odločanje posameznika, in ali lahko naprimer rast tumorja ali ciste dojamemo kot vzrok za določeno kaznivo dejanje.

Zelo pomembne razprave na področju kazenskega prava zadevajo vprašanje razvitosti možganov pri najstnikih. Raziskave, ki kažejo, da pri človeku najkasneje dozori frontalni možganski reženj, ki je vezan na razumevanje posledic dejanj, tveganje ob dejanjih in moralnost posameztnega dejanja, postavljajo v novo luč kaznovanje najstnikov. V konzervativnih okrožjih ZDA je prisotna močna težnja, da se agresivne mlade ljudi že zelo zgodaj izloči iz družbe. Dojemajo jih kot pokvarjene do te mere, da je za družbo bolje, če jih čimprej povsem osami. V ZDA imajo nekatere države kot sta Severna Karolina ali Teksas in še posebej južne, konzervativnejše, določeno zelo nizko starostno mejo, pri kateri posameznika, pravno gledano, že obravnavajo kot odraslega človeka. V Severni Karolini je bil tako že trinajstletnik obsojen na dosmrtno zaporno kazen zaradi posilstva. Spoznanja nevroznanosti, da se predeli možganov, v katerih predpostavljamo, da so locirane sposobnosti za predvidevanje tveganja, dokončno oblikujejo šele tam nekje do dvajsetega leta starosti, bi lahko v takih primerih ublažila radikalno kaznovanje mladih. Če možgane najstnikov dojemamo kot plastične (kar pomeni, da so pri njih mogoče bistvene spremembe v času nadaljnjega odraščanja), moramo prav tako pod vprašaj postaviti tudi konzervativne zahteve, da se mladim sodi enako kot odraslim.

Zelo pomembne pravne dileme nevroznanost odpira tudi na področju odvisnosti. Zastavljajo se vprašanja, ali delujejo možgani pod vplivom drog bistveno drugače, kot bi sicer? Do katere mere se odvisnik še lahko svobodno odloča? Nekateri strokovnjaki izhajajo iz predpostavke, da je bil odvisnik vsekakor svoboden vsaj takrat, ko se je prvič podal v preizkušanje drog. Pri obravnavanju odvisnosti znotraj prava obstajata dve osrednji liniji argumentacije. Prva je zgrajena na dokaj strogem determinizmu, ki izhaja tudi iz spoznanj nevroznanosti o biologiji odvisnosti, druga pa tudi pri odvisnikih ohranja določeno mero svobodne volje.

Ameriški pravni teoretiki se prav tako veliko ukvarjajo s tako imenovanim učinkom GSI. Gre za vpliv kriminalističnih TV nanizank (npr. CSI: Crime Scene Investigation) in posledično za pričakovanje porote, kako naj bi bila izvedena preiskava in pridobljeni ter predstavljeni dokazi. Zaradi učinkovanja CSI lahko porota pričakuje, da bodo opravljeni zapleteni testi in dokazni postopki, ki morda sploh še niso v uporabi, a jih lahko neprestano spremljamo v televizijskih serijah. Problem nastane, ker fiktivno okolje televizijske serije nerealno zvišuje pričakovanja porotnikov in porotnic glede dejanskih zmožnosti današnje forenzične znanosti. Nazorna barvna slika možganov se na sodišču lahko zazdi nestrokovnjakom v poroti bistveno bolj objektiven in jasen dokaz, kot dejansko je, saj takšna slika gledalca fascinira, čemur pravijo učinek božičnega drevesca. Težave nastopijo tudi pri interpretaciji posameznih slik možganov s strani ekspertov, saj jih je pogosto mogoče interpretirati na različne načine. Ker si država pri vseh primerih v sodnem procesu ne more privoščiti velikih stroškov za, denimo, slikanje možganov, lahko pride do neenakopravne obravnave pred zakonom. Kaj pomeni, če so tovrstni dokazi zaradi visoke cene le v dosegu bogatašev, ne pa tudi države in revnih si lahko samo mislimo!

Raziskave so v preteklosti že pokazale, da so lahko spomini zelo nezanesljivi. Klasične empirične psihološke raziskave potencialne nezanesljivosti očividcev kriminalnih dejanj zdaj z novimi raziskavami potrjuje tudi nevroznanost. Kot očividci se lahko marsikdaj zmotimo. Vprašanje je, ali nam nevroznanost lahko pomaga pri presojanju zanesljivosti posameznih spominov? Ali lahko vplivamo na izboljšanje spomina? Pojavljajo se tudi nove vrste detektorjev laži, ki zrejo neposredno v možgane. Potencialno se tako odpirajo možnosti za razločevanje med pristnimi in lažnimi spomini, ki jih priča subjektivno dojema enako kot resnične. Ob vprašanju travmatičnega spomina se pojavlja tudi vprašanje, ali lahko od nevroznanosti pričakujemo , da nam bo v prihodnosti omogočila, da se posamezniku določeni spomini zbrišejo. Zagate, ki bi jih takšna možnost sprožila, so zelo velike in seveda za sabo potegnejo novo dojemanje subjektivnosti.

Apliciranje novih spoznanj iz enega področja znanosti na drugo – recimo iz nevroznanosti v pravno znanost – je zelo odvisno tudi od poročanja medijev. Poljudne interpretacije nevroznanstvenih spoznanj v medijih se znanstvena dognanja pogosto posplošujejo , kar lahko postane problem, vkolikor takšne, poenostavljene interpretacije vplivajo na kazensko politiko in sodne procese. Na področju kriminalitete se lahko preohlapno apliciranje nevroznanstvenih spoznanj v prakso odraža kot nerealno pričakovanje, da bo moč že zelo zgodaj odkriti verjetna nova kriminalna dejanja. Nevarnost posploševanja dognanj nevroznanosti je namreč v tem, da z njimi poskušamo predvidevati, kako se bo posameznik obnašal v prihodnje. V zgodovini kaznovalne politike smo se že velikokrat srečali s problemom neposrednega prestavljanja znanstvenih dognanj v prakso in rezultati so bili običajno katastrofalni: nove oblike izključevanja ljudi, preventivno kaznovanje in zapiranje, evgenika in podobno.

Nevroznanost, ki se ukvarja s problemom izboljšanja delovanja možganov, oziroma takoimenovanim mentalnim dopingom, odpira tudi vprašanja pravičnosti in enakih možnosti. Študenti že sedaj uporabljajo nekatera zdravila kot stimulans, ki jim olajša študij. V Angliji, v nekaterih glasbenih šolah, denimo, že uporabljajo tehniko neurofeedbacka. Iste metode poskušajo uporabljati tudi v zaporih, kjer se ponovno pojavlja problem intervencij v možgane zapornikov. Odpirajo se podobne dileme , ki so bile nekoč že obravnavane, ko je šlo za izvajanje lobotomije. Zastavljajo se vprašanja, do katere mere so nove oblike intervencij z namenom popraviti deformirane možgane kriminalcev sprejemljive? Kdo lahko o tem odloča?

V prihodnosti lahko pričakujemo še večje povezovanje med pravom in nevroznanostjo. V družbi je namreč opaziti porast vere v moč znanosti, ki lahko pogleda v notranjost človeka. Ob tem pa ne smemo pozabiti tudi na moč interpretiranja tega, kar naj bi tam videli in na moč institucij, ki iz teh interpretacij lahko naredijo hitre zaključke ter tako oblikujejo nove prakse nadzorovanja in kaznovanja.