“Raba organe krepi!“ je staro reklo, ki ga praviloma povezujemo z mišicami. Zato množice rekreativcev drvijo v fitnes centre, kjer dvigujejo uteži ali pa pretečejo kilometre in kilometre po atletski stezi, gozdu ali drugje. Kaj pa naši možgani? Je dovolj, da rešujemo križanke, se učimo jezikov itd.? Ne, nikakor ne. Z reševanjem križank ne bomo izboljšali s starostjo povezane zmanjšane sposobnosti prostorske orientacije. Kako si lahko pomagamo?

Za prostorsko orientacijo je pomembna struktura v srednjem delu senčnega režnja, ki ji pravimo hipokampus, saj je na prerezu podoben morskemu konjičku. Ta predel je ključen ne samo za prostorsko orientacijo, temveč tudi za naš spomin.

Pomen hipokampusa in sosednjih možganskih struktur v prostorski orientaciji so pojasnili letošnji Nobelovi nagrajenci, o čemer bo govor v predavanju dr. Simona Brezovarja. V tem prispevku se bom omejil zgolj na dve osnovni raziskavi, ki sta pokazali, da imajo: (1) londonski taksisti večji desni hipokampus kot vozniki avtobusov in (2) ptice, ki shranjujejo hrano v skrivališča, večji hipokampus kot ptice, ki tega ne delajo.

Zaradi procesa nevrodeneracije je prostorska orientacija (in seveda hipokampus) podvržena počasnemu propadanju v starosti in hitremu propadanju pri nekaterih boleznih, npr. Alzheimerjevi demenci. Ali lahko s starostjo povezano nevrodegeneracijo hipokampusov upočasnimo? Da, redna in izdatna telesna vadba, ki vsebuje ne samo aerobno, temveč tudi anaerobno vadbo v trajanju vsaj dve uri in pol tedensko, se je v številnih raziskavah izkazala kot najboljši preventivni in morda tudi terapevtski dejavnik za ohranjanje naših spoznavnih sposobnosti. Podrobne raziskave, večinoma na miših in podganah, ki so pokazale, da telesna vadba poveča prostornino hipokampusov, so bile potrjene tudi s slikovnimi preiskavami pri ljudeh.

Vir

• Intlekofer KA, Cotman CW. Exercise counteracts declining hippocampal function in aging and Alzheimer’s disease. Neurobiology of Disease. 2013; 57: 47–55.