Že vrsto let z velikim zanimanjem sledim sodobnim raziskavam o mehanizmih delovanja možganov. Prepričan sem namreč, da je znanost končno prišla do stopnje, ko lahko s klasično empirično znanstveno metodo suvereno in relevantno raziskuje tudi področja, ki so jih pred tem, s pomočjo povsem drugačne metodologije, pokrivale le humanistične znanosti.

Humanistika tradicionalno obravnava zapletene plati človeške izkušnje kot so osebni, politični, moralni, pravni in estetski vrednostni sistemi. Raziskuje njihovo nastajanje, spreminjanje in mehanizme vplivanja na vedenje ljudi. Še do nedavnega se je zdelo, da je domena tradicionalne obravnave teh tipično humanističnih problematik onkraj dosega eksperimentalne metode. Veljalo je prepričanje, da osrednjih konceptov humanistike s klasično eksperimentalno metodo ni mogoče zaobjeti in preučevati, saj naj bi se z empiričnim pristopom zaradi nujnih poenostavitev nekaj bistvenega izgubilo.

Danes, v začetku enaindvajsetega stoletja, pa smo priča hitremu razvoju bioloških znanosti, med drugim tudi na področjih, ki se ukvarjajo z mehanizmi delovanja možganov. Napredek tehnologije pri spremljanju možganske aktivnosti v realnem času nam zdaj omogoča, da spremljamo in preučujemo delovanje možganov tudi pri zapletenih oblikah človeške dejavnosti.

Po svetu je zadnja leta nastalo že veliko interdisciplinarnih raziskovalnih skupin, v katerih plodovito sodelujejo humanisti, družboslovci in nevroznanstveniki, ki empirično raziskujejo možganske procese. Ob močnih novih interdisciplinarnih področjih, kot je denimo eksperimentalna ekonomija, se uveljavljajo raziskovalne skupine, ki jim je skupno to, da preko raziskav delovanja možganov na konstruktiven način združujejo empirično naravoslovno znanost in tradicionalno »neempirične« humanistično-družboslovne discipline. Vzpostavilo se je tudi novo interdisciplinarno področje, ki je privzelo ime eksperimentalna filozofija ali x-phi. Temeljna ideja je, da poskušajo tradicionalno metodologijo logične analize problemov, ki jo je razvila analitična filozofija, nadomestiti z eksperimentalno metodo kognitivnih znanosti, oziroma sodobnih raziskav delovanja možganov. Eksperimentalni filozofi se tako aktivno povezujejo z znanstveniki pri raziskovanju strukture delovanja misli in čustev na nivoju možganov.

Ena od osrednjih zanimanj humanistike in hkrati temeljna predpostavka modernega razumevanja družbe in države je avtonomni svobodni posameznik, ki prevzema polno odgovornost za svoja dejanja. Z vzpostavitvijo novoveškega koncepta avtonomnega subjekta, ki ga je s svojimi vplivnimi deli najbolj jasno formuliral Immanuel Kant, in ki je pozneje, predvsem v takomenovani kontinentalni filozofski tradiciji, doživel podrobno analizo, se je odprla nova pomembna domena v človeškem mentalnem prostoru, v okviru katere smo ljudje svobodni, vendar tega področja, - vsaj v klasični interpretaciji, - ni v horizontu dosega empiričnih znanosti.

Mnenja o tem, kakšen je odnos med, na eni strani osrednjim predmetom zanimanja humanistike v obliki avtonomnega subjekta in empiričnimi raziskavami možganov na drugi, so med teoretiki deljena.

Tudi pri nas poskušamo v okviru novega raziskovalnega projekta, ki se ga pravkar lotevamo v interdisciplinarno sestavljeni skupini, povezovati nevroznanosti, filozofijo in pravo. Postavili smo hipotezo, da je tudi domena svobode, oziroma avtonomnega odločanja subjekta, kot osrednje kategorije humanistične znanosti od Kanta naprej, danes, s pomočjo raziskav delovanja možganov dosegljiva za empirične raziskave. To ne pomeni, da je empirična znanost prišla do spoznanja, da ljudje v resnici na ravni možganskih procesov nismo svobodni. Z raziskavo želimo pokazati, da napredek pri raziskovanju možganov naše svobode, ki je sicer ključna za razumevanje družbe, morale, prava in politične ureditve, na kateri temelji tudi sodobna država, ne ogroža.

V Sloveniji se je v zadnjih treh desetletjih močno razvil in v svetovnem merilu uveljavil izviren pristop interpretiranja klasičnih filozofskih in socioloških teoretskih konceptov skozi pojmovni aparat psihoanalize, kot jo je vzpostavil Sigmund Freud in kasneje sistematično formuliral Jacques Lacan. V okviru raziskovalnega projekta želimo to znanje in izkušnje soočiti s sodobno teorijo, ki nastaja na osnovi empiričnih raziskav delovanja možganov. Naša hipoteza je, da sodobna nevroznanost prihaja do strukturno podobnih problemov, kot jih je po povsem drugi poti formulirala psihoanaliza. Zaključki raziskovalcev, ki izhajajo iz psihoanalize, so zadnja leta zelo podobni zaključkom raziskovalcev, ki izhajajo iz sodobnih dognanj empiričnih znanosti o delovanju možganov, zato je danes eno od ključnih vprašanj, do katere mere lahko z mehanizmi, ki jih trenutno pozna znanost pri delovanju možganov, artikuliramo ključne koncepte psihoanalize, ki so se izoblikovali skozi dolgoletno tradicijo psihoanalitične prakse.

Kot zanimiv primer iz zgodovine bi navedel velikega škotskega filozofa Davida Huma, ki si je v začetku osemnajstega stoletja zastavil cilj postati »Newton moralnih znanosti«. Lotil se je iskanja univerzalnih zakonitosti delovanja človeške narave, ki upravljajo s svetom duha na enak način kot, denimo, gravitacijski zakon ureja delovanje sveta materialnih predmetov. Danes bi rekli, da so ga zanimali mehanizmi delovanja človeških možganov. V knjigi Razprava o človeški naravi¹ je analiziral postopek, kako sploh pridemo do misli. Kako lahko vemo, da je neka misel zanesljiva, druga pa ni? Podnaslov knjige je bil Poskus vpeljave eksperimentalne metode mišljenja na duhovno področje. Poskušal je na mentalnem področju narediti tisto, kar je Newton storil za domeno teles. Želel je najti univerzalni zakon na področju misli, ki ga novoveška znanost do takrat še ni osvojila.

Ugotovil je, da v miselnem svetu vladajo predvsem navade oziroma asociacije. Če dva dogodka vselej opazimo v enakem zaporedju, se bomo na to navadili in njuno zaporedje dojemali kot celoto. Gre za zakonitost, ki vlada našemu miselnemu aparatu in nanjo ne moremo zavestno vplivati. Hume je s pomočjo »zakona asociacije, oziroma navade« prišel na sled pomembni zakonitosti miselnega sveta, ki vnaša »mehanske« načine pojasnjevanja tudi v svet mislečih bitij, kjer so prej vladala zgolj pojasnila preko kapric in želja.

Po dolgem razmisleku je postavil hipotezo, da je univerzalni zakon delovanja človeške narave načelo navade. Ko se neko zaporedje dogodkov večkrat ponovi, ga naša narava oziroma naši možgani povsem spontano, brez zavestnega hotenja, začno obravnavati kot celoto. Če se nekaj večkrat pojavi skupaj, možgani to mehansko povežejo. Po njegovih ugotovitvah je prav moč navade osrednja zakonitost človeške narave.

Na prvi pogled gre za zelo preprosto idejo, a če si jo res poskušamo zamisliti kot univerzalno in iz nje potegniti vse možne posledice, postane taka ideja revolucionarna. Humova analiza je s pomočjo preproste predpostavke, kako naj bi delovala človeška narava, oziroma kako naj bi se tvorile misli, pri dojemanju človeka povzročila velikansko revolucijo. Immanuel Kant je kasneje zapisal, da ga je prav branje Huma zbudilo iz dogmatskega spanja in ga spodbudilo, da je začel razmišljati o svojih prihodnjih prelomnih knjigah, ki so Humove ideje še dodatno nadgradile.

Humov uvid o osrednjem mehanizmu delovanja človeške narave je zelo podoben tistemu, do česar je mnogo let pozneje po drugi poti prišla sodobna nevroznanost. V možganih se povezave med posameznimi nevroni spreminjajo po načelu, da se tisti nevroni, ki so aktivni sočasno, medsebojno bolje povežejo (»cells that fire together, wire together«). To temeljno načelo delovanja možganov na ravni nevronov (Hebbovo pravilo²) je v osnovi zelo podobno univerzalnemu zakonu delovanja človeške narave, ki ga je pred nekaj manj kot tristo leti postavil Hume, a je bila za tisti čas ideja preveč nenavadna, da bi vzbudila večjo pozornost.