Medvrstniško nasilje, opredeljeno kot agresivno, ciljno usmerjeno vedênje, ki v kontekstu neravnovesja moči škoduje drugemu posamezniku ¹, predstavlja problem na vseh šolah po svetu in ima izrazito neugodne kratkoročne in dolgoročne posledice tako za vse neposredno vključene kot tudi za opazovalce. Verjetnost kroničnega doživljanja medvrstniškega nasilja ni enaka za vse učence. Nekatere osebne značilnosti učencev predstavljajo dejavnik tveganja, vendar pa je medvrstniško nasilje odvisno tudi od številnih situacijskih dejavnikov (npr. nov učenec na šoli) ter značilnosti razrednega okolja (npr. vzpostavljene razredne norme, močne hierarhije v razredu).

Razumevanje socialnodinamskih dejavnikov medvrstniškega nasilja na ravni razreda je zlasti pomembno na prehodu v obdobje mladostništva, ko pride do pomembnih kvalitativnih sprememb v socialni dinamiki medvrstniškega nasilja ². Poleg sprememb v sami manifestaciji medvrstniškega nasilja (več odnosnega in spletnega nasilja in manj telesnega nasilja) so na prehodu v obdobje mladostništva ključne spremembe v razlogih za izvajanje medvrstniškega nasilja ter v vrstniški dinamiki, ki medvrstniško nasilje omogoča in vzdržuje. Spremembe v socialni motivaciji učencev (visoko stremljenje po priljubljenosti, moči in statusu v razredu) so pogosto razlog tako za izvajanje medvrstniškega nasilja kakor tudi za odzive opazovalcev, ki so takšni, da vzdržujejo in krepijo dinamiko medvrstniškega nasilja. Učenci, ki odstopajo od norm vrstniške skupine, lahko tako postanejo kronične žrtve medvrstniškega nasilja. Zaradi vse večjega vpliva izvajalcev nasilja tudi na opazovalce postajajo učenci, ki nasilje doživljajo, vse bolj osamljeni. Tako ne trpijo le zaradi neposrednega nasilja, ki se izvaja nad njimi, pač pa tudi za njegovimi posledicami – vse večjo socialno izolacijo. To pogosto vodi v pripisovanje doživljanja nasilja značilnostim, ki so notranje, nenadzorljive in stabilne (angl. characterological self-blaming attributions). To pa stisko še poglobi in prispeva k nadaljevanju viktimizacije ³.

Mladostništvo je tudi obdobje intenzivnega razvoja možganov – obdobje, ko prihaja do pomembnih funkcionalnih in strukturnih sprememb v možganih. Obenem je mladostništvo tudi obdobje intenzivnega socialnega učenja v kontekstu vrstniških odnosov. Stresorji, vezani na socialne zavrnitve, so večinoma doživeti kot zelo intenzivni. V zadnjih letih je vse več tudi nevropsiholoških raziskav, ki preučujejo biološke mediatorje med doživljanjem medvrstniškega nasilja in težavami na področju duševnega zdravja. Te raziskave skušajo psihološke posledice doživljanja socialne izključenosti pojasniti s strukturnimi in funkcionalnimi spremembami v delovanju možganov in potrjujejo tezo, da izkušnje, ki jih mladostniki pridobivajo v vrstniških odnosih, pomembno sooblikujejo tudi razvoj možganov v tem obdobju. Tako raziskave kažejo, da mladostniki, ki pogosto doživljajo socialno izključitev, kažejo višjo aktivnost prefrontalnega korteksa ob soočanju s socialnimi stresorji ⁴, ali ko se morajo upreti tveganim vedênjem ⁵, ter višjo aktivnost ventrolateralnega prefrontalnega korteksa ob negativnih socialnih povratnih informacijah ⁶.

Ena izmed prvih vzdolžnih raziskav, ki so preučevale razvoj možganov in duševno zdravje pri mladostnikih, je raziskava IMAGEN ⁷, v kateri so spremljali velik vzorec mladostnikov v obdobju petih let (pri starostih 14, 16 in 19 let) ter med drugim preučevali, ali in kako viktimizacija sodoloča razvoj možganov ter ali je mogoče z razvojnimi možganskimi spremembami pojasnjevati odnos med viktimizacijo in duševnim zdravjem. Rezultati so pokazali, da izkušnja kronične vrstniške viktimizacije vpliva na razvoj strukture možganov (bolj izrazito zmanjšanje prostornine levega putamna) ter da te strukturne možganske spremembe napovedujejo težave na področju duševnega zdravja v poznem mladostništvu oziroma zgodnji odraslosti. Ugotovljene možganske spremembe so bile specifične prav za doživljanje medvrstniškega nasilja, saj so bile drugačne kot spremembe, do katerih prihaja zaradi doživljanja drugačnih stresorjev. Druge raziskave ⁸ pa osvetljujejo tudi individualne razlike v odnosu med kronično viktimizacijo in možganskimi spremembami, saj kažejo, da predstavlja biološka občutljivost na stres (izmerjena kot dnevna raven kortizola) pomemben moderator odnosa med viktimizacijo in strukturnimi možganskimi spremembami.

Ob zavedanju, kako boleča izkušnja je doživljanje medvrstniškega nasilja in s tem povezana socialna izključenost v mladostništvu, ugotovitve, da izkušnja kronične viktimizacije sodoloča tudi razvoj možganov v tem obdobju, pravzaprav ne bi smele zveneti kot presenečenje. Vendarle pa lahko predstavljajo dodaten argument, zakaj bi bilo potrebno preprečevanje medvrstniškega nasilja v naših šolah sistemsko urediti. Nasilje je negativen, a obče človeški pojav. Je stvar tega, kako zmoremo uravnavati bodisi svojo agresivnost bodisi svojo potrebo po pozornosti, moči oziroma kako to regulira skupnost. Urjenje te spretnosti je pomembna naloga šole. Zato bi moralo biti sistematično vključevanje socialnega in čustvenega učenja ena izmed prioritet na področju vzgoje in izobraževanja.