V zadnjem času se vse bolj zavedamo pozitivnih učinkov, ki jih imajo na ljudi živali. V zdravstvenih enotah in bolnišnicah ter na področju rehabilitacije vse večjo veljavo pridobiva terapija s pomočjo živali. S terapijo s pomočjo psa smo na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu (URI Soča) želeli obogatiti običajno logopedsko terapijo pri odraslih bolnikih z nevrološko okvaro. Pozitivni učinki terapije in zadovoljstvo bolnikov nam dajejo dodatne spodbude, da tovrsten pristop, ki je nov in še neznan v slovenskem prostoru, še naprej razvijamo in raziskujemo.

Pogled v zgodovino pokaže pomemben vpliv, ki ga imajo živali na človeka. Že v pradavnini so jamski ljudje upodabljali živali in jih imeli za svoje spremljevalce. Z nekaterimi izmed njih je človek razvil globlji odnos, na primer s psom^{1 2}. Ljudje so prepoznali pozitivne učinkete živali na svoje zdravje in počutje. V zadnjem času se vse bolj zavedamo njihove pomembne vloge v terapevtskem smislu in to področje postaja vse bolj zanimivo tudi za raziskovalce³. Pri tem je pomembno, da razlikujemo med dvema pojmoma, in sicer med terapijo s pomočjo živali (AAT- Animal Assisted Therapy) in aktivnostmi s pomočjo živali (AAA - Animal Assisted Activity). Terapija s pomočjo živali je ciljno usmerjena pomoč, izvedena s pomočjo živali, ki ustreza določenim merilom. Terapijo izvajajo strokovni delavci v okviru svoje stroke, na primer fizioterapevti, delovni terapevti, logopedi, psihologi ali socialni delavci. Kot takšna je prilagojena posamezniku in s strani strokovnega delavca skrbno načrtovana. Srečanje po navadi traja 30 minut, rezultati pa se beležijo. Cilj terapije je izboljšanje človekovega fizičnega, socialnega, čustvenega in kognitivnega stanja⁴. Za razliko od terapije, aktivnosti s pomočjo živali niso ciljno usmerjene. Njihov namen je predvsem izboljšati kvaliteto življenja posameznika ali skupine in temelji na stiku človeka z živaljo. Dejavnosti se lahko večkrat ponavljajo, čas in trajanje obiska nista vnaprej določena in sta prilagodljiva. Prisotnost strokovne osebe ni potrebna^{5 6}.

Cevizci s sodelavci navaja, da bi se morala terapija s pomočjo živali zaradi njenih pozitivnih učinkov čim več uporabljati v javnem zdravstvu. Uporabna je za izboljšanje zdravja starejših ljudi z različnimi telesnimi, kognitivnimi in socialnimi primanjkljaji, še posebej pri osebah z Alzheimerjevo boleznijo, demenco, afazijo, depresijo, shizofrenijo in osamljenostjo⁷. Pri rehabilitaciji terapija s pomočjo živali izboljša bolnikovo samopodobo, zniža krvni tlak, predstavlja dodatno spodbudo in motivacijo za rehabilitacijo, izboljša komunikacijo z ostalimi bolniki in zdravstvenim osebjem⁷. Macauley navaja, da na področju rehabilitacije terapijo s pomočjo živali pogosteje kot na logopedskem področju uporabljajo na področju fizioterapije in delovne terapije. Ugotavlja, da so razlogi lahko: (1) pomanjkanje raziskav, (2) nezadostna podpora tovrstni terapiji, (3) pomanjkanje napotkov, kako živali vključevati v logopedsko terapijo, (4) v opredelitvi za katere osebe in motnje je tovrstna terapija učinkovita ter (5) pomanjkljivo preverjanje učinkovitosti terapije v primerjavi z običajno logopedsko obravnavo⁸. Študije, ki so raziskovale vpliv terapije s pomočjo živali na odrasle osebe z govorno-jezikovnimi motnjami, so prepoznale pozitiven vpliv predvsem pri osebah z afazijo in demenco^{8 9 10}. Lafrance s sodelavci navaja, da sta se s prisotnostjo psa izboljšala govor in socialno vedenje bolnikov⁹. Macauley je na podlagi šestih študij povzela, da so bile osebe bolj motivirane za terapijo, kadar je bil prisoten pes, več je bilo spontane vokalizacije, v komunikacijo s psom pa so vložile tudi več truda kot pri običajni logopedski terapiji⁸. Pri običajni terapiji skušamo krepiti bolnikova močna področja, obenem pa ga soočamo tudi z njegovimi pomanjkljivostmi in šibkimi področji, ki jih želimo okrepiti. Poleg tega so bolniki pogosto osredotočeni na svoje pomanjkljivosti, kar jim predstavlja še dodatni stres, obenem pa je njihova pozornost ves čas usmerjena v lastne težave¹. V terapiji s pomočjo živali je bolnikova pozornost usmerjena na žival in odnos z njo¹. Skupaj soustvarjata sproščeno dejavnost, ki jo ves čas usmerja terapevt in skuša z njo doseči zastavljene cilje v podporo komunikaciji. Bolnik se v takem okolju počuti sprejetega in je sproščen. Obenem ne smemo pozabiti, da takšna terapija lahko krepi pozitiven odnos med bolnikom in logopedom, ki je ključnega pomena za uspešno rehabilitacijo. S prisotnostjo živali v terapiji se ta odnos pogosto še poglobi.

Terapija s pomočjo psa na URI Soča

Pozitivni učinki, ki jih imajo živali na bolnike pri rehabilitaciji na URI Soča, so nas navedli k preizkušanju novega logopedskega pristopa. V tim terapije s pomočjo psa smo poleg fizioterapevtk in delovnih terapevtk vključili še logopedinjo. V terapiji sodelujejo terapevtski par (pes in njegov vodnik), bolnik in strokovna oseba. Strokovni kader sestavljajo fizioterapevtki, delovni terapevtki in logopedinja v sodelovanju z društvom za terapijo s pomočjo psov, Tačke pomagačke. Omenjena terapija je namenjena odraslim osebam oddelka za rehabilitacijo po nezgodni poškodbi možganov, osebam z multiplo sklerozo in osebam z drugimi nevrološkimi obolenji. Srečanja potekajo enkrat tedensko, individualna terapija traja 30 minut. V logopedsko terapijo s pomočjo psa so vključeni bolniki, ki imajo kakršno koli govorno jezikovno motnjo (npr. afazijo, disfazijo, dizartrijo) in za katere logopedinja presodi, da bi jim tovrstna terapija koristila. Za posameznega bolnika opredelijo cilje terapije in izdelajo individualen program, ki ga usmerja logopedinja. Znotraj terapije se krepijo različna področja. Osnovni cilji so izboljšati komunikacijske sposobnosti, motivacijo, socialne spretnosti, kognitivne funkcije (spomin, priklic besed) in zmožnost izražanja občutkov. Bolniki, ki so ali so bili lastniki domačih živali, pogosto podelijo izkušnjo o svojem psu. Velikokrat se namreč zgodi, da zaradi bolezni ne morejo več skrbeti zanj, zato jim izkušnja tovrstne terapije veliko pomeni. Rdečo nit terapije predstavljata bolnik z nevrološko okvaro in pes, v središču pozornosti pa je bolnikov odnos s psom. Kot pozitiven učinek terapije se je izkazala dodatna motivacija bolnikov in pripravljenost na sodelovanje. Pri bolnikih z dizartrijo se je izkazalo, da jih terapija s psom dodatno motivira, da poskušajo doseči čim bolj jasen in glasen govor, sicer se pes ne odzove na njihov ukaz. Pri bolnikih z jezikovnimi primanjkljaji je več spontanih govornih odzivov, skušajo si zapomniti ime psa, ga večkrat pokličejo, dajejo mu različne ukaze in ga pohvalijo. V aktivnostih s psom se bolniki počutijo sprejete in sproščene, saj se pes enako obnaša do vseh ljudi, ne glede na njihovo zdravstveno stanje ali oviranost. Pri terapiji bolnikov s kroničnimi boleznimi psi nudijo okolje brez obsojanj in bolnikom v terapevtskem procesu nudijo dodatno podporo⁷.

Za spremljanje učinkovitosti terapije s psi smo ustvarili lestvico za oceno komunikacijskih sposobnosti. Lestvica zajema področje neverbalne komunikacije (vzpostavitev očesnega stika, zadrževanje očesnega stika in uporaba gest), govor (glasnost in razumljivost govora, natančnost izreke), jezikovne sposobnosti (iniciacija govora, priklic besed, postavljanje vprašanj, prosto pripovedovanje in branje). Pri vsaki trditvi iz lestvice ocenjevalec poda oceno od 0 do 3, kjer 0 pomeni odsotno in 3 veliko oziroma pogosto. Z lestvico, ki jo je razvil dr. Dare Kovačič, smo ocenjevali pozornost (osredotočenost na nalogo, zmožnost deljene pozornosti in vztrajnost), motivacijo in sodelovanje (zavračanje/sprejemanje, izvajanje ter dokončanje naloge, zmožnost sledenja navodilom, iniciativnost) ter čustveno stanje (negativno/pozitivno)¹¹.

Pozitivni odzivi bolnikov nam dajejo dodatno spodbudo, da logopedsko terapijo s psom nadgradimo, izboljšamo in dodatno raziščemo. Menimo, da gre za pristop, ki bo v širšem okolju v prihodnosti še pridobival svojo veljavo, zato je pomembno, da mu sledimo tudi v Sloveniji.