Kolega Simon mi je predlagal, naj napišem članek o razvoju nevropsihologije v Sloveniji, pa sem ga najprej vprašala ali naj bo to suhoparen članek s podatki, z letnicami, imeni itd., skratka z bolj ali manj dolgočasnimi zadevami ali pa ga lahko izoblikujem po svoje. Spomnila sem se namreč prvih strani Saint-Exuperyjevega Malega princa, kjer je turški znanstvenik na kongresu opisoval čudovit planet, ki ga je odkril. Govoril je o lepoti planeta, pa je bil zavrnjen, ker to pač ni bila znanost. Pa še v turška tradicionalna oblačila je bil oblečen. Skratka nikjer nobene znanosti. Naslednje leto se je taisti turški znanstvenik prikazal v fraku, s cilindrom na glavi in v suhoparnih številkah znanstveno opredelil obstoj malega planeta, na katerem je rasla lepa vrtnica, ki jo je Mali princ negoval in ljubil (o tem seveda znanstvenik ni govoril, saj je to za znanost povsem brezpredmetno dejstvo).

Zakaj sem se že takoj po diplomi usmerila k nevropsihologiji (takrat seveda temu nismo tako rekli, pravzaprav smeri sploh še nismo poimenovali)? Rodila sem otroka s hudo perinatalno možgansko krvavitvijo. Ne vem sicer, zakaj so ga že dvanajsti dan po rojstvu dali v moje varstvo – ali zato da bi v miru umrl ali ker so menili, da ima otrok nekaj možnosti za človeka spodobno življenje? Ko sem videla novorojenčka kako mlahavo visi preko roke medicinske sestre, je bil to zame velik šok. Bil je brez požiralnega refleksa, leva stran telesa je še dolgo časa brez moči visela navzdol. Še danes ne vem, kako mi je uspelo, da dete ni vdihnilo hrane. Vsekakor pa mi je iz dneva v dan postajalo vedno bolj jasno, da so ključ življenja možgani. Malo sem vedela o njih, bilo pa mi je jasno, da je otroka potrebno naučiti živeti z njihovo pomočjo in začela sem z motoriko. Takrat ni bilo Bobatha, ne Voite. No, moje dete je z enajstimi meseci shodilo, jaz pa sem se še kar naprej ukvarjala s povezavo med možgani in razvojem organizma. Začela sem delati v Zdravstvenem domu v Kranju in »moja« populacija so bili otroci s cerebralno paralizo. To so bili prvi začetki klinične nevropsihologije v Sloveniji. Razvili smo timski pristop, saj se je z enim otrokom ukvarjalo več strokovnjakov – poleg klinične psihologinje še logopedinja, defektolog, fizioterapevtke, nevrolog, ortopedinja in pediater; imeli smo tudi polno podporo pediatrične službe, ki se je aktivirala takoj, kadar otroka brez pojasnila ni bilo v obravnavo. Od teh začetkov je minilo 40 let. Kljub izjemno težkemu dostopu do deviz - govorim o Jugoslaviji - je klinično-psihološka služba za potrebe razvojne nevropsihologije lahko kupila ustrezen diagnostični instrumentarij. Tako smo začeli uporabljati diagnostične postopke, ki so nam omogočali dobro nevropsihološko oceno, sledenje otrok in tudi zanesljivo razvojno prognozo, ki je bila seveda timsko delo. Pretok znanj med člani tima in tudi medsebojno spoštovanje (to se mi zdi potrebno poudariti) sta bila optimalna.

V času specializacije na zagrebški nevrološki kliniki Rebro sem se seznanila z nevropsihologijo, ki jo je tam razvijala dr. Jelena Šimunac Turdiu; v Slovenijo sem se vrnila oborožena z nekaterimi nevropsihološkimi testi, ki so bili sicer piratsko pridobljeni, ampak za začetek so pač taki služili svojemu namenu. Temeljito sem se spoznavala z Lurio (njegovimi knjigami, da ne bo pomote). Kasneje sem prišla na Nevrološko kliniko v Ljubljani. Moj prvi delovni prostor je spominjal na sceno iz filma Cankarjeve Hiše Marije pomočnice. V tem času smo se začeli strokovno družiti klinična psihologa iz Psihiatrične klinike Polje, kolega J. Jenšterle in dr. Janez Mlakar (takrat še ne doktor), kolega Vali Tretnjak iz Pediatrične klinike in spodaj podpisana, sodelovala pa sta tudi prof. dr. Miloš Kobal in prof. dr. Martin Janko. Poimenovali smo se Ljubljanska nevropsihološka skupina. Našemu povabilu sta se odzvali dr. Muriel Lezak in dr. Faraneh Khadem, mi pa smo obiskali Inštitut Max Planck v Muenchnu in Nevrološko kliniko v Grazu. Začeli smo si dopisovati z ameriškim nevropsihologom Frankom LeFeverjem iz njujorške bolnišnice Helen Hayes Hospital. Ukvarjal se je s stimulacijo bolnikov v plitvi komi. V pismu me je spraševal, kje je Slovenija in sam vrag me je obsedel, da sem opisala geografsko lego Slovenije kot del osrednje Evrope - mišljeno je bilo v meteorološkem smislu. V tistih časih je bila to politično nekorektna izjava, tako da pismo nikoli ni priromalo do naslovnika, saj so bili kontakti prekinjeni. Potem se je zgodil »slovenski sindrom«.

Na nevrološki kliniki, ki je bila dolgo, predolgo kadrovsko povsem podhranjena, smo postopno začeli uvajati sodoben nevropsihološki diagnostični pristop, v največji meri z računalniško podporo. Hkrati pa se je ženski posadki pridružila asistenka, mag. Sanja Šešok. Napisali smo prve strokovne prispevke, ki smo jih predstavili na slovenskih strokovnih srečanjih, na drugem Svetovnem kongresu o možganski poškodbi v Sevilli in še kje. Nevropsihološka služba je postala učna baza specializantov klinične psihologije. Donacija Rotary kluba nam je omogočila nakup prve nevropsihološke rehabilitacijske opreme. Poudariti moram, da brez močne podpore predstojnika, kasnejšega poslovnega direktorja, prof. dr. Tomaža Pogačnika to ne bi bilo mogoče. Prišel je iz vrst kliničnih nevrologov, tako da je poznal stiske bolnikov in cenil klinično delo.

Na Nevrološki kliniki smo začeli razvijati nevropsihološko rehabilitacijo, žal ne pri nevroloških bolnikih, temveč pri bolnikih Travmatološke klinike in Klinike za nevrokirurgijo. Sprva smo delali po metodi Aleksandra R. Lurie, ker pa sama rehabilitacija ni bila dovolj, smo razvijali holističen pristop – brez ustreznih psihoterapevtskih intervencij (pri katerih gre predvsem za tehnike kognitivno vedenjske terapije) je »kognitivni trening« bolj dresura in brez večjega učinka. V letih 2011 in 2012 smo s pomočjo Združenja kliničnih psihologov Slovenije - Zbornice kliničnih psihologov organizirali dva ciklusa izbranih predavanj iz klinične nevropsihologije, pri katerih so sodelovale vse klinične psihologinje, specializantke klinične psihologije in kolegica klinična psihologinja, ki je s klinike odšla na Univerzitetni inštitut za rehabilitacijo Slovenije. V predlagani klasifikaciji storitev se tedaj prvič pojavijo storitve klinične nevropsihologije s področja ocenjevanja in nevropsihološke rehabilitacije.

Toliko o klinični nevropsihologiji. V naši primarni učni bazi, na oddelku za psihologijo, okvirno sicer potekajo študije, vendar brez tesnejše povezanosti z nevropsihološko enoto Nevrološke klinike – spet značilen slovenski pojav. Normalno bi bilo, da bi delali z roko v roki, normalno bi bilo, da bi bil pretok znanja in izkušenj dvosmerna cesta. Pa kaj dosti dlje od podpisanega pisma o nameri nismo prišli. Slovenija je premajhen prostor, da bi lahko strokovno preživeli in prispevali k napredku znanosti in kliničnega dela ter presegli medsebojno ignoranco, ali nezdravo tekmovanje. Potrebujemo raziskave, ki so seveda v Sloveniji, glede na to, da smo žepna populacija (če gremo na področje patologije, pa maložepna populacija), težko izvedljive. Zato bi morali med seboj sodelovati vsi klinični oddelki z nevrološkimi bolniki v Sloveniji, ne pa, da če se le da, drug pred drugim skrivamo, kaj delamo. Prav tako je potrebno vrhunsko klinično delo, ki mu nekateri rečejo rutina. Vedeti moramo, da nihče ne prihaja v bolnico ali na kliniko zato, da bi nam izkazal čast, nam naredil uslugo in se prelevil v klinični material, s katerim si gradimo kariere. Ljudje prihajajo na klinike, v bolnišnice iskat izgubljeno zdravje, v upanju, da jim bomo klinični psihologi in klinični nevropsihologi s svojim strokovnim znanjem pomagali, da bodo lažje živeli ali pa vsaj lažje in umirjeni umrli. Za tako delo je potrebno imeti vrhunsko klinično nevropsihološko znanje, znanje s področja psihologije osebnosti, psihoterapije in - to je skorajda najpomembnejše - veliko ljubezni. Ljudi moramo imeti radi, biti moramo odprti za njihove želje, njihove strahove, njihovo trpljenje (kako neznanstveno to zveni … in spet sem se spomnila na turškega znanstvenika s fesom in v tradicionalnih oblačilih, z začetka tega pisanja). Nikoli ne smemo pozabiti, da smo strokovnjaki tudi, ali predvsem, ljudje.