Sto let je minilo ¹, odkar se je rodil Albin Seliškar, in skoraj četrt stoletja ga ni več med nami. Takrat, ob njegovi smrti (1973), sem skušal mlajšemu rodu orisati podobo našega prvega fiziologa:

“Rad bi vam, študentom medicine, predstavil svojega učitelja, pa tako zahtevni nalogi nisem kos. Povedal vam bom le nekaj iz svojih spominov nanj, da bi morda vsaj zaslutili, kako nenavadna in očarljiva osebnost je bil.”

Sredi tridesetih let nam je profesor Seliškar predaval fiziologijo čutov. Korak za korakom nas je vodil v svet, kjer fiziologija prehaja v psihologijo in se srečuje s filozofijo. Področje kot nalašč za človeka Seliškarjevega kova, ki je vsako vprašanje obvladal v globino, ne da bi izgubil niti, ki ga vežejo v širino. Govoril je preprosto in zahtevno hkrati, postajal si radoveden, kaj vse leži onkraj profesorjevih besed. Čedalje bolj me je mikalo, da bi pogledal tja čez (predstavljal sem si, da bi mi profesor dovolil čistiti laboratorijsko steklovino in da bi pri tem postrani ujel kaj o raziskovalnem delu). Pa kaj, profesor Seliškar je bil nekam samosvoj, bolj vase zaprt kot ne - gotovo bi me kot vsiljivca zavrnil.

Takrat smo imeli v Ljubljani samo prva dva letnika medicine in tako sem se odpravil študirat v Prago. Tam sem se po dolgih mesecih oklevanja le toliko opogumil, da sem o počitnicah v Ljubljani šel profesorja vprašat, ali bi lahko kaj pomagal v njegovem laboratoriju. Seliškarju se je kar zaiskrilo: po dvajsetih letih - prva živa duša! (Takrat sem prvič in zadnjič videl, da so se mu oči narahlo zarosile.)

S profesorjem sva se dogovorila, da mi bo v Prago sporočil, kaj bova raziskovala. Minil je skoraj ves semester, njegove pošte pa od nikoder. Kakor mi je bilo nerodno, sem vendarle profesorju pisal zastran naše téme in dobil odgovor

… upam, da še niste obupali nad mano, saj niti še sam nisem! Toda vaše pismo me je našlo v času, ko je bil ves moj položaj na univerzi negotov. Zdaj so se stvari uredile in tako bi začeli takoj, ko se vrnete. Raziskovali bomo nevrohumorje v centralnem živčevju, in to v najdostopnejšem delu, v retini: ali se v njej pod vplivom svetlobe sprošča acetilholin? V Pragi boste gotovo našli precej literature o teh vprašanjih …

Seveda nisem vedel, kot še danes ne vem, kakšne grdobije so se takrat pletle, da je bil profesorjev položaj v Ljubljani negotov. Toda téma - ta mi je bila kot na kožo napisana! Takoj sem si ukinil predavanja (v verziji za medicince sem to zamolčal) in se preselil v knjižnico.

Ob prvi priložnosti sem skočil v Ljubljano in jo kar s postaje mahnil na Fiziološki inštitut, da bi zastavil z delom. Najprej bi se dotaknil dogodka, navidez drobnega, pa prav značilnega za profesorja. Nekega jutra je že navsezgodaj pripravljal pribor za vaje, od mize do mize, sklonjen nad delom s svojo znano vestnostjo. Zdelo se mi je naravno, da bi mu pomagal, profesor pa: Ne, ne - vi ste še veliko premladi za take reči. Delati morate kaj pametnega!

S tem je mislil, naj se ukvarjam samo z raziskovalnim delom. No, takrat za obdelavo naše téme resda nismo imeli bogvekakšne opreme. Zato pa smo imeli Seliškarjevo fenomenalno znanje, bogastvo idej, izkušnje in iznajdljivost v laboratorijskih tehnikah, predvsem pa njegovo modrost. Za delo v Seliškarjevem slogu je bilo značilno, da je kot raziskovalec iz angleške šole obvladal tudi umetelnost improviziranja - skupaj s presojo, doklej nam je v prid in odklej že v napoto. Tako smo tudi s skromno opremljenostjo kar dobro napredovali. Pozneje sem od Barcroftovih učencev slišal, kako je ta vedno zatrjeval, da človeka, kakršen je bil Seliškar, nikdar več ni imel v svojem laboratoriju.

Spočetka - mi je govoril profesor - si je pri znanstvenem delu treba vprašanje zastaviti karseda preprosto. Pozneje da se bo že samo zapletlo! Rešitev, če bi jo našli, pa bo spet preprosta: simplex sigillum veri (pečat resnice je preprost).

Voditi je profesor znal nevsiljivo, skoraj neopazno, pa kmalu je človeka spuščal z vajeti. Včasih se je bilo kar težko znajti in takrat mi je z nasvetom ali drugače, vselej pa z razumevanjem priskočila na pomoč asistentka dr. Apolonija Babnik. Kadar sem ga v laboratoriju kljub temu kaj polomil, je profesor zmeraj skušal najti kakšno opravičilo in če mu nisem verjel, mu kar ni bilo prav.

Vse poskuse na živalih smo seveda opravljali v anesteziji. Seliškar je tudi pazil, da je bilo za rezultat porabljenih čim manj živali. Zato je poskus včasih trajal tudi po štiriindvajset ur in čez, a profesor je bil neutruden: Če smo se že odločili za to brutalnost, da uničimo neko življenje, moramo pri tem dobiti karseda veliko podatkov.

Ob vsem delu je vedno našel čas za razgovor, ne samo o fiziologiji, temveč o marsičem drugem še, saj je sledil novim tokovom v vsem naravoslovju, umetnosti, filozofiji in drugih humanističnih panogah.

Gotovo se sprašujete, kako neki je vse to zmogel? V glavnem je čas podnevi porabljal za študente, ponoči za študij: kadar ob treh zjutraj v njegovem kabinetu ni gorela luč, je bil zanesljivo v kakšni kraški jami, od koder se je zarana s kolesom vračal na vaje ali predavanja. In teh nikoli ni zmanjkalo, saj je imel na plečih vse fiziološke in biokemijske predmete ne le na medicini, ampak tudi na naravoslovju. Zmeraj znova se je poglabljal v metodiko pouka. Posebno pri srcu so mu bile vaje, ki jih je poleg drugega načrtoval z namenom, da razvijajo tudi ročno spretnost študenta: vzajemna povezanost med roko, možgani in očesom je tisto, kar sooblikuje človeka - sodobna vzgoja pa roko čedalje bolj zanemarja.

Počival je bolj na drobno, po četrt ali pol ure, kar na goli klopi. Tudi sicer je bil v svojih navadah že po naravi skromen; poleg tega je še pred drugo svetovno vojno, ko nihče ni govoril o čem takem, spoznal nesmisel in nevarnost potrošništva.

Tuj mu je bil vsakršen tekmovalni duh. Poplavo znanstvenih razprav bi morali po njegovem nadomestiti s svetovnim informacijskim središčem, kamor bi raziskovalci pošiljali rezultate, in to anonimno. Iz tega središča bi znanstvenik lahko vsak hip dobil podatke o odkritjih na kakem področju - tako je Seliškar sanjaril že v tridesetih letih, ko še ni bilo videti niti tehničnih možnosti za takšno zamisel. Ni bil pa nikakršen fantast - dobro se je zavedal, da je predlog o anonimnosti bolj radikalen kot stvaren. Vendar je hotel brez kompromisa poudariti svoje prepričanje, da v znanost ne sodijo ljudje, ki jim je lastni uspeh pomembnejši od želje po spoznanju.

Seliškar je bil dosledno kritičen, najprej do sebe: Prvi pogoj za objektivnost je spoznanje, da ne moreš biti objektiven. Spominjam se časov ob odkritju dvojne vijačnice, ko so celó nekateri najuglednejši znanstveniki čisto resno verjeli v geslo: Vse je v genih! Seliškar je seveda videl skoraj neprecenljivi pomen genetskega koda, ni pa se dal zaslepiti od njegovega blišča. Hkrati je videl tudi nevarnost, da bodo zaradi navdušenja nad novim področjem zanemarjena vprašanja makroevolucije in biosistemov: Zdaj boste pa videli ples okrog molekul!

Svoje ideje je znal poslušalcu živo predstaviti v značilnem klenem slogu - in pogosto je pri tem pogorel. Večina kolegov ga ni dojela, meril je pač previsoko. Zato ni čuda, da se je s sej velikokrat vračal razočaran, včasih celo ogorčen, kadar so mu kakšno le prehudo zagodli. Če sem namignil, češ da bi bilo le treba kaj ukreniti, pa ni bil za to: Kar pustimo, te stvari so preumazane, da bi se ubadali z njimi - rajši pojdimo delat! Saj je vse v redu: moj svet je lep.

Njegov svet: knjige - laboratorij - narava. Javnosti se je rajši izogibal: bolj kot luč reflektorjev mu je godil soj karbidovke, ob kateri je dneve in noči prebil v jamah in proučeval človeško ribico; o njej je nabral cele zaboje zapiskov, vendar ne vemo, ali so med njimi poleg podatkov tudi njegove zamisli o mestu proteusa v podzemeljskem svetu. Vemo le, da je s Seliškarjem odšel največji poznavalec proteusa. Njegovo najgloblje zanimanje je veljalo ravno tej zagonetni slepi živalici - razen morda še fiziologiji vida.

Največji poskus, ki ga lahko napravimo v vsem naravoslovju, je rad poudarjal Seliškar, je tale: zaprem oči in ves svet izgine - odprem oči in svet se spet pojavi. In res, ta poskus vodi v fiziologijo čutov in hkrati v spoznavno teorijo, v odnos med subjektivno in objektivno stvarnostjo. Na dolgoveznih sejah so kolegi večkrat mislili, da se Seliškarju dremlje - v resnici pa je ponavljal svoj poskus, in če sva se spogledala, se mi je pomenljivo nasmehnil.

Zdaj, ko se spominjam let z učiteljem, vidim, da sva se pravzaprav veliko smejala. Rad je imel šalo, saj je imel smisel za edini res pravi humor, lasten samo redkim, ki so zmožni, da tudi nase pogledajo odzunaj in se tedaj znajo ponorčevati iz samega sebe. Zlepa ni bil jedek, včasih pa le, npr. ob italijanski zasedbi Ljubljane s pripombo, da imajo zastavo, kot se spodobi. Poglejte, rdeča in zelena barva sta komplementarni in se izničujeta - ostane bela: zastava predaje!

Seliškar je bil tudi nenavadno podjeten. Ob koncu nekega poskusa smo se brez prave opreme znašli v debelem snegu ob mesečini na vrhu Triglava, drugič spet nam je globoko v jami pošla luč, tretjič smo v majhni ribiški lupini plesali po morju. Če je profesor začutil, da ta ali oni postaja zaskrbljen, je rad vprašal: No, kaj bi v takem položaju ukrenil pračlovek? In ko je bil ponavadi najbolj norčav predlog tudi najbolj uporaben, je s filozofsko hudomušnostjo dodal: No, zdaj vidite, da je dobra teorija še zmeraj najbolj praktična stvar na svetu.

Doživetje čisto posebne vrste je bilo s Seliškarjem hoditi po naravi - še danes ne morem napraviti koraka po gozdu, planinah, jamah, ob morju ali jezerih, ne da bi naletel na pojav, na katerega me je opozoril in mi ga razložil ravno Seliškar: najprej nadrobno, potem ekološko, nazadnje še filozofsko: prava peripatetična akademija.

Vse to je pretrgala zasedba Slovenije, ki je Seliškarju kot malokomu legla na dušo. Po vojni bi bilo naravno, da bi nadaljeval z ukom in delom pri svojem učitelju. Obema je bilo žal, da se je zasukalo drugače, toda Seliškar je takoj uvidel, da z novim Patofiziološkim inštitutom fiziološke stroke širijo svojo bazo in pomen; pomagal je z nasveti in laboratorijsko opremo. Predvsem pa Patofiziološki inštitut dolguje Seliškarju okvirni program za raziskovalno delo in moje šolanje v njegovem laboratoriju - z nezaničljivim odnosom do improviziranja vred, kar je bilo po vojni od sile dragoceno. Lepo je pomisliti, v kaj vse se je do danes razrasla Seliškarjeva pobuda!

Spomin na učitelja z leti ne bledi, celo narobe: ena redkih osebnosti, ki jim čas ne more do živega; ko datumi in druge nadrobnosti tonejo v pozabo, njegova podoba tem bolj izstopa, dobiva poseben sij. Ta podoba prerašča v prispodobo za človeka, ki je za svoj format in zamah živel v pretesnem okviru, pa je kljub vsemu ostal v njem. (Kar slišim profesorja, kako ugovarja, češ tako hudo pa spet ni!). Kakorkoli že, težko si je predstavljati Seliškarja, kako bi se odtrgal od Slovenije: poznal jo je od podzemlja do vrhov in kar je vmes. O vsaki pedi je znal pripovedovati tako, da ni izgubil širše skladnje in tako, da ob znanju ni izgubil začudenja: znanstvenik-poet, ki mu je bil še tako droben pojav čarobno ogledalce celote.

Šudenje nad svetom ga je spremljalo vse življenje - od otroškega, ko je prvič odprl oči, prek zrelega, ko mu je bilo vir iskanja, ko mu je narekovalo največji poskus v vsem naravoslovju; poskus, ki zastavlja največje vprašanje: kako najti enotnost med možgani in zavestjo? Poskus, ki ga je Seliškar ponavljal vse življenje in končno ponovil zadnjikrat. Za žlahtno oporoko pa nam je učitelj predal svoje otroško čudenje, svoj največji poskus in najgloblje vprašanje …

Ko zdaj zapiske pred sabo primerjam s tem, kar bi rad povedal o profesorju Seliškarju, se mi vidijo res nebogljeni. V tej zadregi bom končal z mislijo, ki jo je moj učitelj povedal o podobni priložnosti: Čeprav se čutimo nemočne, poskusiti le velja, saj tudi otrok s črnim ogljem na zid nariše zlato sonce.