V četrtek, 22. septembra 2011 se je v prostorih Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani odvijal prvi Forum mladih nevroznanstvenikov. Forum je predstavljal spremni dogodek, za veliko večino pa tudi uverturo v Sinapsino nevroznanstveno konferenco.

Eden glavnih namenov Foruma je bil omogočiti mladim nevroznanstvenikom, ki se v svetu znanosti šele uveljavljajo, da v sproščenem in relativno varnem okolju sovrstnikov predstavijo izsledke svojega raziskovalnega dela. Poleg tega je Forum ponudil izvrstno priložnost za izmenjavo različnih mnenj in izkušenj kot tudi možnost za navezovanje novih stikov, strokovnih in tudi družabnih. Nenazadnje so imeli mladi nevroznanstveniki priložnost prisluhniti trem zanimivim predavanjem priznanih strokovnjakov, ki so se dotaknili nekaterih aktualnih problemov na njihovem področju.

Uradna otvoritev Foruma je bila ob 9. uri, ko so udeležence nagovorili članica organizacijskega in programskega odbora Foruma mladih nevroznanstvenikov, Nadja Jarc, predsednica organizacijskega odbora Sinapsine nevroznanstvene konference, prof. dr. Maja Bresjanac ter dekan medicinske fakultete v Ljubljani, prof. dr. Dušan Šuput. V svojih nagovorih so poudarili pomembno vlogo nevroznanosti in pomembno vlogo mladih znanstvenikov in znanstvenic na tem področju. Po otvoritvi so prišle na vrsto predstavitve plakatov, razdeljene na dopoldanski in popoldanski del. Predstavitve plakatov so bile vsebinsko zelo pestre, saj so pokrivale najrazličnejša področja nevroznanosti; od bazične nevroznanosti do bolj kognitivno obarvanih študij.

Med dopoldanskimi in popoldanskimi predstavitvami plakatov so se udeleženci lahko okrepčali z opoldanskim prigrizkom, nato pa so sledila težko pričakovana predavanja. Predavateljski del Forma je odprl dr. Colin Blakemore z Univerze v Oxfordu, ki je želel s svojim predavanjem nasloviti vprašanje, zakaj posvetiti svoje življenje nevroznanosti. Dr. Blakemore je to vprašanje artikuliral dosti širše in nanj odgovarjal veliko bolj celostno. Po začetnih ugotovitvah, da zanimanje za nevroznanost ne vodi vedno do nevroznanstvene kariere (»stanje na finančnem trgu znanosti ni naklonjeno«; »vse nevroznanstvene kariere se ne končajo na univerzi«; »ne bodite razočarani, če ne boste svojega znanstvenega udejstvovanja kronali s profesuro«), je slušatelje opozoril, da je dandanašnja znanost prepogosto usmerjena v sedanjost. Izpostavil je nekatere največje osebnosti na področju nevrologije, katerih vpliv čutimo še danes. Veliko pozornosti je namenil Thomasu Willisu, ki je v svojem izjemnem delu Cereberi Anatome (1664) prvi podal ilustracijo človeških možganov. Opozoril je na njegovo pomembno vlogo pri razumevanju plastičnosti možganov, še posebej velik pomen pa mu je pripisal pri obravnavanju odnosa med dušo in telesom. Vse do Willisa je namreč vladalo prepričanje, da se razvijejo mentalne aktivnosti iz nekakšne fluidne snovi, ki kroži po telesu. Willis pa je v svetu nevroznanosti utrdil prepričanje, da so možgani tisti, ki izvajajo različne mentalne operacije. Zgodovinski izlet je dr. Blakemore nadaljeval s kontroverzno Gallovo frenologijo, končal pa pri francoskem nevrologu Paulu Broca-ju, ki je s svojim delom pomembno prispeval k razumevanju izrazne funkcije govora. Od Broca-ja smo se premaknili za dobrih 100 let naprej, v dobo funkcijske magnetne resonance, ki jo je Blakemore opisal kot nov, pomemben paradigmatski preskok: prvič je bilo mogoče opazovati žive možgane med funkcioniranjem. Od bolj vsebinskih vprašanj se je nato Blakemore lotil temeljnih vprašanj o nevroznanosti: je nevroznanost resnično znanost? Pri »pravih« znanostih ni dvoma o tem, katera so glavna vprašanja. Obstajajo takšna vprašanja tudi v nevroznanosti? Odnos duša-telo je morda res »trdi problem« nevroznanosti, se je strinjal Blakemore. A kateri so tisti ključni elementi, ki so za nas najpomembnejši? So to sinapse, nevroni, žile? Ob koncu svojega predavanja je dr. Blakemore izpostavil tudi sloviti projekt Človeški genom, ki je po njegovem mnenju obetal veliko, a izpolnil manj od pričakovanega: večina najpogostejših bolezni ostaja nezdravljivih, saj zelo težko najdemo čiste genetske, oziroma čiste okoljske bolezni, po drugi strani pa tudi preslabo razumemo interakcijo med geni in okoljem. Svoj prispevek je zaključil z nasveti, ki naj bi jih imel mladi nevroznastvenik vedno pred očmi: posvetite se raziskovanju, a ne bodite razočarani, če boste pristali kje drugje kot pričakujete; ne izgubite stika s preteklostjo; razmišljajte multidisciplinarno in poglobljeno; čeprav so vaše ugotovitve temeljne narave, razmišljajte o njihovih posledicah za človeštvo.

Predavateljsko štafetno palico je nato prevzel dr. Zvezdan Pirtošek, profesor nevrologije na Medicinski fakulteti. S predavanjem Nevroznanost in etika je odprl eno bolj aktualnih in pomembnih področij v nevroznanosti, ki ni pomembno zgolj z vidika znanstvenega raziskovanja, temveč tudi z družbenega vidika. V svojem predavanju se je Dr. Pirtošek lotil predvsem različnih - predvsem farmakoloških - načinov, ki nam omogočajo, da umetno zvišamo naše kognitivne sposobnosti (npr. z nootropičnimi substancami). Z vplivanjem na možgane lahko posredno vplivamo tudi na naše kognitivno funkcioniranje. Vprašamo se lahko, kakšne posledice imajo takšni vplivi, oziroma takšno ukrepanje na družbo. Bi morali takšen način stimuliranja podpirati, ga omejiti ali ga povsem ukiniti? Bi dopustili, da pilot uživa sredstva za povečanje kognitivnih zmožnosti, če se s tem poveča verjetnost, da pridemo varno do cilja? Bi tolerirali kolegov »mentalni doping«, ki bi pripomogel k boljšemu rezultatu na izpitu?… Dr. Pirtošek je tovrstna vprašanja naslovil neposredno na slušatelje, njihove odgovore pa spretno umeščal med Scilo nevroznanosti in Karibdo etike. Svoje predavanje je zaključil z vprašanjem, kako se z vidika nevroetike opredeliti do smisla bivanja, do vprašanja, kaj sploh pomeni biti človek. Ali je tak človek, - kognitivno gledano nadčlovek - ki so mu izbrisani vsi slabi spomini in doživlja zgolj in samo srečo, res še človek?

Asistentka dr. Maja Rus Makovec, psihiatrinja, ki deluje v Enoti za zdravljenje odvisnosti od alkohola, je zaokrožila predavateljski sklop s predavanjem o nevroznanosti in psihoterapiji. Podobno kot Blakemore se je tudi dr. Makovčeva naslonila na preteklost. Citirala je začetnika psihoanalize, Sigmunda Freuda, ki je že v začetku svojega znanstvenega udejstvovanja izjavil, da bo nekoč prav vse prepoznano kot organsko. In pravzaprav hodi psihoterapija v zadnjem času prav po tej poti. Psihoterapija, ki vedno opisuje odnos med psihoterapevtom in pacientom, na osnovnejši ravni ne pomeni nič drugega kot reparacijo oziroma spreminjanje tistih delov možganov, ki določeni osebi povzročajo duševno stisko. V nadaljevanju je dr. Makovčeva omenila nekatere osnovne nevroznanstvene principe, ki imajo pri psihoterapiji pomembno vlogo. Tako vlogo je pripisala predvsem nevroplastičnosti, principu, po katerem je možgane možno izoblikovati in tudi preoblikovati. Zelo pomemben prispevek k temu vidi v raziskovalnem delu Nobelovca Erica Kandela, ki je pojasnil kako tvorjenje novih spominov vpliva na spremembo strukture v možganih. Tako lahko tudi psihoterapija (kot suportivna interakcija med najmanj dvema posameznikoma) omogoča, da možgani psihoterapevta spreminjajo možgane klienta. Dr. Makovčeva je svoje predavanje zaključila z lepo povezovalno mislijo, da lahko človekovo izkustvo razumemo bolje, če so nam znani tudi nevrobiološki mehanizmi delovanja.

Končanemu uradnemu delu Foruma mladih nevroznanstvenikov je sledila razglasitev najboljšega plakata. Ocenjevalno komisija sta sestavljala prof. dr. Zvezdan Pirtošek in asistentka dr. Maja Rus Makovec, ki sta soglasno ocenila, da gre nagrada v roke Giuliu Kleinerju z Oddelka za naravoslovne študije Univerze v Trstu, avtorju prispevka Anatomical, neurochemical and functional consequences of selective cholinergic lesioning combined with local infusion of pre-aggregated amyloid peptide. Nagrada je bila podeljena na zaključni večerji na Ljubljanskem gradu.

Forum mladih nevroznanstvenikov je bil sklenjen v poznih večernih urah, ko so si udeleženci ogledali nekatere znamenitosti Ljubljane ter se na koncu v sproščenem vzdušju in ob dobri glasbi ustavili še v priljubljenem ljubljanskem lokalu. Po glavah organizatorjev Foruma so se takrat že podile misli: …Nam je uspelo…? Naj naslednje leto dogodek ponovimo…? K odločitvi so nam pomagali udeleženci sami, ki organizacije Foruma kar niso mogli prehvaliti, nekateri pa so se ob odhodu iz Ljubljane povsem resno poslovili z besedami: »Se vidimo na naslednjem Forumu!«