Si na veliki znanstveni konferenci z več sto udeleženci. Zamudiš na prvo plenarno predavanje, ker je vrsta za registracijo dolga več deset metrov, brez identifikacijske značke pa ne smeš v dvorano. Preučuješ program in se ne moreš odločiti na katero predstavitev bi raje šel – vsaj tri, ki se ti zdijo zanimive, potekajo hkrati. Po predstavitvi, ki te navduši, bi želel še ti postaviti vprašanje, pa zmanjka časa, ker je na vrsti že naslednji predavatelj. Ne veš niti kdaj jesti, ker nočeš ničesar zamuditi. Po večerni čagi, ki te je, če si študent, najbrž pošteno udarila po žepu, poln svežih idej, za katere si obljubiš, da jih boš naslednji dan zapisal in premlel, zaspiš. Naslednji dan ponoviš vajo. Tiste odlične ideje pa nekako v poplavi vsega izzvenijo.

Zveni znano? Da ne bo pomote – velike konference so super in me vedno znova navdajo s prav posebnim občutkom, da sem del nečesa pomembnega. Navdušujejo me, ker imam v kratkem času priložnost slišati o številnih zanimivih temah, razstavljalci eksponatov omogočajo, da si od bližje ogledam vso tisto novo tehnologijo o kateri berem v člankih, ker lahko spoznam urednike odmevnih znanstvenih revij, za katere ne bi imela nič proti, če bi se v njih znašlo moje ime … In ja, navduši me, ko vidim, s koliko ljudmi me druži želja po spoznavanju delovanja možganov in kako velika je naša nevroznanstvena družina.

Pa vendar. Pogosto mi na tovrstnih “gigantskih” srečanjih manjka več pristnega stika s predavatelji in ostalimi udeleženci konference. Manjka mi, da bi tisto idejo, ki mi ne da spati, v sproščenem vzdušju in brez skrbi, da bom vprašala kaj neumnega, imela možnost prediskutirati in jo razviti naprej.

Slika 1. Idilična okolica posestva Parcevall Hall.

Slika 2. Parcevall Hall.

Svojih “frustracij” v povezavi s tem sem se začela dodobra zavedati šele letos, ko sem se udeležila diskusijskega srečanja o delovnem spominu. Gre za majhno, neformalno srečanje “ljubiteljev” delovnega spomina, ki se je v zadnjih letih udomačilo na pravljičnem posestvu Parcevall Hall na angleškem podeželju. Srečanje je pravo nasprotje velikih konferenc. Poteka v nekdanjem dvorcu oz. samostanu, kjer se še danes vije vonj po kadilu. Formalnega programa srečanja ni, ravno tako ni dodelanega urnika. Udeleženci, ki jih je vsako leto okrog dvajset, v sproščenem in neformalnem vzdušju s čajem v roki predstavljajo svoje raziskovalne ideje, rezultate ali delo v teku. Vsak, ki želi, ima možnost predstaviti “nekaj v neki fazi”, nihče pa v to ni prisiljen. Še bolje je. Kosilo je “obvezno” za vse, naznani pa ga udarec po gongu, ob pretiranem zamujanju pa še kuharice, ki dajo jasno vedeti, da na prazen želodec znanost sigurno ne bo napredovala. Da se hrana in raziskovalne ideje lažje prebavijo, je na srečanju poskrbljeno tudi za športno udejstvovanje, bodisi do bližnjega hriba ali bližnjega puba, kjer ideje ob spremljavi potu ali piva še dodatno dobijo svoje prave obline.

Slika 3. Med debatiranjem o raziskovalnih idejah (prvi z desne Robert Logie, drugi z desne na naslonjaču Alan Baddeley, drugi z leve Graham Hitch).

Srečanje je pravi medgeneracijski koktejl. Udeležujejo se ga tako mladi nadobudni znanstveniki, kot tudi stari mački — skoraj vsako leto se ga denimo udeležita Alan Baddeley in Graham Hitch, avtorja najbolj vplivnega modela delovnega spomina. Na uho mi je prišlo, da sta bila ravno onadva pobudnika prvih tovrstnih srečanj, ki so se na začetku odvijala še bolj v osami narave, kamor se je nekaj posameznikov z nahrbtniki polnimi hrane in dobrih idej peš odpravilo preko travnikov in pašnikov, novim debatam naproti. In iz teh sproščenih druženj so se rodile odlične ideje, spoznanja in članki.

Slika 4. Udeleženci Prvega kognitivno nevroznanstvenega zimskega pobega med poslušanjem predstavitev.

Srečanje je name naredilo prav poseben vtis in ob navdušeni podpori vodje našega laboratorija zavezo, da nekaj podobnega organiziramo tudi pri nas. In smo. V organizaciji Laboratorija za kognitivno nevroznanost Oddelka za psihologijo (FF UL) se je ekipa dvajsetih odpravila na Prvi kognitivno nevroznanstveni zimski pobeg, ki je potekal v prijetnem zavetju koče Suha v Bohinju. Čeprav najbrž ne bi imeli težav najti dovolj navdušencev nad delovnim spominom (vsaj takih, ki jim je fajn, če njihov dobro deluje), je bilo srečanje odprto za najrazličnejše nevroznanstvene teme, s katerimi se ukvarjamo sodelavci iz povezanih laboratorijev, pa niti točno ne vemo, kaj kdo dela. Ideja srečanja je bila, da v sproščenem vzdušju razpravljamo o najrazličnejših raziskovalnih idejah in rezultatih ter poskušamo najti načine medsebojnega sodelovanja. Dan in pol smo tako skupaj sedeli nevroznanstveniki različnih strok — psihologije, kognitivne znanosti, nevrologije, psihiatrije in celo ekonomije. Imeli smo 13 predstavitev, spekli 12 pic, skuhali 10 litrov vina, prehodili 12 kilometrov okrog Bohinjskega jezera in predvsem, veliko časa smo namenili razpravljanju o tekočih raziskavah in kresanju novih idej. Domov smo se podali z občutki zadovoljstva, prepričanjem, da naslednje leto srečanje ponovimo in upanjem, da smo bili začetniki nove tradicije.

Slika 5. Med pohodom okoli Bohinjskega jezera.