Hiperglikemija pomeni povišano vrednost glukoze – sladkorja – v krvi. V otroštvu je hiperglikemija najpogosteje posledica sladkorne bolezni tip 1 (SB1), ki je ena najbolj pogostih kroničnih bolezni otroštva. Hiperglikemija vpliva na spremembo zgradbe v razvijajočih se možganih otrok in tudi zrelih možganih odraslih.¹

Vzrok SB1 je avtoimuno uničenje beta celic v Langerhansovih otočkih trebušne slinavke, ki proizvajajo inzulin. Inzulin je hormon, ki uravnava presnovo sladkorjev v telesu, prav tako pa vpliva tudi na presnovo beljakovin in maščob.

Klasični znaki hiperglikemije, ki je posledica SB1, so: poliurija (povečano izločanje vode iz telesa), polidipsija (povečano pitje), polifagija (povečano hranjenje) in hujšanje, pri določenem deležu otrok pa se razvije tudi acidoza (zakisanje krvi). ²

Najresnejši akutni zaplet SB1 je diabetična ketoacidoza, kronični zapleti pa so okvare malih in velikih žil, ki se kažejo kot okvara mrežnice, ledvic, koronarnih arterij, možganskega žilja in živcev. Napredovanje kroničnih zapletov je povezano s slabo presnovno urejenostjo bolezni.^{3 4 5} Presnovno urejenost spremljamo z merjenjem glikozilacije (nenecimatske vezave sladkorja) hemoglobina (HbA1c), s pomočjo katerega ocenimo nihanja krvnega sladkorja v obdobju dveh do treh mesecev pred takšno meritvijo.⁶

Natančni mehanizmi, ki povezujejo kronično hiperglikemijo z diabetičnimi žilnimi zapleti, še niso povsem razjasnjeni, pomembno vlogo pa naj bi imelo sistemsko vnetje.^{7 8} Z raziskavami so namreč dokazali, da imajo sladkorni bolniki v krvi povišane beljakovine, ki so prisotne ob akutnem vnetju.

Hiperglikemija pa ne vpliva le na žilje, temveč tudi na delovanje možganov.⁹ Sladkorni bolniki pogosto poročajo o akutnih in prehodnih motnjah miselnih procesov ob hiperglikemiji. To vpliva tako na kvaliteto življenja, kot na delovanje v vsakodnevnem življenju.^{10 11} Ta poročila bolnikov so tudi pri raziskovalcih vzbudila zanimanje in s tem številne raziskave. V teh raziskavah so ugotovili, da imajo med nenadnim porastom krvnega sladkorja nad 15 mmol/L (vrednost krvnega sladkorja pri zdravih tudi po obroku ne preseže 11 mmol/l), bolniki s SB1 in SB2 nižje dosežke testih inteligentnosti, in sicer predvsem na govornem¹³ in na spoznavnem področju. Zanimivo pa je, da se ob hiperglikemiji ali upočasni psihomotorična hitrost ali pa začnejo bolniki delati pri reševanju nalog več napak, le izjemoma pride do obojega.¹⁰

Seveda si želimo izvedeti, na kakšen način hiperglikemija vpliva na možgane. V pomoč nam je slikovna diagnostika, ki se iz leta v leto razvija, tako da lahko bolj natančno preučujemo možgane. Z magnetno resonanco (MRI) lahko preučujemo zgradbo možganov, z magnetno resonančno spektroskopijo (MRS) pa tudi presnovni profil v možganih. S funkcionalno magnetno resonanco (fMRI) pa merimo možgansko aktivnost prek sprememb v krvnem pretoku.

Z dosedanjimi raziskavami so z MRS ugotovili, da imajo sladkorni bolniki v primerjavi z zdravo populacijo povišano koncentracijo glukoze in inozitola v možganih, kar kaže na spremenjen prenos signalov v celicah ali poškodbo možganov, kar bi v določeni meri lahko bil vzrok miselnemu upadu.^{11 12}

Nove študije s pomočjo fMRI kažejo da so ob kronični hiperglikemiji določena področja možganov med izvajanjem nevropsiholoških testov bolj aktivirana, ter da je psihomotorična hitrost upočasnjena. Vzrok teh sprememb prav tako še ni pojasnjen. Do sedaj so raziskovali povezavo z okvaro malih žil, ki pa je niso potrdili.¹⁴ Na področju raziskovanja vpliva hiperglikemije na delovanje možganov tako ostaja še veliko odprtih vprašanj in s tem veliko možnosti raziskovanja.