Pionir eksperimentalne kognitivne nevroznanosti je objavil svojo zadnjo, »vseobsežno« knjigo. Ni pretiraval s knjigami, zato je ta toliko bolj pomenljiva, posebno zaradi svoje širine. Pisana je berljivo, strnjeno, z avtobiografskimi in samoizkustvenimi opazkami, vendar z vso znanstveno globino in bistvenostjo, z namenom multidisciplinarno združevati.

Avtor v njej poudarja, da so »notranje forme« (naslov!) tudi abstraktni vzorci, ne le izomorfne oblike, kodirani tudi v valovanjih, ne le v prostorsko-časovnih konfiguracijah. Ti kodi segajo tudi v znotrajcelične mreže, predvsem v dendritske in še globlje, v kvantne; procesirajo pa se holografiji podobno. (Podrobnosti so na voljo tudi v mojih knjigah.)

Pribram vnovič dokazuje, da globalne procesne metafore kot holografija in atraktorji koristijo predvsem multidisciplinarcem, brez katerih ne bo šlo. Zavedati se moramo, da to trdi maratonski eksperimentator in vodja velikih, dobro opremljenih skupin. Raziskovalec nevrofizioloških konkretnosti (ne morem jih povzemati, čeprav knjiga jih) si privošči splošnost v zrelosti – multidisciplinarno, od nevrokirurga do psihologa, tudi filozofa.

Svoje zaključke razloži - tudi nespecialistom - na vseh področjih svoje ekspertize, predvsem pri globinskem procesiranju, pri zaznavanju in spominu. Ne le redukcionizem, tudi emergentizem mu ne zadošča. Kljub svojemu monizmu kritizira prezgodnje zaključke v kontroverzi »jaza« in narave svobodne volje.

Čas že pretvarja navidezno knjigo preteklosti v knjigo prihodnosti, fundamentalnosti – kot kažipot za prihodnje eksperimente, predvsem na nanoravni, in za bolj sofisticirane računalniške simulacije. Redkokateri nevroznanstvenik se drzne (dovolj uspešno) povezovati s fundamentalno fiziko, celo kvantno, pa s teorijo informacij, dinamskih kompleksnih sistemov in mrež, z vsemi hkrati – ker je pač to potrebno. Razumevanje, ki ga je zgradil z izjemno razvejanimi komunikacijami in ob sodelovanju z najključnejšimi protagonisti, dokaže z resda poljudnimi, a dovolj korektnimi predstavitvami pojmov in tem.

Nagrade dokazujejo, da Pribram med nevroznanstveniki ponuja najboljši most do globalnega računalniškega modeliranja. Vseeno pa razprši zmoto, da je, naprimer, le to, kar je objavljeno v tem tisočletju, še kaj vredno. Zgodovinski razvoj in kontekst veliko povesta in preprečujeta ponavljanje napak. In za celovito multidisciplinarno sintezo, ki je pri možganih nujna, je potreben čas – kakšnih sedemdeset let trajajoča kariera, kot je bila njegova. Čeprav je priznaval omejitve in je le razgrinjal stanje poznavanja stvari, je za drznost »velike slike« in »izstopanje iz črede« požel veliko nevoščljivosti. Toda, ali res velja le lepiti neštete podrobnosti v preobsežen in nereflektiran mozaik?

Na koncu se, poleg univerz Yale, Harvard, Stanford idr., kjer je deloval desetletja, zahvaljuje tudi Univerzi v Ljubljani.