Med 13. in 17. oktobrom lanskega leta je potekala v ameriškem New Orleansu tradicionalna, že 41. nevroznanstvena konferenca, ki jo organizira ameriško nevroznanstveno združenje Society for Neuroscience (v nadaljevanju besedila konferenca SfN).

Konferenca Society for Neuroscience (SfN)

Gre za konferenco, ki je tako po udeležbi kot tudi po vsebinski pestrosti predavanj v samem vrhu nevroznanstvenih konferenc. Tudi letošnje konference se je na koncu udeležilo blizu 30.000 obiskovalcev. Čeprav sem bil že pred samo konferenco večkrat opozorjen, da so razsežnosti takega dogodka nepredstavljive, me je vse skupaj še vedno presenetilo in kar nekaj časa sem potreboval, da sem se v poplavi dogodkov ustrezno znašel in ne zapustil prizorišča z žalostno ugotovitvijo, da sem nekatere dobre vsebine zamudil. K temu je veliko pripomogla tudi ena od uvodnih delavnic z naslovom Getting the most out of the SfN Annual Meeting and Beyond.

Delavnica je bila namenjena predvsem novincem na konferenci, učili pa smo se, kako si planirati aktivnosti, da bomo na koncu odnesli od konference čim več. Enkratna delavnica za začetek. Predavatelji so poudarili predvsem pomen vnaprejšnjega načrtovanja in smiselne izdelave urnika. 17.000 predstavitev, ki se zgnetejo v 50ih urah konference in ki dostikrat potekajo tudi vzporedno, enostavno ni mogoče filtrirati s prebiranjem programa na samem dogodku. Papirnata verzija programa za posamezen dan npr. obsega blizu 200 strani. Zato so organizatorji že na sami spletni strani ponudili zelo uporabno aplikacijo, ki omogoča uporabniku sestavo lastnega urnika, pri čimer mu ni potrebno brskati med vsemi predstavitvami, temveč se že vnaprej omeji na tiste, ki predstavljajo njegov predmet interesa. Naknadno med konfliktnimi predstavitvami (tistimi, ki potekajo paralelno) izbere bolj privlačne in v slabi uri ima pripravljen urnik za naslednji dan. Človeku se kmalu posveti, da je uro na dan pred spanjem vredno posvetiti načrtovanju programa za naslednji dan in se s tem izogniti brezglavemu letanju po neskončnem prostoru, ki prej kot na konferenčno ustanovo spominja na gigantsko skladišče.

Čeprav se osnovna struktura konference ne razlikuje bistveno od ostalih konferenc (plenarna predavanja, simpoziji, minisimpoziji, nanosimpoziji, predstavitve posterjev, okrogle mize, delavnice, različne diskusije, …), pa so nekateri dogodki enostavno edinstveni, saj naslavljajo vprašanja, o katerih se nevroznanstveniki dostikrat sprašujemo, a imamo o njih redko priložnost kramljati s strokovnjaki. Enega od takšnih dogodkov so na primer predstavljala kratka srečanja z naslovom Meet the experts, kjer smo imeli slušatelji možnost ob dobrem zajtrku v manjših skupinicah pokramljati s priznanim nevroznanstvenikom in mu zastavljati vprašanja tako o nevroznanosti, kakor tudi onkraj nje. Zelo dragocene so bile tudi manjše diskusijske skupine, ki jih je vodil seniorni nevroznanstvenik in ki so bile namenjene predvsem mladim nevroznanstvenikom na začetku njihove poti. Tako smo se lotevali vprašanj kot so na primer: kako ustanoviti svoj prvi nevroznanstveni laboratorij; kako izbrati dobrega mentorja; kako usklajevati nevroznanstveno kariero z družino; kako se lotiti pisanja prvega članka; katere etične smernice moramo upoštevati pri raziskovanju.

Na sploh je bilo na konferenci SfN veliko dogodkov namenjenih etiki v nevroznanosti (nevroetiki) in že pred začetkom same konference je bil tovrstni tematiki namenjen celodnevni simpozij. Številna nova spoznanja na področju nevroznanosti (npr. kognitivni pospeševalci, nevrobiološki korelati zavesti, možgani in pravo …) so odprla številne etične dileme, ki danes potekajo v diskurzu med strokovnjaki različnih disciplin. O tovrstnih tematikah smo lahko v preteklosti poslušali na različnih (tudi slovenskih) konferencah in okroglih mizah. Na konferenci SfN pa je med (nevro)etičnimi delavnicami mojo pozornost še posebej pritegnila okrogla miza o etiki v znanstvenem objavljanju, področju nevroetike, ki zadeva vse zaposlene na področju raziskovanja in o katerem se vsaj po mojem vedenju v preteklosti ni veliko govorilo. V pričujočem prispevku želim nekoliko več spregovoriti o tematikah, ki so bile obravnavane na tej okrogli mizi.

Na splošno o etiki znanstvenega objavljanja

Objava članka v znanstveni reviji predstavlja zadnjo stopnico lastnega raziskovalnega procesa, hkrati pa prvo priložnost komunikacije naših rezultatov s širšim znanstvenim svetom. Spoznanja, o katerih poročamo v našem članku, predstavljajo kamenček v znanstveni mozaik področja, ki ga proučujemo, ter podlago za nadaljnje raziskovanje, tako nas kot tudi drugih raziskovalcev. Objava članka v znanstveni reviji pa ne predstavlja le formalnega zaključka naše raziskave, temveč tudi sredstvo za znanstveno napredovanje. Doktorski študent mora, preden lahko pristopi k zagovarjanju doktorske disertacije, objaviti članek v reviji s faktorjem vpliva (angl. impact factor). Napredovanje po akademski lestvici je prav tako pogojeno z objavami znanstvenih člankov. Točkovni zbir, dosežen s številom znanstvenih objav, igra pomembno vlogo pri kandidiranju za sredstva iz raziskovalnih projektov, ki omogočajo znanstveniku nadaljnje raziskovalno delo.

Vsa ta dejstva v povezavi s strogimi kriteriji, ki jih zapovedujejo založniki znanstvenih revij, napeljujejo na misel, da je objavljanje znanstvenih člankov v revijah z (visokimi) faktorji vpliva za znanstvenikovo nadaljnje delo in obstoj v znanstvenem svetu eksistenčnega pomena. Najbrž je ravno strah pred slabimi rezultati in potencialno neobjavo članka v tem tekmovalnem in znanstveno neusmiljenem svetu povod, da so bili uredniki znanstvenih revij v zadnjem času prisiljeni določene članke zaradi takšnih ali drugačnih goljufij večkrat umakniti iz revije. Prav različnim goljufijam v objavljanju znanstvenih prispevkov je bila namenjena zelo zanimiva in diskutabilna okrogla miza na konferenci SfN. Na okrogli mizi so sodelovali priznani uredniki nekaterih najvišje rangiranih revij (Cell, Neuron, …). Po začetni predstavitvi problematike se je razvila zanimiva diskusija, v katero se je aktivno vključil tudi avditorij. Gostje okrogle mize so se osredotočili predvsem na pet vidikov etike objavljanja, ki jih sami zaznavajo kot najbolj problematične in z vidika posebnih odborov za etična vprašanja največkrat obravnavana.

Avtentičnost članka

Rezultati v znanstveni reviji morajo biti avtentični, kar pomeni, da predhodno niso bili objavljeni v nobeni drugi publikaciji (reviji, knjigi). Članek mora vsebovati rezultate, ki izvirajo direktno iz meritev posameznega znanstvenega fenomena. Članek ne sme vsebovati rezultatov, ki so na takšen ali drugačen način prilagojeni oziroma izmišljeni. Rezultati se niso smeli in se ne smejo pojaviti v katerikoli drugi reviji – to velja tudi za direktne prevode med različnimi jeziki.

Spoštovanje avtorstva

Objavljeni članek mora biti izključno avtorjevo lastno delo in nikakor delo drugih, razen če ti ne pridobijo eksplicitnega dovoljenja avtorja. To vključuje tako besedilo kot tudi slike in tabele. Informacije iz objavljenega članka morajo biti citirane eksplicitno. Citiranje mora biti navedeno blizu relevantne informacije znotraj stavka ali pa ob koncu stavka, nikakor pa ne nekaj stavkov pozneje ali celo ob koncu odstavka. Dobesedno prepisovanje besedila iz članka mora biti posebej označeno z navednicami ter stranjo citiranega besedila. Kakršnakoli ponovna uporaba slik in tabel zahteva avtorske pravice avtorja članka, pri tem pa mora biti originalni vir eksplicitno naveden.

Točnost navajanja rezultatov

V članku morajo biti rezultati opisani kar se da točno. Avtor članka ne sme navajati domnev ali mnenj kot dejstev. Rezultati morajo biti navedeni nedvoumno in bralca članka v nobenem primeru ne smejo zavajati oziroma ga napeljevati na morebitno napačno razumevanje. Pomembno je, da avtor članka razpravlja o pomembnosti rezultatov, hkrati pa je ključnega pomena, da rezultatom ne pripisuje večje pomembnosti, kot jo ti dejansko imajo. Pretirana oziroma pristranska interpretacija ne pripomore k znanstvenemu napredku, do bralcev članka pa je zavajajoča.

Uravnoteženost citiranih virov

Navajanje virov v članku mora biti korektno tudi z vidika celostnega pregleda literature, ki se nanaša na proučevani pojav. Pomembno je, da se avtor članka izogiba pristranskemu pregledu in navajanju le tistih virov, ki potrjujejo njegove izsledke. Razumljivo je, da avtor nekatere interpretacije favorizira bolj kot druge, kljub temu pa mora v svojem članku upoštevati tudi nasprotujoče oziroma konkurenčne hipoteze. Tudi kadar je neka ugotovitev podprta z zelo prepričljivim teoretičnim okvirjem in kadar večja količina podatkov potrjuje hipotezo, je avtor članka v diskusiji dolžan navesti tudi alternativne razlage. Avtor članka se mora zavedati, da upoštevanje različnih možnosti interpretacije rezultatov ne šibi zaključkov članka, temveč nudi bralcu možnost bolj celostnega razumevanja problematike.

Avtorstvo

Vprašanje avtorstva utegne biti v mnogih primerih vse prej kot enostaven problem. Ta problem je lahko še večji, v kolikor se sodelavci na neki študiji že vnaprej ne dogovorijo, kdo bo (so)avtor članka in v kakšnem vrstnem redu bodo ti napisani. Diskutanti na okrogli mizi so skušali opredeliti definicijo avtorstva. Po njihovem naj bi bil avtor oseba, ki neposredno in smiselno prispeva k članku in ki mora prispevati k enemu ali več od sledečih elementov: (i) koordinacija raziskovalnega projekta, (ii) zasnova raziskovalnega načrta, (iii) izvajanje eksperimenta in (iv) analiza podatkov. Odgovornost dopisnega avtorja je, da pridobi dovoljenje vsakega posameznega avtorja za objavo vseh materialov in da uredi konsenz glede avtorstva pred objavo članka v znanstveni reviji.

Za konec: posledice kršenja etike znanstvenega objavljanja

Večina višje rangiranih znanstvenih revij postopa po precej sorodnih smernicah obravnavanja kršenja etike znanstvenega objavljanja (plagiatorstvo, objava v več revijah, kraja intelektualne lastnine, itn.). V primeru suma zlorabe etičnih pravil se ustanovi poseben odbor, ki natančno pregleda »problematičen« članek. V kolikor odbor ugotovi, da je avtor članka resnično kršil etična načela, postopa po dveh različnih poteh. V kolikor članek še ni bil objavljen, se avtorje članka in njihove ustanove obvesti, da je članek zavrnjen. V kolikor je bil članek objavljen preden je bilo ugotovljeno kršenje etičnih smernic, morajo avtorji članka (ali v skrajnem primeru odbor) svoje delo javno umakniti iz revije (angl. retraction). Evidentno kršenje etičnih pravil se lahko kaznuje s tri ali več letno prepovedjo objavljanja v določeni reviji.

Etika znanstvenega objavljanja predstavlja zelo pomemben aspekt v znanosti, ki se ga dostikrat premalo zavedamo. Kljub temu velja ob koncu poudariti, da je treba gledati na problem bolj celostno. Seveda je upoštevanje zgoraj predstavljenih načel nujen predpogoj, da lahko smatramo znanost kot institucijo, ki prispeva k objektivnim spoznanjem in ki pripomore tako k boljšemu razumevanju znanstvenih fenomenov kot tudi k implementaciji teoretičnih konceptov v prakso. Po drugi strani pa je dostikrat tudi politika uredništva taka, da določene sicer zelo kvalitetne prispevke zavrne, pri čimer so lahko razlogi dostikrat na zelo spolzkih tleh. V kritičnem delu Neuromania¹ npr. avtorja ugotavljata, da imajo študije, ki razpolagajo z fMRI metodologijo precej večje možnosti za objavo kot študije brez “svetlečih se” možganov, pa čeprav so lahko druge metodološko precej bolj dovršene, prve pa razpolagajo s sumljivo metodologijo ter zelo vprašljivimi metodami statističnega zaključevanja. Za dobro znanost je torej vitalnega pomena, da obstajajo etične smernice prav za vse ljudi, ki so vpleteni v zgodbo in da jih prav vsi dosledno upoštevajo.

Nadaljnje branje:

• publicationethics.org/
• www.elsevier.com/about/publishing-guidelines/publishing-ethics
• pubs.acs.org/userimages/ContentEditor/1218054468605/ethics.pdf