Vedênje je bilo ljudem že od nekdaj zanimivo, zato so mu vedno posvečali veliko pozornosti. V 19. stoletju je frenologija poskušala vedênje razložiti s pomočjo oblike lobanjskih kosti, iz katere naj bi razbrali človekovo osebnost. Dandanes v to nihče ne verjame več, povezava med možgani in vedênjem pa je vendarle še vedno aktualna in s pojavom sodobnih metod slikanja možganov lahko kaj več povemo o obliki in strukturi možganov ter njihovih funkcijah.

Naslovnica revije o frenologiji. Glava na naslovnici ima prikazane centre za osebnostne značilnosti, za katere so menili, da jih lahko določijo s tipanjem lobanje. (Vir: Wikipedia https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Phrenology_journal_(1848)).

Nevroznanost osebnosti je področje, ki se ukvarja s proučevanjem osebnosti z vidika bioloških procesov v možganih, kamor uvrščamo individualne razlike v vedênju, kogniciji, čustvovanju in motivaciji. Glavna predpostavka temelji na ideji, da osebe kot celote ne moremo razumeti, ne da bi razumeli možgane¹. S pomočjo nevroznanstvenih metod in tehnik ter mer osebnosti lahko postavljamo preverljive modele biološke podlage osebnosti. V tem članku se bomo posvetili le strukturnim tehnikam slikanja možganov, čedalje bolj popularne pa so tudi druge metode kot so molekularna genetika in funkcijske metode slikanja možganov². S pomočjo sodobnih metod slikanja možganov lahko prikažemo njihovo zgradbo in povezave med posameznimi področji, krvni pretok, energijsko presnovo in spremembe v aktivnosti posameznih področij³.

Opisovanje medosebnih razlik je eno večjih področij psihologije. Dolgo časa je bilo osrednje vprašanje psihologije osebnosti, katere so temeljne značilnosti, po katerih se ljudje med seboj razlikujemo. Eden izmed najpopularnejših modelov osebnosti je t. i. petfaktorski model osebnosti, ki zajema pet dimenzij: ekstravertnost, nevroticizem, odprtost, vestnost in sprejemljivost⁴. Ekstravertnost je povezana z nagnjenostjo k doživljanju pozitivnih čustev, ki tipično izvirajo iz izkušenj nagrajevanja. Ravno obratno velja za nevroticizem; povezan je z nagnjenostjo k doživljanju negativnih čustev⁵. Sprejemljivost zajema značilnosti, ki so povezane z altruizmom, skrbjo za potrebe, želje in pravice drugih. Vestnost zajema sposobnost zaviranja impulzov, vzgonov z namenom sledenja pravil ali stremenja k dolgoročnim ciljem. Za odprtost so značilne sposobnosti procesiranja abstraktnih in zaznavnih informacij, fleksibilnost in učinkovitost v mišljenju⁶.

Ena prvih celostnih študij, ki je raziskovala povezave med prostornino izbranih možganskih področij in izraženostjo vseh petih dimenzij osebnosti pri zdravih odraslih je bila študija DeYounga in sodelavcev¹. Glede na opise osebnostnih dimenzij in poznavanja funkcij možganskih regij so predpostavljali, da bodo našli razlike v možganskih sistemih, zadolženih za nagrajevanje² – nukleus akumbens, amigdala, orbitofrontalna skorja (ekstravertnost) –, ter sistemih, ki so občutljivi na grožnjo in kazen⁷ – amigdala, anteriorna in medialna cingulatna skorja, medialna prefrontalna skorja in hipokampus (nevroticizem). Sprejemljiva vedênja so povezana z razumevanjem čustev drugih, njihovih namer in mentalnih stanj, zajemajo empatijo, teorijo uma in druge oblike procesiranja socialnih informacij²,⁸, zato so avtorji predvidevali, da se bodo razlike pojavile v superiornem temporalnem sulkusu, temporoparietalnem stičišču in posteriorni cingulatni skorji. Vedênja, povezana z vestnostjo, se navezujejo na sposobnost načrtovanja in sledenja kompleksnim pravilom²,⁹, zato so avtorji predvidevali, da se bodo razlike pojavljale v prefrontalni skorji. Ravno tako kot vestnost, so tudi za odprtost predvidevali, da bodo našli strukturne variacije prefrontalne skorje, konkretno dorzolateralnega dela, anteriorne prefrontalne skorje in anteriorne parietalne skorje, saj se te strukture funkcijsko povezuje z delovnim spominom, pozornostjo, abstraktnim mišljenjem in kognitivnim nadzorom⁶.

Možganske regije z visoko povezanostjo z (A) ekstravertnostjo, (B) vestnostjo, (C) nevroticizmom in (D) sprejemljivost. (prilagojeno po DeYoung in sodelavci, 2010).¹

Rezultati so pokazali, da so bile predpostavke pravilne za vse dimenzije petfaktorskega modela osebnosti razen za odprtost⁷. Ekstravertnost je bila povezana z večjo prostornino medialne orbitofrontalne skorje. To področje je vpleteno pri določanju vrednosti nagrade dražljajem¹⁰. Nevroticizem je bil povezan z zmanjšano prostornino dorzomedialne prefrontalne skorje in dela leve medialne temporalne hemisfere, predvsem posteriornega hipokampusa, ter z večjo prostornino medialne cingulatne skorje⁷. Rezultati podpirajo hipotezo o vplivu in slabi zmožnosti uravnavanja negativnih čustev, ki je značilna za nevroticizem. Hipokampus je vključen v proces prepoznavanja negotovosti, konfliktov, ruminacije in anksioznosti, medialna cingulatna skorja pa je zadolžena za prepoznavanje napak in odgovorov na bolečino, tako telesno kot čustveno¹¹. Večja prostornina tako odraža večjo občutljivost na možnost napak in bolečino, povezano s kaznijo⁷. Manjša prostornina dorzomedialne prefrontalne skorje je bila povezana s slabšim uravnavanjem čustev¹² in nagnjenostjo k negativni samooceni². Sprejemljivost je bila povezana z zmanjšano prostornino posteriornega superiornega temporalnega sulkusa in s povečano prostornino posteriorne cingulatne skorje⁷. Superiorni temporalni sulkus sodeluje pri interpretaciji dejanj in namer drugih, posteriorna cingulatna skorja pa je vpletena v proces razumevanja drugih oseb, njihovih prepričanj, mnenj⁸. Obe funkciji zajemata procese, ki sovpadajo z vedênji, povezanimi s procesiranjem socialnih informacij, ki vodijo v altruizem⁷. Avtorji so našli tudi povezavo z večjo prostornino fuziformnega girusa, ki je vpleten v procesiranje obrazov, v tej študiji pa je bil prepoznan kot del sistema za procesiranje socialnih informacij⁹,¹³. Večja prostornina medialnega frontalnega girusa in leve lateralne prefrontalne skorje je bila povezana z večjo vestnostjo⁷. Medialni frontalni girus je vpleten v vzdrževanje informacij v delovnem spominu in izvedbo načrtovanih dejanj. Prefrontalna skorja je hierarhično strukturirana glede na funkcijo, in sicer se iz posteriornega dela proti anteriornemu povečuje kompleksnost in abstrakcija pravil, ki jih upoštevamo in uporabljamo za vodenje našega vedênja¹⁴. Rezultati torej nakazujejo učinkovito samouravnavanje z vidika več nivojev kompleksnosti, kar je skladno z idejo, da so posamezniki z višje izraženo vestnostjo akademsko in delovno bolj uspešni⁷,⁹. Statistično pomembnih povezav možganskih regij z odprtostjo v tej študiji niso našli, nakazana pa je bila povezava odprtosti z večjo prostornino parietalne skorje, ki je vpletena v delovni spomin in pozornost, vendar ta povezava še ni docela potrjena¹.

Študija DeYounga in sodelavcev¹ ima kar nekaj pomanjkljivosti. Uporabili so le eno strukturno spremenljivko – prostornino možganskih področij. Poleg tega se je študija osredotočila le na strukturo možganske skorje, ničesar pa ni povedala o strukturi beline.

Študija Bjørnebekka in sodelavcev¹⁵ je nadgradila opisano študijo, saj je upoštevala prostornino, površino in debelino sivine ter strukturno konektivnost, ki jo predstavljajo povezave med nevroni, ki potekajo v belini. Ocenimo jo z opazovanjem smeri difuzije molekul vode; v predelih kjer je veliko povezav, živčnih vlaken, molekule vode difundirajo v smeri vlaken, kjer pa je vlaken manj je difuzija vode bolj enakomerna v vseh smereh. Na ta način lahko ugotovimo, kje v belini potekajo živčna vlakna, poznamo pa več mer strukturne konektivnosti. V omenjeni študiji so uporabili frakcijsko anizotropijo (FA), ki ocenjuje razmerje med prevladujočo smerjo difuzije in velikostjo celotne difuzije. Zmanjšana usmerjenost difuzije in povečana celotna difuzija se odraža v znižani FA, kar nakazuje slabšo konektivnost¹⁶.

Najmočnejšo statistično povezavo so raziskovalci¹⁵ našli med nevroticizmom in strukturo možganov, in sicer je bil višji nevroticizem povezan z manjšo prostornino celotnih možganov, zmanjšano FA med orbitofrontalnim delom in amigdalo¹⁷ ter manjšo površino frontotemporalnega predela. Ekstravertnost je bila povezana z manjšo debelino inferiornega temporalnega girusa, vestnost pa je bila negativno povezana s površino temporoparietalnega stičišča. Za preostale tri dimenzije niso našli statistično pomembnih povezav. Študija Bjørnebekka in sodelavcev¹⁵ vključuje strukturno možgansko konektivnost, ta pa razkriva vzroke dolgo opaženih razlik v vedênju posameznikov z različno izraženimi osebnostnimi potezami. Ravno ta nevrobiološka spoznanja ponujajo mnoga nova diagnostična in teoretična izhodišča ter omogočajo trdno usidranje novih psiholoških teorij na osnovi možganske konektivnosti.

Frenologija je predpostavljala, da ima vsaka duševna funkcija človeka svoj jasno razloženi modul v možganih in je zato nepošteno, da nevroznanost osebnosti enačimo s sodobno frenologijo, saj slonita na povsem drugačnih predpostavkah. Medtem ko je frenologija izvirala iz idej Franza Galla in ni nikoli sledila znanstveni metodi, se nevroznanost osebnosti na znanstven način loteva odkrivanja zakonitosti osebnosti in sledi biološkim označevalcem za različne duševne funkcije. Tak sistematičen način raziskovanja ima veliko vrednost, saj lahko le tako pridemo do razumevanja delovanja možganov v normalnih okoliščinah, kar pa posledično pripomore k boljšemu diagnosticiranju, napovedovanju in posledično zdravljenju bolezni.