Možgani so pa ena čudna stvar

» MOŽGANI SO PA ENA ČUDNA STVAR «

V našem majhnem vrtcu smo v mesecu marcu govorili in raziskovali vse, kar je povezano z našim telesom. Ne le, da smo ugotovili, da se dečki in deklice razlikujemo, našli smo še cel kup podobnosti in različnosti med ljudmi. Spoznali smo pomen kosti, kože, krvi, notranjih organov in se prav na koncu ustavili še pri možganih (čeprav bi si nemara zaslužili prvo mesto).

» Možgani so pa ena čudna stvar «, je že ob prvem pogovoru ob slikah možganov komentiral Jure. Res je! Priznam, da tudi meni kot vzgojiteljici ni bilo lahko najti enostavnega, pa vendar relevantnega način predstavitve možganov kot čudeža v človeškem telesu. Seveda sem po enciklopedijah posegla najprej sama in svojim sivim celicam vnesla nekaj osnovnih znanj o delovanju možganov.

Kot rečeno, smo z otroki začeli s pogovorom ob sliki ter otipu našega PVC modela. Nato smo nadaljevali s prikazom možganov kot skupkom mreže nevronov in drugih celic. Uporabili smo obroč, vanj pa naložili male raznobarvne žogice, ki so se premikale in migale kot dejavne celice, z barvnimi razlikami, pa smo ponazorili možganske režnje : čelni reženj, temenski in zatilni.

» In kaj se dogaja v možganih? « sem z vprašanji izzivala otroke. Poiskali smo enostavne otroške enciklopedije, marsikaj so otroci in starši prinašali od doma in kmalu ugotovili, kako dejavni so in kaj vse počno. Takole so modrovali moji malčki :

» Možgani nam rečejo, da smo zaspani « , je rekla Lana. » Možgani rečejo : Žan jej, ker si lačen « meni Žan. » Možgani mi povedo, da pica diši «, se smeji Matevž. » Rečejo mi, naj brcnem žogo «, je dodal Tilen. » Da jokam, ko padem in me boli koleno «, se potoži Manca. » Jaz že to vem, mi je mami povedala «, zaključi Maja.

V možganih nastajajo tudi naše sanje. Poprijeli smo za barvice in v naših možganih so v risbicah otrok oživele njihove sanje.

Ko smo o možganih že debatirali kot pravi mali strokovnjaki, smo se dotaknili njihovega malega dela – nevrona. Na glavi kuhalnice smo naredili jedro z dendriti, na koncu ročaja pa aksonske končiče. Naslednja faza pa je bila gibalna prestavitev sporočanja med nevroni. Postavili smo se v vrsto in iz roke v roko prenašali žogico (informacijo).

Naše znanje smo utrdili in dopolnili še z ogledom DVD, ki ga je prinesel eden od otrok (Nekoč… je bilo življenje – Poučni sprehod po notranjosti človeka – Možgani in nevroni). Otrokom se je marsikaj razjasnilo in navdušeno so pripovedovali : » Joj koliko dela imajo možgani in kako delavci šibajo, pa kako …. «.

In še anekdota.

Ko sem prve dni otroke spodbujala, da se primejo z eno roko za čelo in z drugo za zatilje in tako pestujemo možgane, ker imamo le – te vsi, mi je Ula zatrjevala: » Jaz pa možganov nimam, ne res jih nimam «. » Seveda jih imaš «, jo skušam prepričati , » vsi jih imamo «. » Veš Jana , tudi če jih imam, so čisto majčkeni «, me je prepričevala deklica.

Ko smo zadnji dan našega projekta risali svoje telo z možgani pa Ula ugotovi : » Tudi jaz sem našla svoje možgane «.

Ne le da smo » našli « svoje možgane, kot predšolski otroci smo govorili o organu, za katerega smo vedeli le to, da ga imamo, zdaj pa vsaj vemo čemu vse služi.

P. S. Morda bo prav iz našega vrtca izšel velik raziskovalec, ali srčni kirurg. Kdo ve ?

Kranjski vrtci Enota ČIRČE – mlajša skupina Smledniška 136 4000 Kranj

zapisala : dipl. vzg. Jana Teran

Jure Bon
29. 4. 2008, 19:14:41

Vaša ocena prispevka:
(Prispevek ocenite tako, da kliknete na želeno zvezdico.)