Kaj pomeni izraz 'psihopat'

Izraze kot so »nasilni psihopat« (21,700), »psihopatski serijski morilec« (14,700), »psihopatski morilec« (12,500) ali »zmešani psihopat« (1,050) pogosto slišimo v vsakdanjem pogovoru. Prikazano število Googlovih zadetkov v oklepajih kaže na njihovo pogosto rabo v vsakdanjem pogovoru. A kot bomo ugotovili v nadaljevanju, ti izrazi izhajajo iz napačnega sklepanja o psihopatski osebnosti oziroma takoimenovani psihopatiji ali sociopatiji. Malo je namreč motenj, ki bi jih v taki meri napačno interpretirali. Namen pričujočega sestavka je jasno opredeliti pomen psihopatije in dekonstruirati splošno razširjene mite o njej.

Očarljiv, a brez občutkov

Leta 1941 je zdravnik iz Georgije, Hervey M. Cleckley, prvič sistematično definiral psihopatijo kot skupek specifičnih osebnostnih potez in vedenj. Na videz očarljivi psihopati pogosto naredijo pozitiven prvi vtis na sogovorca in delujejo na zunaj povsem običajno. V resnici pa so egocentrični, neiskreni, nezanesljivi in se občasno brez jasnega razloga vedejo neodgovorno, razen za lastno zabavo. Psihopati večinoma ne poznajo občutkov krivde, empatije in ljubezni. Ponavadi so njihova ljubezenska razmerja površinsko romantična, brez globljih občutkov. Ponujajo rutinske izgovore za svoja brezskrbna ali nezaslišana dejanja in prelagajo krivdo zanje na ljudi okoli sebe. Le redko se učijo iz lastnih napak ali iz negativnih odzivov okolice. Prav tako imajo težave tudi z zadrževanjem in nadzorom svojih impulzov. Podatek, da je sorazmeroma veliko psihopatov v ječah, ni presenetljiv. Raziskave namreč kažejo, da kar 25% jetnikov ustreza diagnostičnim kriterijem psihopatije. Prav tako pa raziskave tudi predvidevajo, da je kar precejšnje število psihopatov še vedno mogoče srečati v našem vsakdanu. Nekateri raziskovalci celo menijo, da je »uspešnih psihopatov«, torej tistih, ki dosežejo pomembna družbena mesta, na nekaterih področjih kot so politika, podjetništvo in zabava, celo nesorazmerno veliko. Jasnih dokazov za take trditve pa zaenkrat še ni. Večina psihopatov je moškega spola, ob čemer so razlogi za razliko med spoloma še neznani. Psihopatija je prisotna tako v družbah in kulturah na Zahodu kakor tudi drugje, vključujoč tiste družbe, ki niso izpostavljene medijskim prikazom psihopatije. Leta 1976 je antropologinja Jane M. Murphy iz Harvardske univerze v raziskavi pri dokaj izolirani skupnosti Inuitov, ki govorijo jezik Jupik, pokazala, da poznajo termin »kunlangeta«, s katerim opisujejo »moža, ki ... neprestano laže in goljufa, krade in na različne načine izkorišča ženske in katerega prekrške neprestano obravnavajo starešine skupnosti«. Na njeno vprašanje, kaj v skupnosti ponavadi naredijo s kunlangetom, je Inuit odgovoril: »Nekdo ga porine iz ledu, ko ni nikogar v bližini«.

Eno najboljših mer za psihopatijo, Psychopathy Checklist-Revised (PCL-R), je razvil psiholog Robert D. Hare iz Univerze v Britanski Kolumbiji. Vprašalnik zahteva standardizirani intervju s posameznikom in preučitev njegove kartoteke, naprimer kriminalnih aktivnosti in izobrazbe. Analize PCL-R združujejo vsaj tri prepletajoče, a hkrati tudi razdružljive dejavnike: motenost medsebojnih odnosov (kot naprimer občutki grandioznosti, aroganca in hlinjenje), afektivne motnje (pomanjkanje občutka krivde, odsotnost empatije) in impulzivna in kriminalna vedenja (vključno s spolno promiskuiteto in krajami).

Trije miti

Navkljub številnim raziskavam, ki so bile opravljene v zadnjih nekaj desetletjih, so različne napačne interpretacije psihopatije še vedno prisotne. Poglejmo si tri izmed njih:

1. Vsi psihopati so nasilni. Raziskave psihologov, kot je Randall T. Salekin iz Univerze v Alabami, kažejo, da je psihopatija res dejavnik tveganja za bodoča fizična in spolna nasilja. Nadalje, nekateri množični morilci—kot so bili na primer Ted Bundy, John Wayne Gacy in Dennis Rader, neslavni »BTK« (Bind, Torture, Kill) morilci—so imeli številne psihopatske poteze, kot so navidezni šarm in manjko občutka krivde ter empatije. Vendar pa številni psihopati niso nasilni, kakor tudi številni nasilni ljudje niso psihopati. Mnogo novinarjev in drugih medijskih poročevalcev je nekaj dni po strahovitem streljanju na univerzi Virginia Tech 16. aprila 2007 opisovalo morilca Seung-Hui Choja kot »psihopata«. A vendarle je Cho kazal le nekatere poteze psihopatije. Tisti, ki so ga poznali, so ga opisali prej kot nadvse sramežljivega, pogosto odsotnega in svojskega človeka. Žal sedanja, četrta izdaja Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj Ameriške psihiatrične organizacije iz leta 2000 le še prispeva k večji zmedi med psihopatijo in nasiljem. Slednja namreč opisuje antisocialno osebnostno motnjo, za katero so značilna dolgoletna kriminalna dejanja in pogosta fizična agresija, in ki je sinonim za psihopatijo. Vendar pa raziskave kažejo, da se lastnosti psihopatije in antisocialne osebnostne motnje le deloma prekrivajo.

2. Vsi psihopati so psihotični. V nasprotju z ljudmi, ki imajo psihotične motnje, kot na primer shizofrenijo, kjer posameznik pogosto izgubi stik z realnostjo, so psihopati skoraj vedno racionalni. Zavedajo se, da so njihova dejanja iz družbenega vidika bolna oz. nelegalna. A kljub temu ostajajo nonšalantni glede tega. Na nekatere razvpiti množični morilci, kot sta bila naprimer Charles Manson in David Berkowitz, so se mediji nanašali kot na psihopate. Vendar pa sta onadva prej kazala jasne simptome psihotičnosti kot pa psihopatije. Manson je naprimer trdil, da je reinkarnacija Jezusa Kristusa, medtem ko je Berkowitz verjel, da prejema ukaze od psa svojega soseda Sama Carra (zaradi česar so ga imenovali tudi »Samov sin«). Pravi psihopati so nasprotno le redko psihotični.

3. Psihopatija je neozdravljiva. V popularni TV nanizanki Sopranovi je terapevtka dr. Melfijeva prekinila psihoterapijo s Tonyem Sopranom zato, ker jo je njen kolega psiholog prepričal, da je ta neozdravljiv, če je res klasični psihopat, kot je bila dr. Melfijeva prepričana. Ob dejstvu, da je Toni izkazoval vrsto vedenj, ki gotovo niso psihopatska (kot na primer lojalnost do družine in čustveno navezanost na skupino rac, ki jih je gojil v domačem bazenu) je bil pesimizem dr. Melfijeve tudi sicer verjetno neupravičen. Kljub temu, da so psihopati pogosto nemotivirani, da bi iskali zdravljenje, rezultati raziskave psihologinje Jennifer Skeem in njenih kolegov iz Kalifornijske univerze v Irvinu kažejo, da psihoterapevtske obravnave lahko koristijo psihopatom v podobni meri kot drugim ljudem. Tudi če so njihove ključne osebnostne poteze dejansko težko spremenljive, so glede svojega kriminalnega vedenja precej bolj dovzetni za spremembe.

Psihopatija nas opominja, da prikazi duševnih motenj v medijih pogosto vsebujejo prav toliko fikcije kot dejstev. Še več, širokemu nerazumevanju tovrstnih bolezni lahko sledijo različne neugodne posledice—kot je ugotovil tudi Tony Soprano malo pred tem, ko se je televizijski ekran zatemnil.

Po reviji Scientific American Mind prevedla in priredila Nataša Gregorič Bon.

Jure Bon
4. 3. 2008, 00:49:50

Vaša ocena prispevka:
(Prispevek ocenite tako, da kliknete na želeno zvezdico.)