Nevroznanstveniki se predstavijo

Nevroznanstveni alkimizem

Moja nevroznanstvena pot se je (tako kot večina dobrih zadev v življenju) pričela zelo naključno - v iskanju službe so mi ponudili mesto mladega raziskovalca. Na začetku je bilo seveda veliko nejasnosti, a se jih človek kaj hitro privadi in tudi obvlada. Pri našem delu mi je še vedno naljubsi stik z ljudmi, čeravno bi si sama pod besedo "nevroznanstvenice" bolj predstavljala neko tiho dekle v nekoliko zaprašeni pisarni, kjer si v gmoti papirjev skuša pridobiti nova znanja, ali pa se pripravlja na jutrisnji eksperiment. Pa ni "vedno" tako - vse bolj se mi zdi, da nevroznanost ni le neka teoretična veda, da je lahko dejansko tudi v prid bolnemu človeku, saj z odkrivanjem novih načinov razumevanja nekega pojava ali bolezni veliko pripomore k reševanju težav takšnih bolnikov (konkretno k novim načinom zdravljenja, itd). Pa še nekaj je pomembno: ko se odločate za poklic nevroznanstvenika, morate vedeti, da je to timsko delo, začensi od inženirja, ki oskrbuje vašo merilno napravo, da lahko izvajate eksperimente, od oseb, ki so pripravljene sodelovati kot poskusne osebe, do bolnikov in nazadnje tudi vas samih. Ne pozabite na to, še posebej, ko boste nekoč v vašem doktorskem delu pisali zahvalo vsem pomembnim.

In nenazadnje - nevroznanost je lahko strašno zabavna, ne verjamete? Poskusite, pozanimajte se, bodite radovedni... in če resnično želite, saj veste: "teži vse stvarstvo k temu, da se vasa zelja uresnici" (Alkimist).

Barbara Starovasnik, univ. dipl. psih. mlada raziskovalka

Nevroznanost - adrenalinska avantura

Raziskovanje možganov in kognicije so bile moje sanje in izziv še iz časov gimnazije, tako iz naravoslovnega kot filozofskega stališča, ki se sprašujeta o tem, kako sploh delujemo in kdo smo. Tu so večna vprašanja o naravi zavesti, svobodne volje, spomina itd. Sama pot me je kot študenta medicine vodila preko napornega samoiniciativnega iskanja sodelavcev in mentorjev na Kliničnem centru, pa do uspešnega, k sreči nerutinskega ustvarjalnega dela in pisanja, ki zahteva veliko študija, nenehnega iskanja in povezovanja novega znanja o možganih, katerega obseg skokovito raste v svetu.

V Sloveniji je bilo pred leti raziskovanje kognicije šele v povojih, zato sem posebej vesel, da sem lahko del mlade ekipe, ki na področju elektrofiziologije višjih duševnih funkcij, orje ledino. Torej del odkrivanja tistega najkompleksnejšega in najzanimivejšega bistva človeka. Tako smo začeli s postavljanjem metode EEG-koherence na Inštitutu za nevrofiziologijo Kliničnega centra. Rezultati raziskovalnega dela seveda prinašajo potešitev radovednosti in samouresničevanje, a ponavadi odgovori prinašajo s sabo tudi kup novih vprašanj in dilem. A to nam daje novo motivacijo, tako da je začaran krog sklenjen.

Raziskovalno delo je polno avantur in adrenalina, zato ga vsem zelo priporočam, ker zelo razgiba na naših fakultetah včasih preveč "zakrnele", v faktografijo prisiljene možgane. Seveda pa to velja samo za tiste, ki se zadeve lotijo zaradi iskrenega "notranjega" zanimanja in ne zaradi drugih koristi. Pa za tiste, ki radi samostojno in pogumno mislijo s svojo glavo, kar pa je včasih zelo naporno, mar ne?

Simon Brežan absolvent medicine

Kuhar, bančnik, čevljar... ali nevroznanstvenik

Nevroznanost je predvsem poklic tako kot biti kuhar, bančnik, čevljar, trgovec ali gozdar. Enim je všeč, enim ne.

Gorazd B Stokin, dr. med., dr. sci. specializant nevrologije

Poklic za predane radovedneže

Nevroznanstvenik je radovednež, ki želi vedeti več kot mu dosedanja znanja o možganih omogočajo. Ali je lahko nevropatolog, ki v svojem vsakodnevnem delu ugotavlja kaj je narobe z možgani bolnikov, nevroznanstvenik. Seveda je, saj mu mikroskop vsakodnevno odkriva mnogo zanimivih patoloških sprememb v možganih, ob katerih se poraja nešteto vprašanj. Če želi priti do odgovora na ta vprašanja, se mora ves predati nevroznanosti, mu nevroznanost postane ne le poklic ampak ves svet. To je težko, če je nevropatolog še mama, žena, gospodinja, dan pa ima samo 24 ur.

prof. dr. Mara Popović, dr. med., dr. sci. specialist nevropatolog

V dobri družbi

V Gimnaziji sem se – med drugim – precej navduševal za naravoslovje, v prostem času delal poskuse »mladega kemika« in nabiral še dodatne kemijske učinkovine in prirejal eksperimente; zanimala me je biologija, naletel sem na fascinantno knjigo o psihopatologiji. Študij medicine je obetal zelo široko polje naravoslovnih ved, združenih tudi s humanistiko, zato sem se odločil zanj. Študentsko raziskovalno delo na MF UL me je v spletu okoliščin pripeljalo do mehanizmov mokrenja oziroma sodelovanja trebušnih mišic pri le-tem. To je narekovalo uporabo klinične nevrofiziološke metode. Na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo so bili krasni ljudje, razgledani, iskrivi, navdušeni … Ostalo je zgodovina. Povzetek: Do nevroloških ved je pripeljala kombinacija »nature« in »nurture«.

prof. dr. David B. Vodušek, dr. med., višji svetnik specialist nevrolog

Izzivi odkritij

Kot redna profesorica farmakologije sem dolga leta delala na raziskovalnem področju molekularne farmakologije receptorjev, vendar se mi je počasi izoblikoval občutek, da za farmakologa premalo vem o farmakologiji centralnega živčevja, vendar za izpopolnjevanje na tem področju doma ni bilo možnosti. V letu 1988 me je prof. dr. Ermino Costa, eden najuglednejših strokovnjakov za področje nevroznanosti, ki me je poznal še iz časa mojega postdoktorskega izpopolnjevanja na NIH, Bethesda, ZDA, povabil, da se v svojem sobotnem letu priključim njegovi skupini na Inštitutu za nevroznanosti Geogetown Univerze, Washington, ZDA. Vključila sem se v delo na proučevanju nevrotrofičnih dejavnikov v CŽS. Najbolj odmeven del teh raziskav je postala nevrotrofična aktivnost astrocitov-nenevronskih celic, katerih pomembne vloge pri delovanju možganov se od takrat bolj zavedamo. Po vrnitvi v Slovenijo je nevrotrofična aktivnost astrocitov postalo moje glavno raziskovalno področje. Letos smo tako praznovali 15. obletnico, odkar sem uvedla celične kulture astrocitov v laboratoriju za molekularno farmakologijo. Iz tega področja je doktoriralo kar nekaj sodelavcev in kot skupina smo se uspešno vključili v mednarodne raziskave. Vsi mladi uspešno nadaljujejo delo na področju nevrofarmakologije in tudi druge institucije so začele uporabljati astrocite kot modelni sistem za proučevanje delovanja možganov v fizioloških in patofizioloških stanjih. Prav gotovo bodo mnogi mladi na tem področju bodisi v bazičnih ali kliničnih raziskavah našli svoje mesto.

prof. dr. Marija Čarman-Kržan redna profesorica farmakologije

Namesto maršala, po spletu naključij, nevroznanstvenik

Najprej naj povem najpomembnejše, to pa je, da sem s svojim poklicem zelo zadovoljen in bi si ga ponovno izbral, če bi spet imel izbiro. Pri tem pa me zmeraj, ko o tem premišljujem, nekako začudi pa tudi preseneti in navduši to, da do tega poklica nisem prišel po kakem programu ali projektu, ki bi ga jaz in moji starši prijavili pri tej ali oni agenciji in ki bi ga potem, v strahu, da nas bodo ukinili, dosledno izvajali, ampak po spletu najrazličnejših dogodkov in okoliščin, ki so jih veliko bolj kot jaz sam, določali drugi.

Ko sem bil otrok, sem na vprašanje, kaj bom ko bom velik, dajal različne odgovore. Med temi je bil dokaj pogost, da bom maršal Tito. Kadar se je namreč ta bivši predsednik naše bivše države v svoji bleščeči, z medaljami prekriti uniformi pojavil pred navdušeno vzklikajočo množico, mi je, ob vseh zgodbah in anekdotah, ki smo jih takrat poslušali o njem, deloval kot pravljična figura. Zame je bival nekje v rangu kraljev Matjažev, carjev Saltanov in egiptovskih faraonov, le da je bil iz mesa in krvi, kar mi je, na moji takratni ravni razvitosti centralnega živčevja, dalo misliti, da bom lahko kaj takega, če bom seveda priden, postal tudi sam. In nikakor nisem mogel doumeti kaj naj bi pomenila tista muzanja in nasmeški, ki sem jih ob tej svoji poklicni odločitvi izvabljal na obraze odraslih.

Druga takrat pogosta poklicna opcija je bila, da bom smetar. Mestni smetarji so v tistih časih nosili za moj takratni okus prekrasne uniforme, svoje kante pa so prevažali na vozičkih, ki so s svojimi gumijastimi kolesi, za razliko od hrupnih tramvajev, elegantno in neslišno drseli po mestnem asfaltu. Spomnim se, kako sem bil jezen na svoje starše, ki sem jih skoraj na kolenih prosil, da mi za rojstni dan kupijo tak voziček in uniformo, pa so mi dali jasno in odločno vedeti, da jim kaj takega še na misel ne pride.

Nazadnje sem postal univerzitetni profesor in tako nekako pristal nekje vmes med obema gornjima opcijama.

A tudi gledano širše, so mojo življensko pot krojili ljudje in dogodki, ki na prvi pogled z mano ne bi smeli imeti ničesar skupnega. Če na primer ne bi bilo Hitlerja, Stalina, Churchilla, Roosevelta in drugih takih ljudi, ki so med drugo svetovno vojno preseljevali in tako med sabo mešali milijone ljudi, se moja mama in moj oče skoraj zagotovo ne bi nikoli srečala in me tako sploh ne bi bilo. Nevroznanost bi to morda še nekako prenesla, ne pa tudi moja hči, ki je tako tudi ne bi bilo. To pa bi bilo zares škoda, saj bi me to, če nič drugega, prikrajšalo za pomembno šolo o življenskih stilih. Tako ne bi npr. nikoli vedel, da lahko človeški organizem tako dolgo živi in celo preživi v nepospravljeni sobi.

In če se nazadnje pomudim še ob naslovnem vprašanju kako sem postal nevroznanstvenik. Spet moram ugotoviti, da se to najbrž ne bi zgodilo, če se ne bi nekoč prej v naših krajih rodil prof. Andrej Župančič, ki je ustanovil Inštitut za patološko fiziologijo, kjer sem se, vse prej kot po kakem intenzivnem premišljevanju in tehtanju, zaposlil takoj po diplomi. In še več. Če prof. Župančiča ne bi zanimala acetilholinesteraza in bi se bolj zapisal kaki alkalni fosfatazi, bi tudi sam danes najbrž ne bil nevroznanstvenik ampak prej kak kostni ali jetrni znanstvenik, kar pa se ne bi slišalo tako ugledno. Razni internisti in kirurgi, ki se ukvarjajo s kostmi in jetri bi mi ob tej izjavi najbrž takoj zabrusili, da je kost veliko trdnejša od možganov in da bi nevronom marsikdaj trda predla, če jim ne bi hepatociti tako nesebično pošiljali glukozo za katero morajo trošiti svoj težko prigarani glikogen, a ker jih ni tukaj, tega ne morejo storiti.

Ob vsem ugledu, ki ga prinaša, pa poklic nevroznanstvenika ni čisto brez nevarnosti. Ko sem se nekoč v neki družbi predstavil kot nevroznanstvenik, najprej tam prisotni "preprosteži" in "pritlehneži" sploh niso vedeli kaj to je. Da bi jim to pojasnil in si obenem tudi pridobili temu poklicu ustrezen ugled, sem jim razložil, da kot nevroznanstvenik natančno vem, kaj se dogaja v njihovih možganih. Tisti trenutek pa so se me ustrašili kot hudič križa in se od takrat nočejo več družiti z mano.

Seveda sem, kot vsi znanstveniki, pri opisu svojih nevroznanstvenih sposobnosti v gornjem primeru nekoliko pretiraval. Do take poklicne deformacije nas pač pripelje pisanje projektov in programov, s katerimi se preživljamo. A kaj če bomo kdaj res tako daleč, da bomo iz možganov lahko izluščili tam porojene misli. V svojo oporoko bom sicer napisal, da v zahvalo za vse kar mi je dala, nevroznanosti po smrti prepuščam svoje možgane, a bom k temu pripisal, da morajo o vsem kar bodo tam našli, strogo molčati, pri čemer se bom zgovarjal na zakon o varstvu osebnih podatkov. Tega zakona sicer ne maram, saj je lepe priimke in imena mojih študentov, ki sem jih včasih izobešal na oglasni deski, pretvoril v navadne številke, ki me vedno spomnijo na nemška koncentracijska taborišča in tetovaže, ki so jih tam izvajali.

Zdaj pa - kot bi se najbrž izrazili moji studenti - "že malo nalagam", zato bo bolje, da na tem mestu takoj neham.

prof. dr. Zoran Grubič, dr. med., dr. sci. nevroznanstvenik

Maja Bresjanac
10. 3. 2007, 20:56:10

Vaša ocena prispevka:
(Prispevek ocenite tako, da kliknete na želeno zvezdico.)