Komunikacija v možganih, možgani v komunikaciji

Koper, 14. 3. 2012

Organizator dogodka je UP FENIKS (v ustanavljanju) in UP ZRS

Predavanja bodo potekala v prostorih Srednje tehniške šole, Šmarska cesta 4, Koper

16.00 - 16.40 Možganski vmesniki - med mislijo in računalnikom, asist. Mladen Gasparini, dr. med.

Do nedavnega so bili bolniki s hudimi okvarami centralnega živčnega sistema zelo omejeni pri komuniciranju z zunanjim svetom. Z uporabo možganskih vmesnikov je mogoče določene miselne ukaze prenesti do računalnika brez uporabe običajnih živčno-mišičnih poti. V predavanju bomo spoznali princip delovanja in uporabo sodobnih možganskih vmesnikov.

16.40 - 17.20 Komunikacija med materjo in plodom, asist. mag. Boštjan Lovšin, dr. med., specialist ginekologije in porodništva

Nosečnost je edinstvena oblika sobivanja dveh osebkov v enem telesu, zato je za normalen potek nosečnosti in poroda potrebna ustrezna komunikacija med materjo in plodom. Sobivanje delno poteka kot sodelovanje, saj je v interesu evolucijskega preživetja vrste. Polovica plodovega genoma pa je za mater tujek, zato v določenih primerih plod in mati tekmujeta za čimboljše pogoje bivanja. V prispevku bo predstavljenih nekaj primerov obeh vrst komunikacij, med drugim vgnezdenje zarodka, regulacija plodove rasti, hipertenzije v nosečnosti in nevroendokrina komunikacija ob porodu.

17.20 - 18.00 Mi in psi, primer odlične komunikacije, okrogla miza: Društvo vodnikov reševalnih psov “Burja” (vodja Roman Starman), Tačke pomagačke (predstavi Silva Ferletič); moderator Anton Grad

Pogosto slišimo ponosne lastnike psov, ki pravijo: »Moj pes razume vse, le govoriti ne zna.« Takšne trditve niso iz trte izvite, saj se je med človekom in psom v več kot 10.000 letih skupnega sobivanja vzpostavila odlična komunikacija, pa čeprav psi ne govorijo. Toda imajo sposobnost, da iz kretenj, načina govora razberejo, kaj od njih želimo. Celo več, lahko rečemo, da psi bolje razumejo ljudi kot ljudje pse, o čemer se bomo pogovorili z vodniki reševalnih psov. Reševalni pes in njegov vodnik sta namreč nedeljiv ‘team’, katerega uspešnost, da najdeta poškodovanca pod snegom, v ruševini ali v gozdu, je odvisna od medsebojne komunikacije pes – vodnik. Velja poudariti, da je učenje vodnika dolgotrajnejše in težje kot učenje psa! Še višji nivo komuniciranja pa smo spoznali šele nedavno, ko so začeli zanesenjaki s svojimi pasjimi prijatelji obiskovati bolne otroke v bolnicah, starostnike v domovih starejših, osebe s posebnimi potrebami v različnih ustanovah, invalide na njihovih domovih. Ne le, da pes ‘razume’ bolnega otroka, temveč se poprej potrt, neodziven, trpeč otrok ob psu sprosti in pokaže svoja zatrta čustva. Skratka, psu uspe nekaj, česar ljudje kljub sposobnosti govora ne zmoremo.