Spletni Arhiv SiNAPSE | Ta spletna stran se ne osvežuje več. Za nove vsebine obiščite naslovno stran.

Je homoseksualna usmerjenost biološkega izvora?

Simon Brezovar, 3. 3. 2008

Vrsto let je v znanosti veljalo prepričanje, da na homoseksualno usmerjenost vplivajo predvsem okoljski in socialni dejavniki. Proučevanje homoseksualnosti je bilo predvsem v dometu psihologije. Tako je večina psihologov vzroke za homoseksualno vedenje iskala predvsem v psihičnih travmah v zgodnjem otroštvu, vzgoji, materinskemu razvajanju, očetovem zanemarjanju, spolnih zlorabah itn. V zadnjem času pa so se v znanosti razmnožile študije, ki skušajo spolno usmerjenost razložiti z biološkimi dejavniki, predvsem z genetskim, hormonskim in možganskim delovanjem. Študija angleškega nevrologa, Simona LeVaya, velja za klasično na področju proučevanja bioloških osnov homoseksualnosti.

Leta 1991 je LeVay objavil rezultate raziskave, v kateri je proučeval razlike v velikosti strukture intersticijskih jeder anteriornega hipotalamusa (INAH ) med heteroseksualnimi in homoseksualnimi moškimi. Kot razloge za to hipotezo navaja LeVay študije, ki so bile izvedene na primatih. Ugotovljeno je bilo namreč, da primati moškega spola, ki imajo določeno patologijo v osrednjem delu anteriornega hipotalamusa, niso sposobni zaznavati primatov ženskega spola kot spolno privlačnih, kljub temu, da imajo spolni nagon ohranjen. Drugi razlog za LeVayevo hipotezo pa so bili rezultati morfometrične študije, v kateri so primerjali razlike v prostornini INAH med moškimi in ženskami. Ugotovljeno je bilo, da so INAH 2 in 3 pomembno večja pri moških kot pri ženskah. LeVay je v svoji študiji testiral razlike v vseh štirih INAH. Za tri jedra (INAH 1, 2 in 4) je ugotovil, da se ne razlikujejo med različnimi spolnimi usmerjenostmi, medtem ko je pri velikosti strukture INAH 3 ugotovil pomembne razlike med heteroseksualnimi in homoseksualnimi moškimi. Velikost INAH 3 pri heteroseksualnih moških naj bi bila kar dvakrat večja kot pri homoseksualnih moških. Zdi se, kot pravi LeVay, da homoseksualni moški preprosto nimajo možganskih celic, ki so odgovorne za to, da zaznamo žensko osebo kot spolno privlačno.

Omeniti velja, da lahko LeVayevi študiji v mnogih pogledih očitamo znanstveno neoporečnost. Na prvem mestu je morda sporno že to, da so bili v vzorcu večinoma oboleli za aidsom. Tudi ostali ljudje, ki so bili vključeni v študijo, so v svojem življenju trpeli za določeno boleznijo. LeVayu tudi ni uspelo preveriti razlik med heteroseksualnimi in homoseksualnimi ženskami, saj v vzorcu ni imel zadostnega števila homoseksualnih žensk. Kljub določenim pomanjkljivostim pa je LeVayeva študija pomembno doprinesla k razumevanju spolne usmerjenosti. Vsekakor ti rezultati ne pomenijo redukcije spolne usmerjenosti izključno na biološko podlago, nakazujejo pa, da spolna usmerjenost le ni pod takšnim vplivom zgodnje socializacije, kakor se je predvidevalo nekoč.


Vir: S. LeVay, A difference in hypothalamic structure between heterosexual and homosexual men, Science 253_1991.1034–1037. Po viru priredil Simon Brezovar.


© SiNAPSA 2003-2012