Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence
Naslovnica Članki Intervjuji Mnenja Zdravje Korenine eSinapsa Številke
Shizofrenija: vloga genetike
članki
eSinapsa, 2011-1
Zvezdan Pirtošek
Eksoskeleti – inteligentne bionske naprave
Marko Munih
O aktualnih dilemah draženja globokih možganskih struktur pri obsesivno - kompulzivni motnji
Nadja Jarc
Sledite svojo srečo ... z iPhone
Urban Kordeš
eSinapsa, 2011-2
Renata Salecl
Gašper Tkačik
Astrociti – spregledane zvezde nevrobiologije
Marko Kreft, Robert Zorec
Sašo Dolenc
Meditacija - malo truda, veliko koristi
Luka Dimic
eSinapsa, 2011-3
Mara Bresjanac
Martina Starc
Rok Berlot
Varnost uporabe generičnih protiepileptičnih zdravil
Mojca Kržan, Matevž Kržan
Možgani, računalniki - nekaj vmes
Miha Pelko
eSinapsa, 2012-4
Ali so moški in ženski možgani različni?
Gregor Majdič
O kognitivnih motnjah pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo
Dejan Georgiev
Akutno možgansko kap lahko uspešno zdravimo
Nina Vujasinovič, Bojana Žvan
Vloga nevropsihološke diagnostike pri odkrivanju zgodnjih znakov alzheimerjeve bolezni
Simon Brezovar
eSinapsa, 2013-5
Subarahnoidna krvavitev zaradi tromboze venskih sinusov
Mateja Repar, Anita Resman Gašperčič
Srečanje dveh velikanov: možganov in imunskega sistema
Matej Markota
Novo odkritje na področju sporadičnih prionskih bolezni
Jana Jerše, Nadja Jarc
Učinek placeba brez lažnih zdravil in zavajanja
Mara Bresjanac
eSinapsa, 2013-6
Odstranjevanje možganskih tumorjev pri budnem bolniku
Andrej Vranič, Jasmina Markovič, Blaž Koritnik
Zmedena bolnica, ki nič ne vidi ali PRES
Manja Hribar, Vid Zgonc
Manja Hribar
Sistemska skleroza in ishemična možganska kap - vzročna povezanost ali le koincidenca?
Mateja Repar, Janja Pretnar Oblak
Netravmatska lokalizirana konveksitetna subarahnoidna krvavitev
Mateja Repar, Fajko F. Bajrović
Klemen Grabljevec
Z omejevanjem spodbujajoča terapija pri bolnikih po nezgodni možganski poškodbi
Dejana Zajc, Klemen Grabljevec
eSinapsa, 2014-7
Možgani v mreži navezanosti, ki nas zaznamuje
Barbara Horvat
Vpliv senzoričnega dotoka na uglasitev možganskih povezav
Peter Gradišnik
Človeški konektom ali kakšne so zveze v naših možganih
Blaž Koritnik
Niko Lah
Torkove delavnice za osnovnošolce
Mateja Drolec Novak, Vid V. Vodušek
Da ne pozabim! Tehnike za pomladitev spomina
Klara Tostovršnik, Hana Hawlina
Površina socialne nevroznanosti
Manuel Kuran
Clarity - bistri možgani Karla Deisserotha
Gregor Belušič
Barbara Gnidovec Stražišar
Bojana Žvan
Nevroplastičnost po možganski kapi
Marjan Zaletel
Klinično psihološka obravnava pacientov po možganski kapi in podpora pri vračanju na delovno mesto
Barbara Starovasnik Žagavec
Možgani: organ, s katerim ljubimo
Andraž Matkovič
Marija Šoštarič Podlesnik
Gibalno-kognitivna vadba: praktična delavnica
Mitja Gerževič, Marina Dobnik
Anton Grad
Nevrologija, imunologija, psihiatrija …
Bojan Rojc
Andraž Stožer, Janez Bregant
Dominika Novak Pihler
Možganska kap – »kako ostati v omrežju?«
Nina Ozimic
Klara Tostovršnik
eSinapsa, 2014-8
Znotrajžilno zdravljenje možganskih anevrizem
Tamara Gorjanc, Dimitrij Lovrič
Obravnava hladnih možganskih anevrizem
Bojana Žvan, Janja Pretnar Oblak
Ali deklice z Rettovim sindromom govorijo z očmi?
Anka Slana, Urška Slana
Progresivna multifokalna encefalopatija
Urša Zabret, Katarina Šurlan Popovič
Ne ubijaj – poskusi na živalih
Martina Perše
Poizkusi na živalih - za in proti
Simon Horvat
eSinapsa, 2015-9
Kako deluje navigacijski sistem v naših možganih
Simon Brezovar
Vsakodnevno delo slepe osebe / s slepo osebo
Denis Kamnar
Uroš Marušič
Manca Tekavčič Pompe
Toni Pustovrh
Marko Hawlina
Od svetlobe do podobe ali kako vidijo svet naši možgani
Simon Brezovar
Janja Hrastovšek
Zala Kurinčič
Pogledi na mejno osebnostno motnjo
Jerica Radež, Peter Kapš
Uvid kot socialno psihološki fenomen
Vid Vodušek
Uvod v vidno-prostorske funkcije s praktičnimi primeri
Ana Bujišić, Sanja Roškar
eSinapsa, 2015-10
Difuzijsko magnetnoresonančno slikanje
Rok Berlot
Katja Pavšič
Radiološko izolirani sindrom - ali ga moramo poznati?
Matej Vouk, Katarina Šurlan Popovič
Kako izgledajo možgani, ki govorijo več jezikov?
Gašper Zupan
Nov pristop v rehabilitaciji - terapija s pomočjo psa
Mateja Drljepan
Pogled v maternico z magnetnoresonančno preiskavo
Taja Jordan, Tina Vipotnik Vesnaver
Saša Zorjan
Saša Zorjan
Nevroestetika: ko nevroznanost obišče galerijo
Anja Voljavec, Hana Hawlina, Nika Vrabič
Ali so psihogeni neepileptični napadi res psihogeni?
Saška Vipotnik, Gal Granda
Kako nam lahko glasna glasba »vzame« sluh in povzroči tinitus
Nejc Steiner, Saba Battelino
eSinapsa, 2016-11
Mara Bresjanac
Kako ultrazvok odpira pot v možgane
Kaja Kolmančič
Kako je epigenetika spremenila nevroznanost
Metka Ravnik Glavač
Ondinino prekletstvo ali sindrom prirojene centralne hipoventilacije
Katja Pavšič, Barbara Gnidovec Stražišar, Janja Pretnar Oblak, Fajko F. Bajrović
Motnje ravnotežja otrok in odraslih
Nejc Steiner, Saba Battelino
Zika virus in magnetnoresonančna diagnostika nepravilnosti osrednjega živčevja pri plodu
Rok Banko, Tina Vipotnik Vesnaver
eSinapsa, 2016-12
Vloga magnetnoresonančne spektroskopije pri obravnavi možganskih tumorjev
Gašper Zupan, Katarina Šurlan Popovič
Tiskanje tridimenzionalnih modelov v medicini
Andrej Vovk
Aleš Oblak
Kevin Klarič
Sinestezija: umetnica, ki ne želi odrasti
Tisa Frelih
Računska psihiatrija: od nevroznanosti do klinike
Nastja Tomat
Kognitivni nadzor: od vsakdanjega življenja do bolezni
Vida Ana Politakis
eSinapsa, 2017-13
Internet: nadgradnja ali nadomestek uma?
Matej Perovnik
Vloga črevesnega mikrobioma pri odzivu na stres
Vesna van Midden
Stres pušča posledice tako na človeškem kot živalskem organizmu
Jasmina Kerčmar
Prikaz normalne anatomije in bolezenskih stanj obraznega živca z magnetno resonanco
Rok Banko, Matej Vrabec
Psihedelična izkušnja in njen zdravilni potencial
Anja Cehnar, Jona Basle
Vpliv hiperglikemije na delovanje možganov
Jasna Šuput Omladič, Simona Klemenčič
Nevrofibromatoza: napredujoče obolenje centralnega in perifernega živčevja
Nejc Steiner, Saba Battelino
Fenomen žrtvenega jagnja v dobi interneta
Dolores Trol
Tesnoba staršev in strategije spoprijemanja, ko pri otroku na novo odkrijejo epilepsijo
Daša Kocjančič, Petra Lešnik Musek, Vesna Krkoč, David Gosar
eSinapsa, 2017-14
Zakaj ne zapeljem s ceste, ko kihnem?
Anka Slana Ozimič, Grega Repovš
Nobelova nagrada za odkritje molekularnih mehanizmov nadzora cirkadianih ritmov
Leja Dolenc Grošelj
Možgani pod stresom: od celic do duševnih motenj
Nastja Tomat
Na sledi prvi vzročni terapiji Huntingtonove bolezni
Danaja Metul
Razlike med spoloma pri Parkinsonovi bolezni
Kaja Kolmančič
eSinapsa, 2018-15
Susceptibilno poudarjeno magnetnoresonančno slikanje pri bolniku z ALS
Alja Vičič, Jernej Avsenik, Rok Berlot
Sara Fabjan
Reverzibilni cerebralni vazokonstrikcijski sindrom – pot do diagnoze
Maja Cimperšek, Katarina Šurlan Popovič
Liam Korošec Hudnik
Kognitivno funkcioniranje pri izgorelosti
Marina Horvat
eSinapsa, 2019-16
Maša Čater
Saša Koprivec
Infekcije osrednjega živčnega sistema s flavivirusi
Maja Potokar
Raziskava: Kako depresija vpliva na kognitivne sposobnosti?
Vida Ana Politakis
Razvoj depresije pri otrocih z vidika navezovalnega vedenja
Neža Grgurevič
Sonja Prpar Mihevc
Umetno inteligentna nevroznanost: srečanje nevronskih mrež in možganske fiziologije
Kristijan Armeni
Čebelji strup pri preventivi nevrodegenerativnih bolezni in priložnost za klinično prakso
Matjaž Deželak
eSinapsa, 2019-17
IgG4+ – skupni imenovalec diagnoz iz preteklosti
Cene Jerele, Katarina Šurlan Popovič
Nov molekulski mehanizem delovanja ketamina v astrocitih
Matjaž Stenovec
Praktični pristop k obravnavi utrujenosti in motenj spanja pri bolnikih z multiplo sklerozo
Nik Krajnc, Leja Dolenc Grošelj
Jure Pešak
eSinapsa, 2020-18
Bolezni spektra anti-MOG pri odraslih
Nik Krajnc
Samomor pod lupo nevroznanosti
Alina Holnthaner
eSinapsa, 2020-19
Ob mednarodnem dnevu znakovnih jezikov
Anka Slana Ozimič
Teorija obetov: kako sprejemamo tvegane odločitve
Nastja Tomat
Sara Fabjan
Matjaž Deželak
Nina Stanojević, Uroš Kovačič
Od človeških nevronov do možganskih organoidov – nova obzorja v nevroznanosti
Vesna M. van Midden
Splošna umetna inteligenca ali statistične jezikovne papige?
Kristijan Armeni
Zunajcelični vezikli kot prenašalci zdravilnih učinkovin preko krvno-možganske prepreke
Saša Koprivec
Matjaž Deželak
eSinapsa, 2021-20
Migrena: starodavna bolezen, sodobni pristopi k zdravljenju
Eva Koban, Lina Savšek
Zgodnji razvoj socialnega vedenja
Vesna Jug
Nastja Tomat
Mikrosplet: povezovanje preko mikrobioma
Tina Tinkara Peternelj
Stimulacija možganov kot način zdravljenja depresije
Saša Kocijančič Azzaoui
eSinapsa, 2021-21
eSinapsa, 2022-22
Sodobni vidiki motenj hranjenja
Karin Sernec
Ples in gibalni dialog z malčki
Neva Kralj
Atul Gawande
Jezikovna funkcija pri Alzheimerjevi bolezni
Gašper Tonin
Dostava terapevtikov preko krvno-možganske pregrade
Matjaž Deželak
eSinapsa, 2022-23
Akutni ishemični infarkt hrbtenjače pri zdravih otrocih – kaj lahko pove radiolog?
Katarina Šurlan Popovič, Barbara Šijaković
eSinapsa, 2023-24
Možganska omrežja pri nevrodegenerativnih boleznih
Tomaž Rus, Matej Perovnik
Morske živali kot navdih za nevroznanstvenike: morski konjiček, morski zajček in klobučnjak
Tina Bregant
Metoda Feldenkrais: gibanje in nevroplastičnost
Mateja Pate
Etično naravnana animalna nevroznanost
Maša Čater
Helena Motaln, Boris Rogelj
eSinapsa, 2023-25
Urban Košak, Damijan Knez, Anže Meden, Simon Žakelj, Jurij Trontelj, Jure Stojan, Maja Zakošek Pipan, Kinga Sałat idr.
eSinapsa, 2024-26
Naravno okolje kot vir zdravja in blagostanja
Karin Križman, Grega Repovš, Gaja Zager Kocjan, Gregor Geršak
Katja Peganc Nunčič, Damjan Osredkar
Tanja Goltnik
Ali je zgodnje vstajanje dedno?
Cene Skubic, Laura Plavc, Damjana Rozman, Leja Dolenc Grošelj
Shizofrenija je duševna motnja, ki po klasifikaciji DSM-5 sodi v shizofrenski spekter in druge psihotične motnje 1 oziroma v skupino psihotičnih motenj po klasifikaciji ICD-10 2. Glavni simptomi shizofrenije so halucinacije in blodnje, motnje motivacije, kognitivne motnje in afektivna disregulacija, ki lahko vodi tako do depresivnih kot maničnih simptomov 3. V skladu s klasifikacijo DSM-5 1 lahko diagnozo shizofrenije postavimo v primeru, ko posameznik šest mesecev ni zmožen funkcionirati v okolju, in ko se omenjeni simptomi pojavljajo vsaj en mesec.
Z vidika patologije, etiologije ter klinične slike predstavljajo shizofrenija in druge psihotične motnje zelo heterogeno skupino 4. To bistveno prispeva k težavam pri določanju vzročnih dejavnikov te motnje. Prevalencaa diagnostične kategorije shizofrenije po najnovejših študijah znaša med 0,3 in 0,8 odstotka. Ocene incidenceb pa se gibljejo med 10,2 in 22 odstotki na 100.000 posameznikov, pri čemer so odstotki višji med priseljenci, moškimi ter tistimi, ki odraščajo v urbanem okolju5.
Shizofrenija je vedno veljala za motnjo, ki je pod močnim vplivom genetskih dejavnikov, z ocenami dednosti okoli 80 odstotkov 6. Ocene dednosti so navadno temeljile na ugotovitvah študij dvojčkov, ki niso občutljive za odkrivanje neaditivnih genetskih učinkov in imajo, pri ocenjevanju dednosti tako redkih motenj, kot je shizofrenija, majhno statistično moč. Družinske študije, ki se prav tako velikokrat uporabljajo za ocene dednosti shizofrenije, te probleme do določene mere zaobidejo in producirajo nižje, a še vedno bistvene ocene dednosti shizofrenije (64 odstotkov 7). Diskrepanco pri ocenah dednosti s študijami dvojčkov in družinskimi študijami lahko pojasnimo z interakcijami med geni in okoljem, ki imajo v shizofreniji pomembno vlogo 8 ter jih bomo podrobneje razdelali v drugem delu prispevka.
Pomembne vloge genetike v shizofreniji ne moremo zanikati. Vseeno pa je natančna vloga genetike v shizofreniji še vedno pod vprašajem. V prvem delu članka bomo predstavili najnovejša odkritja s področja genetike shizofrenije. Bolj specifično – skušali bomo prikazati kratek pregled najbolj pogostih tipov genetskih študij in jih kritično ovrednotiti. V drugem delu prispevka se bomo osredotočili na odraščanje in življenje v urbanem okolju, ki je eden izmed dejavnikov tveganja za razvoj shizofrenije 9. S tem primerom bomo prikazali vlogo okolja pri razvoju shizofrenije. Na urbano okolje se bomo osredotočili na podlagi najbolj robustnih ugotovitev v etiologiji shizofrenije, da je urbano okolje dejavnik tveganja za razvoj shizofrenije. Kontrasti v incidenci med urbanim in ruralnim okoljem pa nam omogočajo pregled interakcije med geni in okoljem 10.
Ene izmed najbolj pogostih zgodnjih genetskih študij na področju shizofrenije so bile tako imenovane asociacijske študije (gene association studies). Osnova asociacijskih študij je hipoteza skupne bolezni – skupnih variacij. Hipoteza predpostavlja, da so kompleksne motnje rezultat več genskih variacij z majhnimi učinki, ki si jih deli pomemben delež posameznikov z določeno motnjo ali boleznijo 11. Številne asociacijske študije so tako skušale odkriti ključne genske variacije, povezane s shizofrenijo. Kot najbolj konsistentno odkriti kandidati genskih variacij so se med drugimi izkazali: serotoninski receptor 2A (5-HT2A), 12, dopaminski-3 receptor 13, gen COMT, ki kodira encim katehol-O-metiltransferaza 14, AKT1 in DIC115. Vseeno pa je treba poudariti, da ti (in številni drugi) kandidati genov pojasnijo le majhen delež variacije tveganja za razvoj shizofrenije ter so povezani z zelo majhnimi ocenami tveganja (razmerje obetov; odds ratio – OR pod 1,20c). Pri asociacijskih študijah tako ostane velika večina genetske variance v manifestaciji motnje nepojasnjene. Prav tako študije vedno ne prispejo do enakih zaključkov, kar dodatno otežuje zaključevanje 16.
Z razvojem tehnologije so postajale vedno bolj popularne študije na celotnem genomu (gene wide association studies, GWAS; 17). Študije so producirale nekonsistentne rezultate – nekatere izmed njih so odkrile statistično pomembne povezave s prej odkritimi in tudi na novo odkritimi polimorfizmi posameznih nukleotidov (single nucleotide polymorphisms, SNP-ji18), medtem ko druge niso podprle prej odkritih kandidatov 19. Kljub trudu za odkritje genov, ki so povezani s shizofrenijo, praktično ni nobenega polimorfizma, ki bi bil s to motnjo neizpodbitno in specifično povezan 20.
Ena izmed drugih možnih tarč so redki polimorfizmi različic števila kopij (copy number variants; CNV-ji), ki so pogosto prisotni pri motnjah, kot je shizofrenija 21. CNV-ji so navadno povezani z veliko večjo stopnjo tveganja za shizofrenijo (OR do 30; Owen, 2012) kot polimorfizmi, ki jih odkrivajo z GWAS. Ko pa vzamemo v obzir njihovo redko pojavljanje, je populacijsko tveganje, povezano s CNV-ji, vseeno majhno ter primerljivo s tveganjem, povezanim s polimorfizmi, odkritimi v študijah GWAS 23.
Nedavno so se pojavile številne kritike genetskih študij, ki velikokrat zanemarijo že vrsto let priznano poligenetsko dednost shizofrenije24. Poligenetska teorija shizofrenije pravi, da lahko veliko število polimorfizmov skupno pojasni večji delež variance tveganja za motnjo. Ideja združevanja več sto genetskih variacij v poligenetski rezultat tveganja postaja eden izmed vodilnih pristopov h genetiki shizofrenije, ki priznava genetsko kompleksnost motnje ter zaobide težave majhne statistične moči študij GWAS 25. Študije, ki uporabljajo poligenetske rezultate tveganja, navadno pojasnijo okoli 25 odstotkov variacije tveganja za shizofrenijo s pomočjo kombinacije številnih SNP-jev 23 26, kar je bistveno večji delež, kot je dosežen pri drugih vrstah genetskih študij. Vseeno pa ostaja velik del dednosti shizofrenije še vedno nepojasnjen 27.
Kljub identificiranju številnih pogostih in redkih variant pa ostaja povezovanje teh genetskih variant z vmesnimi fenotipi, ki so relevantni za shizofrenijo in druge psihotične motnje, velik izziv 17. Primer tega je nedavna študija 28, ki je skušala preiskati skupno genetsko dovzetnost za možganski volumen ter volumen bele možganovine v shizofreniji z uporabo poligenetskega rezultata tveganja (s kombinacijo približno 2000 SNP-jev). Ugotovili so, da je poligenetski rezultat tveganja negativno povezan s celotnim možganskim volumnom ter volumnom bele možganovine, ki sta bila v preteklih raziskavah večkrat povezana s shizofrenijo 29. Dodatno so pokazali, da je bolezenski status (torej ali oseba ima, ali nima shizofrenije) napovedoval poligenetski rezultat tveganja, kar je dodatno podkrepilo vlogo genskih variacij, ki so bile vključene v poligenetski rezultat tveganja v shizofreniji 28. Čeprav na podlagi te študije ne moremo soditi o kavzalnosti, so pretekle študije pred začetkom shizofrenije pokazale abnormalnosti v frontalno-temporalni beli možganovini 30. Te ugotovitve so v skladu s priznano teorijo diskonektivnosti v shizofreniji 31. Vseeno, pa je poligenetski rezultat tveganja v volumnu bele možganovine pojasnil le pet odstotkov variabilnosti. Avtorji so na podlagi tega zaključili, da “genetske variante povečajo tveganje za razvoj shizofrenije preko motenega razvoja možganske konektivnosti, sam prehod k razvoju motnje pa se najverjetneje zgodi ob interakciji z drugimi genetskimi in okoljskimi dejavniki tveganja”28(str. 529).
Zaključimo lahko, da imajo pri razvoju shizofrenije genetski dejavniki neizpodbitno pomembno vlogo, čeprav o kavzalnosti na podlagi predstavljenih izsledkov ne moremo govoriti. Bolj kot neposredno, genetski dejavniki k shizofreniji prispevajo posredno, preko njihovega vpliva na fiziološke povezave ter tako, skupno z drugimi spremenljivkami, ki pripomorejo k razvoju shizofrenije, povečajo tveganje za razvoj motnje 8. Prav tako moramo pripomniti, da genetske študije velikokrat zanemarijo druge potencialne dejavnike, na primer majhne razlike med skupinami, ki jih primerjajo. To še dodatno, umetno zviša oceno genetskega prispevka k manifestaciji shizofrenije 25. Zdi se, da odsotnost identifikacije genov z velikimi patogenimi učinki implicira etiološko heterogenost shizofrenije, kar kaže na pomembnost vključitve okoljskih dejavnikov.
Glej tudi drugi del članka, ki govori o vlogi okolja pri razvoju shizofrenije.
Opombe
aPrevalenca predstavlja število vseh primerov bolezni (bolnikov) v populaciji v času opazovanja32
bIncidenca predstavlja število novih primerov bolezni v populaciji v določenem časovnem obdobju.32
cRazmerje obetov (OR) 1,20 pomeni, da je prisotnost določenega gena povezana z 1,20-krat večjim tveganjem, za razvoj shizofrenije pri posameznikih s tem specifičnim genom.
American Psychiatric Association, Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, Fifth. Arlington, VA: American Psychiatric Publishing, 2013. ↩
World Health Organization, The ICD-10 classification of mental and behavioral disorders. 1992. ↩
J. van Os and S. Kapur, “Schizophrenia,” Lancet, vol. 374, no. 9690, pp. 635–45, Aug. 2009. ↩
L. M. McCormick and M. Flaum, “Diagnosing schizophrenia circa 2005: How and why?,” Curr. Psychiatry Rep., vol. 7, no. 4, pp. 311–315, Aug. 2005. ↩
J. McGrath, S. Saha, D. Chant, and J. Welham, “Schizophrenia: a concise overview of incidence, prevalence, and mortality,” Epidemiol. Rev., vol. 30, no. 1, pp. 67–76, Jan. 2008. ↩
P. F. Sullivan, K. S. Kendler, and M. C. Neale, “Schizophrenia as a Complex Trait: Evidence From a Meta-analysis of Twin Studies,” JAMA P, vol. 60, pp. 1187–1192, 2003. ↩
P. Lichtenstein, B. H. Yip, C. Björk, Y. Pawitan, T. D. Cannon, P. F. Sullivan, and C. M. Hultman, “Common genetic determinants of schizophrenia and bipolar disorder in Swedish families: a population-based study.,” Lancet, vol. 373, no. 9659, pp. 234–9, Jan. 2009. ↩
J. van Os, B. P. Rutten, and R. Poulton, “Gene-environment interactions in schizophrenia: review of epidemiological findings and future directions,” Schizophr. Bull., vol. 34, no. 6, pp. 1066–82, Nov. 2008. ↩
C. B. Pedersen and P. B. Mortensen, “Family history, place and season of birth as risk factors for schizophrenia in Denmark: a replication and reanalysis,” Br. J. Psychiatry, vol. 179, no. 1, pp. 46–52, Jul. 2001. ↩
L. Krabbendam and J. van Os, “Schizophrenia and urbanicity: a major environmental influence—conditional on genetic risk,” Schizophr. Bull., vol. 31, no. 4, pp. 795–9, Oct. 2005. ↩
A. K. Tiwari, C. C. Zai, D. J. Müller, and J. L. Kennedy, “Genetics in schizophrenia: where are we and what next?,” Dialogues Clin. Neurosci., vol. 12, no. 3, pp. 289–303, Jan. 2010. ↩
J. Williams, P. McGuffin, M. Nöthen, O. M. J, and C. G. EMASS, “Meta-analysis of association between the 5-HT2a receptor T102C polymorphism and schizophrenia,” Lancet, vol. 349, no. 9060, p. 1221, Apr. 1997. ↩
H. Ishiguro, Y. Okuyama, M. Toru, and T. Arinami, “Mutation and association analysis of the 5′ region of the dopamine D3 receptor gene in schizophrenia patients: identification of the Ala38Thr polymorphism and suggested association between DRD3 haplotypes and schizophrenia,” Mol. Psychiatry, vol. 5, no. 4, pp. 433–438, Jun. 2000. ↩
H. Herken and M. E. Erdal, “Ovid: Catechol-O -methyltransferase gene polymorphism in schizophrenia: evidence for association between symptomatology and prognosis,” Psychiatr. Genet., vol. 11, no. 2, pp. 105–109, 2001. ↩
N. C. Allen, S. Bagade, M. B. McQueen, J. P. A. Ioannidis, F. K. Kavvoura, M. J. Khoury, R. E. Tanzi, and L. Bertram, “Systematic meta-analyses and field synopsis of genetic association studies in schizophrenia: the SzGene database.,” Nat. Genet., vol. 40, no. 7, pp. 827–34, Jul. 2008. ↩
W. Maier, M. Rietschel, M. Linz, and P. Falkai, “Genetics of schizophrenia and related disorders,” in Risk and protective factors in schizophrenia - towards a conceptual model of the disease process, H. Häfner, Ed. Berlin: Steinkopff Verlag, 2002, pp. 9–28. ↩
R. Van Winkel, G. Esquivel, G. Kenis, M. Wichers, D. Collip, O. Peerbooms, B. Rutten, I. Myin-Germeys, and J. Van Os, “Genome-wide findings in schizophrenia and the role of gene-environment interplay,” CNS Neurosci. Ther., vol. 16, no. 5, pp. e185–92, Oct. 2010. ↩
P. F. Sullivan, D. Lin, J.-Y. Tzeng, E. van den Oord, D. Perkins, T. S. Stroup, M. Wagner, S. Lee, F. A. Wright, F. Zou, W. Liu, A. M. Downing, J. Lieberman, and S. L. Close, “Genomewide association for schizophrenia in the CATIE study: results of stage 1,” Mol. Psychiatry, vol. 13, no. 6, pp. 570–84, Jun. 2008. ↩
A. C. Need, D. Ge, M. E. Weale, J. Maia, S. Feng, E. L. Heinzen, K. V Shianna, W. Yoon, D. Kasperaviciūte, M. Gennarelli, W. J. Strittmatter, C. Bonvicini, G. Rossi, K. Jayathilake, P. A. Cola, J. P. McEvoy, R. S. E. Keefe, E. M. C. Fisher, P. L. St Jean, I. Giegling, A. M. Hartmann, H.-J. Möller, A. Ruppert, G. Fraser, C. Crombie, L. T. Middleton, D. St Clair, A. D. Roses, P. Muglia, C. Francks, D. Rujescu, H. Y. Meltzer in D. B. Goldstein, “A genome-wide investigation of SNPs and CNVs in schizophrenia.,” PLoS Genet., vol. 5, no. 2, p. e1000373, Feb. 2009. ↩
M. D. Alan R. Sanders, P. D. Jubao Duan, M. D. Douglas F. Levinson, P. D. Jianxin Shi, B. S. Deli He, B. S. Cuiping Hou, B. S. Gregory J. Burrell, P. D. John P. Rice, B. S. Deborah A. Nertney, M. D. Ann Olincy, M. D. Pablo Rozic, M. D. Sophia Vinogradov, A. P. R. N. B. C. Nancy G. Buccola, M. D. Bryan J. Mowry, M. D. Robert Freedman, M. D. Farooq Amin, M. D. Donald W. Black, P. D. Jeremy M. Silverman, M. D. William F. Byerley, M. D. Raymond R. Crowe, M. D. C. Robert Cloninger, P. D. Maria Martinez, and M. D. Pablo V. Gejman, “No Significant Association of 14 Candidate Genes With Schizophrenia in a Large European Ancestry Sample: Implications for Psychiatric Genetics,” Am. J. Psychiatry, vol. 165, no. 4, pp. 497–506, Oct. 2008. ↩
J. Stone, M. O’Donovan, H. Gurling, G. Kirov, D. Blackwood, A. Corvin, N. Craddock, M. Gill, C. Hultman, P. Lichtenstein, A. McQuillin, C. Pato, D. Ruderfer, M. Owen, D. S. Clair, P. Sullivan, P. Sklar, and S. Purcell, “Rare chromosomal deletions and duplications increase risk of schizophrenia,” Nature, vol. 455, no. 7210, pp. 237–41, Sep. 2008. ↩
S. H. Lee, T. R. DeCandia, S. Ripke, J. Yang, P. F. Sullivan, M. E. Goddard, M. C. Keller, P. M. Visscher, and N. R. Wray, “Estimating the proportion of variation in susceptibility to schizophrenia captured by common SNPs.,” Nat. Genet., vol. 44, no. 3, pp. 247–50, Mar. 2012. ↩
I. I. Gottesman and J. Shields, “A polygenic theory of schizophrenia,” Proc. Natl. Acad. Sci. U. S. A., vol. 58, no. 1, pp. 199–205, Jul. 1967. ↩
C. Iyegbe, D. Campbell, A. Butler, O. Ajnakina, and P. Sham, “The emerging molecular architecture of schizophrenia, polygenic risk scores and the clinical implications for GxE research.,” Soc. Psychiatry Psychiatr. Epidemiol., vol. 49, no. 2, pp. 169–82, Feb. 2014. ↩
S. M. Purcell, N. R. Wray, J. L. Stone, P. M. Visscher, M. C. O’Donovan, P. F. Sullivan, and P. Sklar, “Common polygenic variation contributes to risk of schizophrenia and bipolar disorder.,” Nature, vol. 460, no. 7256, pp. 748–52, Aug. 2009. ↩
S. L. Girard, L. Xiong, P. A. Dion, and G. A. Rouleau, “Where are the missing pieces of the schizophrenia genetics puzzle?,” Curr. Opin. Genet. Dev., vol. 21, no. 3, pp. 310–6, Jun. 2011. ↩
A. F. Terwisscha van Scheltinga, S. C. Bakker, N. E. M. van Haren, E. M. Derks, J. E. Buizer-Voskamp, H. B. M. Boos, W. Cahn, H. E. Hulshoff Pol, S. Ripke, R. A. Ophoff, and R. S. Kahn, “Genetic schizophrenia risk variants jointly modulate total brain and white matter volume.,” Biol. Psychiatry, vol. 73, no. 6, pp. 525–31, Mar. 2013. ↩
H. E. Hulshoff Pol, H. G. Schnack, M. G. B. C. Bertens, N. E. M. van Haren, I. van der Tweel, W. G. Staal, W. F. C. Baaré, and R. S. Kahn, “Volume Changes in Gray Matter in Patients With Schizophrenia,” Nov. 2014. ↩
N. Takahashi, T. Sakurai, K. L. Davis, and J. D. Buxbaum, “Linking oligodendrocyte and myelin dysfunction to neurocircuitry abnormalities in schizophrenia.,” Prog. Neurobiol., vol. 93, no. 1, pp. 13–24, Jan. 2011. ↩
M. P. van den Heuvel and R. S. Kahn, “Abnormal brain wiring as a pathogenetic mechanism in schizophrenia.,” Biol. Psychiatry, vol. 70, no. 12, pp. 1107–8, Dec. 2011. ↩
E. Susser, S. Schwartz, A. Morabia, and E. J. Bromet, Psychiatric Epidemiology: Searching for the Causes of Mental Disorders. New York, NY: Oxford University Press, 2006, p. 516. ↩
asist. Saša Zorjan, mag. psih., MSc Cognitive and Clinical Neuroscience
Družbenomedicinski Inštitut
ZRC SAZU
Recenziral
asist. mag. Jurij Bon, dr. med., spec. psihiater
Sprejeto: junij 2015
Objavljeno: november 2015