SiNAPSA, Wednesday, 17. July 2024

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Nasilje pri najstnikih z nevroznanstvenega in razvojnopsihološkega vidika

Nika Jerman

Kako razumeti agresivno vedenje med mladostniki in kako si razlagati izbruhe nasilja, ki smo jim v tujini in tudi že pri nas priča v zadnjem času? Kakšna je vloga agresije pri odraščanju in kje se stvari zalomijo, da se zdravo mladostniško preizkušanje mej konča v dolgoročnih travmah, socialni izključenosti, potrebi po dolgotrajnem zdravljenju ali celo smrti?

Antisocialno oz. slabše socializirano vedenje, ki se pri mladih kaže predvsem kot čustvene in vedenjske motnje ter hiperaktivnost, je pri mladostnikih (Svetovna zdravstvena organizacija, WHO, v to kategorijo uvršča mlade med 10. in 19. letom starosti) v porastu že vsaj zadnjih 25 let 1. Le delež mladostnikov, ki ima vedenjske težave, pa svoje vedenje stopnjuje do agresivnih ali celo nasilnih dejanj. Agresijo razumemo kot besedno ali fizično ravnanje, s katerim želimo nečemu ali nekomu škodovati. Agresija je lahko različnih stopenj, najbolj intenzivno in nepredvidljivo stopnjo agresije pa imenujemo nasilje, katerega primarni cilj je huje škodovati ali uničiti 1 2. Agresija oz. nasilje sta lahko usmerjena tako navzven, proti drugim, kot tudi proti sebi (samopoškodovanje, samomorilno nagnjenje). Lahko se pojavita kot posledici neustrezno usmerjenih občutkov jeze, lahko pa sta prisotni tudi brez spremljajočih občutkov jeze. Jeza je v osnovi normalno in zdravo čustvo, ki nas opozarja na oviro oz. nevarnost ali motivira k doseganju zastavljenih ciljev 3.

Agresija je v razvoju človeka od otroštva do odraslosti normalen in pričakovan vidik odraščanja, ki doseže vrhunec pri približno dveh letih starosti in se nato z vzgojo in socializacijo uravna oz. preusmeri v drugačne, za posameznika zdrave in za družbo sprejemljive oblike izražanja. Freud je predlagal, da je destruktivnost in nasilnost človeku inherentna in naj bi imela pomembno preživetveno vlogo, ljudje kot civilizirana bitja pa jo z različnimi procesi bolj ali manj uspešno omejimo oz. uravnamo in se jo naučimo izražati na družbeno sprejemljive načine 4. To teorijo podpirajo tudi sodobni razvojnopsihološki izsledki.

Eden od pomembnih dejavnikov tveganja za neustrezno usmerjanje jeze ter agresivno vedenje otrok in mladostnikov so motnje navezanosti. Otroci z varnim stilom navezanosti in materinskim nadzorom, izraženem s spodbujajočim in ljubečim usmerjanjem brez utrjevanja moči nad otrokovim vedenjem se bolj uspešno naučijo preusmerjati pozornost na manj frustrirajoče vidike okolja. Zavračajoče matere z agresivnim odzivanjem na frustracije v okolici pa ta vzorec prenesejo na svojega otroka 4 5. V raziskavi so Kochanska idr. 6 pokazali, da naj bi materino izkazovanje moči v smislu groženj, pritiskov, izražanja agresije in negativnih komentarjev zmanjšalo notranje občutke krivde, ki jo otroci občutijo po tem, ko kršijo določena pravila. Pozitivno usmerjeno, bolj čuteče izkazovanje vzgojne moči s strani mater je torej varovalni dejavnik, ki pripomore k večji sposobnosti otroka za občutenje krivde in prepoznavanje odgovornosti za svoja dejanja ter posledično večje motivacije za uravnavanje lastnega vedenja 6.

Po nekaterih teorijah naj bi bilo agresivno vedenje obratno sorazmerno sposobnosti, da se vživimo v mentalno stanje sočloveka. Ob zdravem odraščanju, ki krepi sposobnost mladostnika, da razvija empatijo, naj bi se tako zmožnosti za agresivne reakcije sorazmerno skrčile 4. Manjša sposobnost vživljanja v druge se lahko pojavi pri antisocialni ali narcisistični osebnostni strukturi ter pri razvitih ne-varnih stilih navezanosti. Pojavi se lahko pri izkušnjah, pri katerih so otroci občutili tesnobo ob vživljanju v subjektivne občutke pomembnih drugih, kadar so ti v odnosu do otroka čutili neprimerne ali nelagodne občutke. Taki otroci lahko delujejo brezčutni, socialno manj spretni in preokupirani s sabo, pri čemer pa gre pravzaprav za neustrezen obrambni mehanizem pred poistovetenjem s tesnobo drugega 4 5.

V iskanju nevrobioloških korelatov za razlago agresivnega vedenja se najpogosteje opazuje vedenjske spremembe pri posameznikih z lezijami v posameznih možganskih področjih ali možgansko slikovno diagnostiko antisocialnih posameznikov 7. Iz mnogih preučevanih primerov je znano, da lezije v orbitalnih in medialnih delih frontalnih režnjev lahko povzročijo spremembo osebnosti in izrazitejše agresivno vedenje 8. S slikovno diagnostiko pa so pri posameznikih z antisocialno osebnostno motnjo ter pri storilcih umorov ugotavljali zmanjšan volumen sive substance v različnih predelih frontalnega režnja in kaloznega korpusa, opažali pa so tudi asimetrijo med aktivnostjo nekaterih predelov leve in desne hemisfere, med drugim leve in desne amigdale 9 10.

Frontalni reženj je torej pomemben za obvladovanje impulzov in ustrezno uravnavanje agresivnega vedenja v odrasli dobi, pa tudi za kompleksno procesiranje informacij, dolgoročnejše načrtovanje in reševanje večplastnih problemov, kar je tesno povezano z razumevanjem subjektivnih stanj sebe in drugih ljudi. Predeli frontalnega režnja naj bi bili pomembni tudi za prepoznavanje čustvenih izrazov na obrazu drugih, ki nas lahko opozorijo, da se nekdo pripravlja na agresivno dejanje. Zgodnje prepoznavanje agresivne namere drugega omogoči hitro prilagoditev našega vedenja, da konflikt preprečimo oz. razrešimo brez uporabe nasilja 7.

Pri raziskovanju razvoja možganov zdravih otrok in mladostnikov so ugotovili, da bela substanca tekom odraščanja kontinuirano pridobiva na volumnu in je vedno bolj mielinizirana, medtem ko siva substanca tekom odraščanja spreminja svoj volumen in razporeditev v različnih regijah možganov 7. V prvih dveh letih življenja se siva substanca v hipokampusu izrazito in hitro poveča, v kasnejšem otroštvu in adolescenci pa njen volumen raste počasneje. Po drugi strani se volumen sive substance v prefrontalnem režnju povečuje počasi do približno 8. leta starosti in nato hitreje narašča med 8. in 14. letom starosti. V poznem mladostništvu pride do navideznega zmanjšanja sive substance v predelih prefrontalne skorje, kar odraža krčenje števila sinaps (angl. ‘prunning’) in krepitev mielinizacije 7 11. Docela pa prefrontalni korteks in povezave med njim in drugimi predeli možganov dozorijo šele nekje do 25. leta starosti. Povečano nagnjenje mladostnikov k agresivnemu vedenju in pomanjkljivo uravnavanje agresivnih vzgibov je torej v razvoju mladostnika zaradi nevrobioloških danosti do neke mere pričakovano in normalno stanje, ki se ga nato s pomočjo zdravih odnosov, okolice in zorenja možganov mladostnik nauči uravnavati idealno nekje do zgodnje odraslosti.


Kako bi torej lahko učinkovito pripomogli k učenju zdravega uravnavanja agresivnega vedenja pri mladostnikih, ki bi preprečilo izbruhe nasilja, ki pretresajo življenja posameznikov in vzbujajo zaskrbljenost v celotni družbi?

Pomembna je usposobljenost staršev in vzgojnih ustanov, da ustrezno socializirajo in podpirajo otroka ter usmerijo njegove agresivne tendence v družbeno sprejemljive in konstruktivne oblike vedenja. Pri tem je vedno bolj problematična tudi vloga pretirane uporabe elektronskih naprav in nenadzorovane uporabe interneta z nereguliranim dostopom do agresivnih vsebin med mladostniki in tudi že otroci 12. Zasvojenost z internetom je pomembno povezana z agresivnim vedenjem pri mladostnikih 13.

Da zmanjšamo agresivno vedenje pri mladih bi tako v družinskem kot v šolskem in širšem družbenem okolju morali spodbujati aktivnosti, ki krepijo sposobnost spoznavanja in razumevanja subjektivnih stanj sebe in drugih ljudi. K temu pomembno pripomore razvijanje dolgotrajnega odnosa z relativno zdravim stilom navezanosti. Ob pogosto težavnih odnosih v družinah agresivnih mladostnikov lahko tako korektivno izkušnjo zdrave navezanosti najlažje dosežemo z vzpostavitvijo psihoterapevtskega odnosa 4.

Problematika agresije in nasilja med mladimi je seveda širša in kompleksnejša kot je predstavljena v tem besedilu. Informacije, predstavljene tukaj, so namenjene osnovnemu razumevanju, da ima agresija v razvoju človeka svojo vlogo, s čimer morda postane manj strašljiva in jo lažje umestimo v razumevanje delovanja človeka in družbe.

    ___
  1. Reebye P, Moretti M. Perspectives on Childhood and Adolescent Aggression. Can Child Adolesc Psychiatr Rev. 2005; 14(1): 2. 

  2. Allen JJ, Anderson CA. (2017).The Wiley Handbook of Violence and Aggression. Aggression and Violence: Definitions and Distinctions. John Wiley & Sons, Ltd. doi: 10.1002/9781119057574.whbva001 

  3. Williams R. Anger as a Basic Emotion and Its Role in Personality Building and Pathological Growth: The Neuroscientific, Developmental and Clinical Perspectives. Front Psychol. 2017; 8: 1950. doi: 10.3389/fpsyg.2017.01950 

  4. Fonagy P. Towards a developmental understanding of violence. BJPsych. 2003; 183(3): 190-192. doi: 10.1192/bjp.183.3.190 

  5. Muarifah A, Mashar R, Hashim IHM, et al. Aggression in Adolescents: The Role of Mother-Child Attachment and Self-Esteem. Behav Sci (Basel). 2022; 12(5): 147. doi: 10.3390/bs12050147 

  6. Kochanska G, Gross JN, Lin MH, et al. Guilt in young children: development, determinants, and relations with a broader system of standards. Child Dev. 2002;73(2):461-82. doi: 10.1111/1467-8624.00418 

  7. Paus T. Mapping Brain Development and Aggression. Can Child Adolesc Psychiatr Rev. 2005; 14(1): 10–15. 

  8. Brower MC, Price BH. Neuropsychiatry of frontal lobe dysfunction in violent and criminal behaviour: a critical review. J Neurol Neurosurg Psychiatry. 200;71(6):720-6. doi: 10.1136/jnnp.71.6.720 

  9. Raine A, Lencz T, Bihrle S, et al. Reduced prefrontal gray matter volume and reduced autonomic activity in antisocial personality disorder. Arch Gen Psychiatry. 2000;57(2):119-27. doi: 10.1001/archpsyc.57.2.119 

  10. Raine A, Buchsbaum M, LaCasse L. Brain abnormalities in murderers indicated by positron emission tomography. Biol Psychiatry. 1997;42(6):495-508. doi: 10.1016/S0006-3223(96)00362-9 

  11. Paus T. Mapping brain maturation and cognitive development during adolescence. Trends Cogn Sci. 2005;9(2):60-8. doi: 10.1016/j.tics.2004.12.008 

  12. Rowell Huesmann L. The Impact of Electronic Media Violence: Scientific Theory and Research. J Adolesc Health. 2007;41(6):6-13. doi: 10.1016/j.jadohealth.2007.09.005 

  13. Lim JA, Reum Gwak A, Park SM, et al. Are Adolescents with Internet Addiction Prone to Aggressive Behavior? The Mediating Effect of Clinical Comorbidities on the Predictability of Aggression in Adolescents with Internet Addiction. Cyberpsychol Behav Soc Netw. 2015; 18(5): 260–267. doi: 10.1089/cyber.2014.0568 

Nika Jerman, dr. med.
Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna