Terapija s psi ali že samo lastništvo štirinožnega prijatelja ima pozitivne vplive na zdravje in dobrobit njihovih lastnikov, še posebej ko gre za starejše posameznike, tudi take, ki kažejo zgodnje znake demence. Interakcija z živalmi vpliva na človekovo duševno in fizično zdravje. Blagodejni učinki terapije s psom se kažejo v znižanem krvnem tlaku, znižanem srčnem utripu, manj pogostih depresijah in znižani anksioznosti. Hkrati pa takšna terapija omogoča boljšo socializacijo in s tem splošno izboljšanje kvalitete življenja. Psi, usposobljeni kot spremljevalci ljudi z Alzheimerjevo boleznijo, so naučeni, kako priti domov, kako svojega lastnika spodbuditi, da opravlja vsakodnevna opravila. Lastnikom tako pomagajo vzdrževati vsakodnevne rutine. Po drugi strani pa lahko tudi postarani psi spontano razvijejo demenci podobne simptome, gre za pasjo kognitivno motnjo.

Obstaja več načinov obogatitve vsakodnevnih opravil starejših oseb, tudi ljudi z Alzheimerjevo boleznijo, ki omogočajo, da se take osebe znajdejo v dani situaciji. Terapija z živalmi postaja vse bolj priljubljena v domovih za starejše občane in v drugih ustanovah za oskrbo starejših prebivalcev. V Sloveniji deluje več društev za terapijo s pomočjo psov (Tačke pomagačke, Ambasadorji nasmeha, Zavod za posredovanje s pomočjo psov PET (pasja enota terapevtov)). Gre za vrsto psihoterapije, pri kateri se z uvajanjem pasje družbe okrepi socializacijo in posledično dobro počutje obolelega. Ljudem se zaradi interakcije s psi zniža krvni tlak, poviša pa se izločanje živčnih prenosnikov v možganih, ki so povezani s sproščanjem in navezovanjem ¹. Ti učinki so lahko koristni pri izboljšanju vedenjskih in psiholoških simptomov demence. Pogosto že prihod psa v prostor pri ljudeh prikliče prijetne spomine in jih tako razveseli. V več raziskavah so ugotovili, da prisotnost psa pri ljudeh z demenco zniža agresivnost in vznemirjenost ter spodbuja socialno vedenje. Povečata se empatija in altruizem, to vodi do občutkov radosti in nežnosti ter boljšega mnenja o sebi in smislu življenja ¹. Pasji obisk lahko tako pomaga tudi proti tesnobi in depresiji ². Seveda je možno, da pride tudi do nasprotne reakcije. Ljudje, ki so v preteklosti imeli slabo izkušnjo s psi ali se jih bojijo, se tega lahko spomnijo, napačno pa lahko odreagira tudi pes na včasih burne, nenadne reakcije, ki se lahko pojavijo pri ljudeh z Alzheimerjevo boleznijo. Zato je najbolje, da terapija poteka z izšolano živaljo in vodnikom.

Večina oblik demence nima nenadnega nastopa, v začetni in srednji fazi bolezni imajo ljudje še vedno koristno, funkcionalno in dokaj samostojno življenje. Toda tudi v zgodnjih fazah se lahko pojavljajo občasne težave, povezane z izgubo spomina in zmanjšanjem kognitivnih sposobnosti ³. Na primer, bolniki z demenco lahko pozabijo vzeti zdravilo ali celo jesti, lahko se izgubijo in ne najdejo poti domov, zaradi česar doživljajo občutke frustracije, izolacije, jeze in nemoči. Psi imajo radi predvidljivost in rutino in na tem temelji usposabljanje psov spremljevalcev za pomoč ljudem z zgodnjimi oblikami demence. Ljudje z Alzheimerjevo boleznijo so lahko tako zmedeni, da zamenjajo dan in noč ali pozabijo osnovne stvari, kot so umivanje ali pitje dovolj tekočine. Psi spremljevalci so usposobljeni, da pomagajo ljudem skozi dan, jih spodbujajo, da odprejo omarico, ki vsebuje hrano za psa, in tako posredno spomnijo lastnika, da mora tudi on jesti. Pes lahko nosi tudi ovratnico, ki oddaja zvočne signale; ti na primer pomenijo, da mora iti domov, da mora lastniku prinesti vrečko z zdravili, da pelje svojega lastnika v kopalnico ali kuhinjo. Psi so prav tako usposobljeni, da sprožijo alarm v hiši, če lastnik pade in ne more vstati oz. v primeru kake druge nesreče. Pes jih povezuje z realnostjo tako, da ohranja smiselno dnevno rutino, ki prispeva h kakovosti življenja. Psa je potrebno vsak dan voditi na sprehod, posledično se razgiba tudi lastnik, s tem se spodbuja tudi socialna interakcija med ljudmi z demenco in drugimi ljudmi. Raziskave so pokazale, da je posameznik, ki se sprehaja s psom, bolj vpleten v pogovore z drugimi ljudmi. Te pozitivne in predvidljive socialne interakcije zmanjšujejo občutek osamljenosti in izolacije, ki jo doživljajo ljudje z demenco ⁴. Pogostejše gibanje na prostem zagotavlja ljudem z demenco občutek neodvisnosti in zmanjšuje občutka nemoči in odvisnosti, saj ravno slednja lahko vodita do depresije, ki se pogosto pojavlja pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo. Če pes ni usposobljen za sobivanje z dementno osebo, je pomembno, da lastnikom zagotavlja druženje in prijateljstvo predvsem pri posameznikih, ki so bolj podvrženi k razvoju Alzheimerjeve demence oz. so v začetni fazi razvoja bolezni. Ko bolezen napreduje, pa se lahko zgodi tudi, da tak posameznik ne more več primerno skrbeti za psa, vsaj ne brez pomoči.

Slika 1: Staranje in pes: sprehod s psom, poleg fizične aktivnosti, spodbuja pozitivne in predvidljive socialne interakcije, posledično se pri starejših ljudeh, tudi z zgodnjo obliko Alzheimerjeve bolezni, zmanjša občutek osamljenosti in izolacije.

Tako kot ljudje v starosti lahko razvijejo Alzheimerjevo bolezen pa tudi veliko psov dobi zelo podobno obolenje, imenovano pasja kognitivna motnja ⁵. Ljudje in psi imajo podobno življenjsko okolje, delno si delijo tudi življenjski slog. Kognitivna motnja pri psih nastopi nekje med 8. in 13. letom njihovega življenja. Najočitnejši znaki pasje kognitivne motnje so izguba spomina, slab oziroma popolnoma izgubljen občutek za orientacijo, spremembe v vedênju in zmedenost ⁶. Pri posameznih psih se spremembe izražajo različno: psi ne znajo več hoditi po stopnicah, postanejo anksiozni, prestrašeni, ne spoznajo lastnika, lahko so agresivni ali apatični, težko nadzorujejo izločanje telesnih tekočin, zamenjajo noč za dan in obratno.

Vzrok za nastanek pasje kognitivne motnje je najverjetneje nalaganje skupkov proteina amiloid beta (t. i. amiloidni plaki) v njihovih možganih, podobno kot v možganih ljudi z Alzheimerjevo boleznijo ⁷. Tudi samo aminokislinsko zaporedje proteina amiloid beta je pri ljudeh in psih enako. Študije so pokazale, da psi podobno reagirajo na učinkovine, ki jih uporabljajo za blaženje simptomov, povezanih z demenco pri ljudeh, kot je npr. zaviralec acetilholinesteraze donepezil ⁸. Na pasjem modelu so tudi testirali terapije, ki vključujejo prehrano, bogato z antioksidanti, in aktivnosti, ki stimulirajo razmišljanje ter gibanje. Ob takšnih ukrepih so psi pokazali znatno izboljšanje kognitivnih funkcij ⁵. Ker je pasja demenca zelo podobna človeški, so pri njih opazili tudi, da se podobno odzivajo na protivnetna zdravila in na terapije v razvoju za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni (npr. imunoterapije proti proteinu amiloid beta) ⁵, ⁷.

Psi so torej po eni strani dragoceni spremljevalci, ki deloma lahko pomagajo ljudem z demenco ohranjati samostojnost in jim polepšajo vsakdan. Po drugi stani pa starajoči psi s spontano kognitivno motnjo razvijejo podobne spremembe v možganih kot ljudje in bi lahko podobna zdravila uporabljali pri psih in človeku. Na Veterinarski fakulteti izvajamo raziskavo o pasji demenci. V raziskavo želimo vključiti pse, starejše od osmih let, ki kažejo značilne znake bolezni. Če vaš pes kaže več prej omenjenih bolezenskih znakov, vas prosimo, da stopite v stik z nami: dr. Sonja Prpar Mihevc: [email protected]; dr. Maja Zakošek Pipan: [email protected]; dr. Gregor Majdič: [email protected]. V zahvalo za vaše sodelovanje bomo vašemu psu naredili brezplačen natančen klinični pregled in preiskavo krvi. Če bo primeren kandidat, ga bomo, z vašim privoljenjem, vključili v našo raziskavo.