Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence
Naslovnica Članki Intervjuji Mnenja Zdravje Korenine eSinapsa Številke
Ali so psihogeni neepileptični napadi res psihogeni?
članki
eSinapsa, 2011-1
Zvezdan Pirtošek
Eksoskeleti – inteligentne bionske naprave
Marko Munih
O aktualnih dilemah draženja globokih možganskih struktur pri obsesivno - kompulzivni motnji
Nadja Jarc
Sledite svojo srečo ... z iPhone
Urban Kordeš
eSinapsa, 2011-2
Renata Salecl
Gašper Tkačik
Astrociti – spregledane zvezde nevrobiologije
Marko Kreft, Robert Zorec
Sašo Dolenc
Meditacija - malo truda, veliko koristi
Luka Dimic
eSinapsa, 2011-3
Mara Bresjanac
Martina Starc
Rok Berlot
Varnost uporabe generičnih protiepileptičnih zdravil
Mojca Kržan, Matevž Kržan
Možgani, računalniki - nekaj vmes
Miha Pelko
eSinapsa, 2012-4
Ali so moški in ženski možgani različni?
Gregor Majdič
O kognitivnih motnjah pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo
Dejan Georgiev
Akutno možgansko kap lahko uspešno zdravimo
Nina Vujasinovič, Bojana Žvan
Vloga nevropsihološke diagnostike pri odkrivanju zgodnjih znakov alzheimerjeve bolezni
Simon Brezovar
eSinapsa, 2013-5
Novo odkritje na področju sporadičnih prionskih bolezni
Jana Jerše, Nadja Jarc
Učinek placeba brez lažnih zdravil in zavajanja
Mara Bresjanac
Subarahnoidna krvavitev zaradi tromboze venskih sinusov
Mateja Repar, Anita Resman Gašperčič
Srečanje dveh velikanov: možganov in imunskega sistema
Matej Markota
eSinapsa, 2013-6
Odstranjevanje možganskih tumorjev pri budnem bolniku
Andrej Vranič, Jasmina Markovič, Blaž Koritnik
Zmedena bolnica, ki nič ne vidi ali PRES
Manja Hribar, Vid Zgonc
Manja Hribar
Netravmatska lokalizirana konveksitetna subarahnoidna krvavitev
Mateja Repar, Fajko F. Bajrović
Sistemska skleroza in ishemična možganska kap - vzročna povezanost ali le koincidenca?
Mateja Repar, Janja Pretnar Oblak
Klemen Grabljevec
Z omejevanjem spodbujajoča terapija pri bolnikih po nezgodni možganski poškodbi
Dejana Zajc, Klemen Grabljevec
eSinapsa, 2014-7
Možgani v mreži navezanosti, ki nas zaznamuje
Barbara Horvat
Vpliv senzoričnega dotoka na uglasitev možganskih povezav
Peter Gradišnik
Človeški konektom ali kakšne so zveze v naših možganih
Blaž Koritnik
Niko Lah
Torkove delavnice za osnovnošolce
Mateja Drolec Novak, Vid V. Vodušek
Da ne pozabim! Tehnike za pomladitev spomina
Klara Tostovršnik, Hana Hawlina
Površina socialne nevroznanosti
Manuel Kuran
Clarity - bistri možgani Karla Deisserotha
Gregor Belušič
Barbara Gnidovec Stražišar
Bojana Žvan
Nevroplastičnost po možganski kapi
Marjan Zaletel
Klinično psihološka obravnava pacientov po možganski kapi in podpora pri vračanju na delovno mesto
Barbara Starovasnik Žagavec
Možgani: organ, s katerim ljubimo
Andraž Matkovič
Marija Šoštarič Podlesnik
Gibalno-kognitivna vadba: praktična delavnica
Mitja Gerževič, Marina Dobnik
Anton Grad
Nevrologija, imunologija, psihiatrija …
Bojan Rojc
Andraž Stožer, Janez Bregant
Dominika Novak Pihler
Možganska kap – »kako ostati v omrežju?«
Nina Ozimic
Klara Tostovršnik
eSinapsa, 2014-8
Znotrajžilno zdravljenje možganskih anevrizem
Tamara Gorjanc, Dimitrij Lovrič
Obravnava hladnih možganskih anevrizem
Bojana Žvan, Janja Pretnar Oblak
Ali deklice z Rettovim sindromom govorijo z očmi?
Anka Slana, Urška Slana
Progresivna multifokalna encefalopatija
Urša Zabret, Katarina Šurlan Popovič
Ne ubijaj – poskusi na živalih
Martina Perše
Poizkusi na živalih - za in proti
Simon Horvat
eSinapsa, 2015-9
Kako deluje navigacijski sistem v naših možganih
Simon Brezovar
Vsakodnevno delo slepe osebe / s slepo osebo
Denis Kamnar
Uroš Marušič
Manca Tekavčič Pompe
Toni Pustovrh
Marko Hawlina
Od svetlobe do podobe ali kako vidijo svet naši možgani
Simon Brezovar
Janja Hrastovšek
Zala Kurinčič
Pogledi na mejno osebnostno motnjo
Jerica Radež, Peter Kapš
Uvid kot socialno psihološki fenomen
Vid Vodušek
Uvod v vidno-prostorske funkcije s praktičnimi primeri
Ana Bujišić, Sanja Roškar
eSinapsa, 2015-10
Difuzijsko magnetnoresonančno slikanje
Rok Berlot
Katja Pavšič
Radiološko izolirani sindrom - ali ga moramo poznati?
Matej Vouk, Katarina Šurlan Popovič
Kako izgledajo možgani, ki govorijo več jezikov?
Gašper Zupan
Nov pristop v rehabilitaciji - terapija s pomočjo psa
Mateja Drljepan
Pogled v maternico z magnetnoresonančno preiskavo
Taja Jordan, Tina Vipotnik Vesnaver
Saša Zorjan
Saša Zorjan
Nevroestetika: ko nevroznanost obišče galerijo
Anja Voljavec, Hana Hawlina, Nika Vrabič
Ali so psihogeni neepileptični napadi res psihogeni?
Saška Vipotnik, Gal Granda
Kako nam lahko glasna glasba »vzame« sluh in povzroči tinitus
Nejc Steiner, Saba Battelino
eSinapsa, 2016-11
Mara Bresjanac
Kako ultrazvok odpira pot v možgane
Kaja Kolmančič
Kako je epigenetika spremenila nevroznanost
Metka Ravnik Glavač
Ondinino prekletstvo ali sindrom prirojene centralne hipoventilacije
Katja Pavšič, Barbara Gnidovec Stražišar, Janja Pretnar Oblak, Fajko F. Bajrović
Zika virus in magnetnoresonančna diagnostika nepravilnosti osrednjega živčevja pri plodu
Rok Banko, Tina Vipotnik Vesnaver
Motnje ravnotežja otrok in odraslih
Nejc Steiner, Saba Battelino
eSinapsa, 2016-12
Vloga magnetnoresonančne spektroskopije pri obravnavi možganskih tumorjev
Gašper Zupan, Katarina Šurlan Popovič
Tiskanje tridimenzionalnih modelov v medicini
Andrej Vovk
Aleš Oblak
Kevin Klarič
Sinestezija: umetnica, ki ne želi odrasti
Tisa Frelih
Računska psihiatrija: od nevroznanosti do klinike
Nastja Tomat
Kognitivni nadzor: od vsakdanjega življenja do bolezni
Vida Ana Politakis
eSinapsa, 2017-13
Internet: nadgradnja ali nadomestek uma?
Matej Perovnik
Vloga črevesnega mikrobioma pri odzivu na stres
Vesna van Midden
Stres pušča posledice tako na človeškem kot živalskem organizmu
Jasmina Kerčmar
Prikaz normalne anatomije in bolezenskih stanj obraznega živca z magnetno resonanco
Rok Banko, Matej Vrabec
Psihedelična izkušnja in njen zdravilni potencial
Anja Cehnar, Jona Basle
Vpliv hiperglikemije na delovanje možganov
Jasna Šuput Omladič, Simona Klemenčič
Nevrofibromatoza: napredujoče obolenje centralnega in perifernega živčevja
Nejc Steiner, Saba Battelino
Fenomen žrtvenega jagnja v dobi interneta
Dolores Trol
Tesnoba staršev in strategije spoprijemanja, ko pri otroku na novo odkrijejo epilepsijo
Daša Kocjančič, Petra Lešnik Musek, Vesna Krkoč, David Gosar
eSinapsa, 2017-14
Zakaj ne zapeljem s ceste, ko kihnem?
Anka Slana Ozimič, Grega Repovš
Nobelova nagrada za odkritje molekularnih mehanizmov nadzora cirkadianih ritmov
Leja Dolenc Grošelj
Možgani pod stresom: od celic do duševnih motenj
Nastja Tomat
Na sledi prvi vzročni terapiji Huntingtonove bolezni
Danaja Metul
Razlike med spoloma pri Parkinsonovi bolezni
Kaja Kolmančič
eSinapsa, 2018-15
Susceptibilno poudarjeno magnetnoresonančno slikanje pri bolniku z ALS
Alja Vičič, Jernej Avsenik, Rok Berlot
Sara Fabjan
Reverzibilni cerebralni vazokonstrikcijski sindrom – pot do diagnoze
Maja Cimperšek, Katarina Šurlan Popovič
Liam Korošec Hudnik
Kognitivno funkcioniranje pri izgorelosti
Marina Horvat
eSinapsa, 2019-16
Maša Čater
Saša Koprivec
Infekcije osrednjega živčnega sistema s flavivirusi
Maja Potokar
Raziskava: Kako depresija vpliva na kognitivne sposobnosti?
Vida Ana Politakis
Razvoj depresije pri otrocih z vidika navezovalnega vedenja
Neža Grgurevič
Sonja Prpar Mihevc
Umetno inteligentna nevroznanost: srečanje nevronskih mrež in možganske fiziologije
Kristijan Armeni
Čebelji strup pri preventivi nevrodegenerativnih bolezni in priložnost za klinično prakso
Matjaž Deželak
eSinapsa, 2019-17
IgG4+ – skupni imenovalec diagnoz iz preteklosti
Cene Jerele, Katarina Šurlan Popovič
Nov molekulski mehanizem delovanja ketamina v astrocitih
Matjaž Stenovec
Praktični pristop k obravnavi utrujenosti in motenj spanja pri bolnikih z multiplo sklerozo
Nik Krajnc, Leja Dolenc Grošelj
Jure Pešak
eSinapsa, 2020-18
Bolezni spektra anti-MOG pri odraslih
Nik Krajnc
Samomor pod lupo nevroznanosti
Alina Holnthaner
eSinapsa, 2020-19
Ob mednarodnem dnevu znakovnih jezikov
Anka Slana Ozimič
Teorija obetov: kako sprejemamo tvegane odločitve
Nastja Tomat
Sara Fabjan
Matjaž Deželak
Nina Stanojević, Uroš Kovačič
Od človeških nevronov do možganskih organoidov – nova obzorja v nevroznanosti
Vesna M. van Midden
Splošna umetna inteligenca ali statistične jezikovne papige?
Kristijan Armeni
Zunajcelični vezikli kot prenašalci zdravilnih učinkovin preko krvno-možganske prepreke
Saša Koprivec
Matjaž Deželak
eSinapsa, 2021-20
Migrena: starodavna bolezen, sodobni pristopi k zdravljenju
Eva Koban, Lina Savšek
Zgodnji razvoj socialnega vedenja
Vesna Jug
Nastja Tomat
Mikrosplet: povezovanje preko mikrobioma
Tina Tinkara Peternelj
Stimulacija možganov kot način zdravljenja depresije
Saša Kocijančič Azzaoui
eSinapsa, 2021-21
eSinapsa, 2022-22
Sodobni vidiki motenj hranjenja
Karin Sernec
Ples in gibalni dialog z malčki
Neva Kralj
Atul Gawande
Jezikovna funkcija pri Alzheimerjevi bolezni
Gašper Tonin
Dostava terapevtikov preko krvno-možganske pregrade
Matjaž Deželak
eSinapsa, 2022-23
Akutni ishemični infarkt hrbtenjače pri zdravih otrocih – kaj lahko pove radiolog?
Katarina Šurlan Popovič, Barbara Šijaković
eSinapsa, 2023-24
Možganska omrežja pri nevrodegenerativnih boleznih
Tomaž Rus, Matej Perovnik
Morske živali kot navdih za nevroznanstvenike: morski konjiček, morski zajček in klobučnjak
Tina Bregant
Metoda Feldenkrais: gibanje in nevroplastičnost
Mateja Pate
Etično naravnana animalna nevroznanost
Maša Čater
Helena Motaln, Boris Rogelj
eSinapsa, 2023-25
Urban Košak, Damijan Knez, Anže Meden, Simon Žakelj, Jurij Trontelj, Jure Stojan, Maja Zakošek Pipan, Kinga Sałat idr.
eSinapsa, 2024-26
Naravno okolje kot vir zdravja in blagostanja
Karin Križman, Grega Repovš, Gaja Zager Kocjan, Gregor Geršak
Katja Peganc Nunčič, Damjan Osredkar
Tanja Goltnik
Ali je zgodnje vstajanje dedno?
Cene Skubic, Laura Plavc, Damjana Rozman, Leja Dolenc Grošelj
Psihogeni neepileptični napadi (angl. psychogenic nonepileptic seizures – PNES) so prehodne epizode spremenjenega vedenja, gibanja, občutenja ali doživljanja, ki so navzven podobne epileptičnim napadom, vendar jih v delovanju možganov ne spremljajo nevrofiziološke spremembe, ki so tipične za epileptične napade.
Med epileptičnimi napadi v elektroencefalografskem (EEG) zapisu v veliki večini primerov vidimo epileptiformno možgansko električno aktivnost, pri PNES pa tega ne vidimo nikoli1. PNES niso hlinjeni ali zaigrani – bolniki jih doživljajo kot dogodke, na katere ne morejo vplivati s svojo voljo. Ker so klinično podobni pravim epileptičnim napadom, so PNES sprva zelo pogosto napačno prepoznani kot epileptični napadi in bolniki imajo tako – vsaj na začetku poteka – napačno diagnozo epilepsije. Predpišejo jim zdravljenje s protiepileptičnimi zdravili, ki pa njihovih napadov ne preprečujejo. Ob ponovitvah napadov te bolnike v urgentnih ambulantah pogosto spregledajo, pa tudi hospitalizacije so pri takih bolnikih pogostejše kot pri bolnikih z epilepsijo. Kakovost življenja je pri njih nizka, večinoma imajo pridružena psihiatrična obolenja (depresijo, anksioznost …), izpostavljeni so stranskim učinkom protiepileptičnih zdravil, predstavljajo pa tudi veliko obremenitev za zdravstveni sistem2. Natančna incidenca in prevalenca PNES nista znani, ocenjuje se, da se pojavljajo pri približno 2–33-tih bolnikih na 100.000 prebivalcev, kar pomeni, da je pogostnost tega obolenja primerljiva z pogostimi nevrološkimi obolenji, kot je multipla skleroza ali trigeminalna nevralgija3. V terciarnih epileptoloških centrih, kjer opravljajo dodatno diagnostiko pri bolnikih z neugodnim potekom epilepsije ali nepojasnjenimi ponavljajočimi se motnjami zavesti, se pri približno 15–30 odstotkih bolnikov ugotovi, da imajo dejansko psihogene napade. Neredki so bolniki, ki imajo oboje, tako epilepsijo (ali pa so jo imeli v preteklosti) kot tudi PNES, kar dodatno otežuje diagnostiko in zdravljenje. PNES so pogostejši pri ženskah (75–85 %), pojavljajo se lahko v vseh starostnih obdobjih od otroštva do pozne starosti4, najpogosteje pa se začnejo med 15-tim in 24-tim letom5.
Zlati standard za ločevanje med epileptičnimi in neepileptičnimi napadi je preiskava video-EEG. Pri tej preiskavi beležimo EEG-aktivnost in hkrati bolnika snemamo z video kamero. Preiskava je pogosto dolgotrajna (traja lahko več dni ali celo tednov), saj je treba počakati, da pri bolniku pride do njegovih tipičnih napadov. Med samim napadom in po njem je pri bolniku treba tudi klinično testirati odzivnost in druge nevrološke znake. Prisotnost ali odsotnost epileptiformne aktivnosti med napadom, natančna analiza video posnetka napada ter klinično testiranje med napadom nato omogočajo ugotovitev narave napadov. Ker pa je dolgotrajna video-EEG preiskava pogosto slabo dostopna, draga, časovno potratna in je ne opravljamo pri vseh bolnikih z epilepsijo, je nujno, da se sum na PNES postavi že na osnovi klinične slike. Pri tem se opiramo predvsem na podrobnosti opisa napadov, ki ga pridobimo od bolnika samega in očividcev, pomembni pa so tudi prisotnost sočasnih psihiatričnih motenj, način pojavljanja napadov, sprožilni dejavniki za napade, odzivnost na protiepileptična zdravila in še mnoge druge podrobnosti6. V zadnjih letih je, zaradi vedno večje možnosti snemanja videa s pametnimi telefoni, mogoče skrajšati diagnostiko ali podkrepiti trdnost diagnoze 7 8. Zgodnja postavitev suma na PNES je za pravočasno diagnozo ključnega pomena in pri pridobivanju ključnih podatkov zahteva od zdravnika veliko znanja, skrbnosti in vztrajnosti6.
PNES uvrščamo med tako imenovane disociativne simptome ali – po starejšem poimenovanju – konverzivne motnje. Definirane so kot delna ali popolna izguba integracije med spominom, zavedanjem identitete, neposrednimi čutnimi izkustvi in nadzorom gibov 9 in se kažejo na vrsto različnih načinov: od upada ali prekinitve neke funkcije (psihogena slepota, neobčutljivost ali ohromelost) do njene pretirane aktivnosti ali pa nepravilnega vzorca delovanja, kot to vidimo pri psihogenih motnjah gibanja in PNES. Etiologija in patogeneza teh motenj se na splošno pripisujeta psihološkim vzrokom, vendar pa so mehanizmi nastanka zelo slabo raziskani in jih ne razumemo. Večina raziskav obravnava bolnike s PNES kot diagnostično homogeno skupino s skupno etiologijo, prognozo in podobnim potekom10, vendar pa je pomembno razumeti, da so PNES le simptom (širšega psihiatričnega obolenja) in ne bolezen sama11. Kot eden izmed simptomov se PNES pojavljajo pri psihiatričnih obolenjih, kot so somatizacijske motnje, osebnostna motnja borderline, posttravmatska stresna motnja, konverzivna motnja (kjer so lahko PNES edini »zunanji« znak oziroma simptom) in prilagoditvena motnja. Poleg tega imajo bolniki pogosto še pridružene motnje razpoloženja (depresija, anksioznost), ki jih razumemo kot psihiatrično komorbidnost10. Četudi razumemo PNES kot simptom širšega psihiatričnega obolenja, pa ostaja odprtih več vprašanj: zakaj se pri nekaterih bolnikih z zgoraj omenjenimi psihiatričnimi motnjami PNES pojavijo kot simptom, pri drugih pa ne, kakšen je nevrofiziološki mehanizem nastanka PNES, zakaj se ta simptom pojavlja kot paroksizem (ponavljajoča se časovno omejena epizoda – »napad«) in zakaj bolniki PNES doživljajo kot nehotne, neodvisne od njihove volje12. Med psihogenimi motnjami gibanja in PNES obstajajo mnoge klinične in epidemiološke podobnosti, vendar še ni razjasnjeno, ali gre le za dve prezentaciji znotraj enega samega kliničnega spektra, ali pa gre dejansko za dve bistveno različni motnji.
Bolniki s PNES na pojavljanje napadov s svojo zavestno voljo ne morejo ali ne znajo vplivati. Čeprav se napadi pogosto zdijo »zaigrani« in se največkrat dogajajo, kadar ima bolnik »občinstvo«, pa bolniki večinoma niso sposobni zavestno kontrolirati pojavljanja napadov oziroma jih doživljajo kot nehotne. S sugestijo in drugimi provokacijskimi metodami je napad pogosto mogoče izzvati, vplivati na njegov potek ali ga prekiniti2. Tudi z nevrofiziološkimi metodami je bilo ugotovljeno, da motorične manifestacije oziroma izvedba gibov, ki jih vidimo pri konverzivnih motnjah nastanejo v možganih na enak način kot gibi, ki so pod kontrolo volje in jih izvajamo aktivno13. Kljub temu pa vse več študij v nekaterih možganskih predelih bolnikov s PNES odkriva določene diskretne morfološke, še bolj pa funkcionalne posebnosti, ki bi lahko predstavljale bolezenski substrat za nastanek napadov14. Povečana konektivnost med predeli, povezanimi s procesiranjem čustev (prednji cingularni girus, insula), izvršilnim nadzorom (spodnji čelni girus in temenski reženj) in gibanjem (precentralni sulkus), ki so jo ugotovili pri bolnikih s PNES, je lahko povezana z veliko odvisnostjo pojavljanja napadov od čustvenih pretresov. Morfološke in funkcionalne spremembe v predelu temenskega režnja bolnikov s PNES so pokazale tudi druge študije. Ugotovljena je bila nižja aktivnost možganske skorje v področju stika med temenskim in senčnim režnjem, kjer se zgodi primerjava predvidene in dejanske čutne izkušnje, ki spremlja gibanje. Skladnost med tema dvema izkušnjama je verjetno ključna za vzpostavitev in vzdrževanje občutka, da gibe izvajamo hoteno, da smo »avtorji svojega gibanja« in nižja aktivnost tega področja pri bolnikih s PNES je lahko povezana s kliničnim opažanjem, da ti bolniki svoje gibe doživljajo kot nehotne12 14. Lahko gre torej za napačno delovanje določenega predela možganov, ki povzroči, da bolnik pojavljanje svoje motorične aktivnosti (pri PNES ali drugih psihogenih motnjah gibanja) sistematično napačno pripisuje zunanjim dejavnikom in ne svoji volji. Pri bolnikih s PNES je bila ugotovljena tudi povišana aktivnost v predelu desne insule, ki je povezana tako z zavedanjem občutkov o dogajanju v lastnem telesu (t. i. interocepcija), kot z zavedanjem lastnih čustev (prednji del insule). Bolezensko spremenjeno delovanje in spremenjena konektivnost insule je tako lahko vzrok, da se bolniki s PNES največkrat ne zavedajo povezanosti svojih napadov s čustveno stresnimi okoliščinami14.
Čeprav je vabljivo sklepati, da strukturne spremembe in spremenjena možganska aktivnost, ki so jo pri bolnikih s PNES že dokazali z raznimi diagnostičnimi metodami, predstavlja dejanski vzrok psihogenih napadov, pa je treba pomisliti vsaj še na dve drugačni interpretaciji: ugotovljene spremembe so lahko tudi učinek PNES na možgansko delovanje, ali pa odražajo kompenzatorne mehanizme možganov12. Da bi ugotovili in razumeli kako v možganih nastajajo psihogeni napadi, bo gotovo potrebno še dolgo in poglobljeno raziskovanje in morda bodo zaključki drugačni, kot jih slutimo danes. Kljub temu pa lahko že na osnovi dosedanjih dognanj predvidevamo, da so PNES »psihogeni« le v smislu, da njihovo pojavljanje sprožijo stresna situacija, določena čustva ali psihično stanje (torej »psiha«), niso pa psihogeni v smislu, da ne bi imeli svoje organske osnove. V tem oziru niso PNES nič bolj »psihogeni« od drugih, bolje razumljenih bolezni možganov, kot so na primer depresija, epilepsija, anksioznost ali migrena.
Razumevanje PNES kot simptoma, ki ima svoj izvor v bolezensko spremenjenem delovanju možganov, lahko že danes pomaga zmanjšati stigmatiziranost bolnikov s PNES in spodbudi večji interes za raziskovalno in klinično delo na tem področju.
Bodde NM, Brooks JL, Baker GA, Boon PA, Hendriksen JG, Mulder OG, Aldenkamp AP. Psychogenic non-epileptic seizures—definition, etiology, treatment and prognostic issues: a critical review. Seizure. 2009 Oct;18(8):543-53. ↩
Dickinson P, Looper KJ. Psychogenic nonepileptic seizures: a current overview. Epilepsia. 2012 Oct;53(10):1679-89. ↩
Benbadis SR, Hauser WA. An estimate of the prevalence of psychogenic non-epileptic seizures. Seizure. 2000;9(4)280–281. ↩
Lesser RP. Psychogenic seizures. Neurology 1996;46:1499–507. ↩
Szaflarski JP, Ficker DM, Cahill WT et al. Four-year incidence of psychogenic nonepileptic seizures in adults in Hamilton county, OH. Neurology. 2000;55(10):1561–1563. ↩
Ali S, Jabeen S, Arain A, Wassef T, Ibrahim A. How to Use Your Clinical Judgment to Screen for and Diagnose Psychogenic Nonepileptic Seizures without Video Electroencephalogram. Innov Clin Neurosci. 2011 Jan;8(1):36-42. ↩
Moshé SL, Perucca E, Ryvlin P, Tomson T. Epilepsy: new advances. Lancet. 2015 Mar 7;385(9971):884-98. ↩
LaFrance WC Jr, Baker GA, Duncan R, Goldstein LH, Reuber M. Minimum requirements for the diagnosis of psychogenic nonepileptic seizures: a staged approach: a report from the International League Against Epilepsy Nonepileptic Seizures Task Force. Epilepsia. 2013 Nov;54(11):2005-18. ↩
World Health Organisation. The ICD-10 Classification of Mental and Behavioural Disorders. Geneva: WHO; 1992. ↩
Schmutz M. Dissociative seizures—a critical review and perspective. Epilepsy Behav. 2013 Dec;29(3):449-56. ↩
LaFrance Jr WC, Reuber M, Goldstein L. Management of psychogenic nonepileptic seizures. Epilepsia 2013;54(Suppl. 1):53–67. ↩
Mehta AR, Rowe JB, Schrag AE. Imaging psychogenic movement disorders. Curr Neurol Neurosci Rep. 2013 Nov;13(11):402. ↩
Shibasaki H, Hallett M. What is the Bereitschaftspotential? Clin Neurophysiol. 2006;117(11):2341–2356. ↩
Kanaan R, Armstrong D, Barnes P, Wessely S. In the psychiatrist’s chair: how neurologists understand conversion disorder. Brain. 2009;132(pt 10):2889-2896 ↩
Gal Granda, dr. med., specialist nevrologije
Saša Vipotnik, dr. med.
Recenziral
mag. Bogdan Lorber, dr. med.
Center za epilepsijo odraslih, Klinični oddelek za bolezni živčevja
Nevrološka klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana
Prispelo: marec 2015
Sprejeto: marec 2015
Objavljeno: december 2015