Jezik je osnovno sredstvo sporazumevanja ljudi. Pri Alzheimerjevi bolezni, najbolj pogosti obliki demence, je jezik prizadet na več ravneh. Osebe z Alzheimerjevo boleznijo imajo predvsem težave, povezane s priklicem leksemov, bolezen pa okrni tudi sposobnost razumevanja in tvorjenja jezika.

Demenca je kronična, napredujoča nevrodegenerativna bolezen možganov, ki se kaže s prizadetostjo višjih kognitivnih funkcij ¹. V prispevku se bomo posvetili predvsem vplivu Alzheimerjeve bolezni na funkcijo jezika.

Kognitivni pogledi na jezik

Tvorjenje in procesiranje jezika sta kompleksna procesa, ki zahtevata delovanje več različnih področij možganov. Jezikovne procese pri tvorjenju in razumevanju jezika lahko delimo na več različnih ravni (fonetično, leksikalno, semantično, sintaktično …), ki jim raziskovalci pripisujejo različno časovno in prostorsko umeščenost v možganskih procesih.

Alzheimerjeva bolezen

Alzheimerjeva bolezen je najpogostejša oblika nevrodegenerativne demence. Slikovne preiskave kažejo, da je atrofija možganske skorje omejena predvsem na senčni in temenski reženj možganov s posebno prizadetostjo hipokampusa ³. Stopnja atrofije oz. izgube volumna sive možganovine teh področij sovpada z napredkom bolezni in pripadajočo klinično sliko bolezni – napredujočim upadom kognitivnih sposobnosti, ki se sprva kaže s primanjkljajem v funkciji epizodičnega spomina, kasneje pa z vedno večjo oviranostjo delovanja posameznika v vsakodnevnem življenju ^{1 3}.

Patologija jezika pri Alzheimerjevi demenci

Osebe z Alzheimerjevo boleznijo imajo predvsem težave, povezane s semantičnimi in družbeno-pragmatičnimi vidiki jezika ^{4 5}. Bolezen se največkrat kaže s prizadetostjo priklica leksemov (gre za enoto jezika, ki poimenuje predmetnost; primeri leksemov so npr. lepota, drevo ali severni medved). Ko se bolniki katerega izmed leksemov ne spomnijo, se lahko ustavijo sredi povedi, kar zmanjša tekočnost njihovega govora. Nekatere večje jezikovne težave bolnikov predstavljamo v nadaljevanju.

Anomija

Anomija pomeni nezmožnost najti ustrezno besedo za znano stvar, pri čemer bolnik še vedno izbere pravo besedo, če mu jo ponudimo med možnostmi. Do anomije bi lahko prišlo zaradi primanjkljajev, ki niso nujno povezani z jezikom. Pri Alzheimerjevi bolezni je namreč prizadetih več kognitivnih sistemov – navidezno jezikovno okvaro tako lahko povzroči tudi pomanjkanje pozornosti ali sprotno pozabljanje besed. Eno od raziskovalnih vprašanj, ki so se ga lotili Kempler in sodelavci (2008), je bilo, ali je anomija posledica motenj v semantičnem oz. konceptualnem sistemu (prizadetost tega bi lahko pomenila tudi okvaro priklica leksemov in drugih funkcij, ki se zanašajo nanj – npr. razumevanja jezikovnih sporočil, razumevanja kategorij, pripisovanja lastnosti), ki temelji na semantičnem spominu, ali gre za spremembe, ki so zunajjezikovne – nepovezane s prvotno jezikovnimi funkcijami. Ugotovili so, da pri testih, kot so povezovanje slike in besede, iskanje definicije besed, razvrščanje po podobnosti, bolniki v zgodnjih fazah bolezni dosegajo podobne rezultate kot zdrave kontrole. Iz tega raziskovalci sklepajo, da je anomija pri Alzheimerjevi bolezni vsaj pri zgodnji fazi predvsem posledica zunajjezikovnih primanjkljajev, ko bolezen napreduje, pa postopoma pride tudi do motenj v semantičnem sistemu. Po nekaterih izsledkih naj bi se napake pri poimenovanju stopnjevale tako, da naj bi na začetku prišlo do zamenjav na vzporedni ravni (zamenjava hruške za jabolko), pozneje pa tudi na vertikalni ravni (sadje namesto jabolka) in nazadnje do končne odpovedi in nezmožnosti poimenovanja ². Zanimivo je, da so bolniki z napredovalo obliko bolezni boljše rezultate dosegli na preizkusih poimenovanja predmetov, kjer so jim bili podani semantični namigi (informacije, ki nakazujejo lastnosti ali funkcijo predmeta). To pomeni, da prisotnost dodatnih podatkov o predmetu posameznikom z Alzheimerjevo demenco lahko olajša priklic ustreznega leksema ⁶.

Razumevanje

Razumevanje jezika je pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo lahko navidezno prizadeto predvsem ob daljših navodilih, ki vključujejo poslušanje in pomnjenje. Raziskave so ugotovile, da je sposobnost bolnikov za razumevanje jezika povezana z okvaro njihovega delovnega spomina. Tako ni nujno, da gre pri razumevanju daljših besedil neposredno za okvaro jezikovne funkcije, ampak gre lahko za okvaro funkcije (delovnega spomina), ki ima pomembno vlogo pri razumevanju jezika ^{2 7}. Slušno prepoznavanje posameznih besed pri bolnikih z zmerno obliko Alzheimerjeve demence pa ne odstopa od prepoznavanja zdravih posameznikov. Prav tako so bolniki z napredovalo obliko bolezni izkazali ohranjeno sposobnost ponavljanja posameznih slišanih besed in stavkov. Primanjkljaj se je pokazal šele pri nalogi prepoznavanja delov telesa. To je za razliko od enostavnih ukazov in prepoznavanja znanih stimulusov (besed), ki prizadetim osebam niso predstavljali težav, kompleksnejša naloga – vključuje namreč tudi prepoznavanje strani telesa. Raziskovalci so sklepali, da v tem primeru opisan primanjkljaj torej ni posledica motnje v razumevanju in prepoznavanju besed, temveč motene prizadetosti prostorske orientacije bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo ⁶. Da bi dobro ugotovili, ali gre res le za motnjo prostorske orientacije, bi bile potrebne nadaljnje raziskave. V raziskavi Oritza in sodelavcev (2021) so pri dementnih posameznikih preverili še sposobnost bralnega razumevanja. Bolniki so pri opravljanju teh nalog (razločevanje simbolov in prepoznavanje besed) v primerjavi z zdravimi osebami dosegli nižji uspeh. Ustrezna obdelava simbolov in besedil zahteva začasno shranjevanje prejetih informacij ter posledično povezovanje lastnosti prebranega besedila z alografskim/grafemskim sistemom možganov (poenostavljeno to lahko razumemo, kot da morajo možgani povezati dve navpičnici z vertikalno črto v sredini s predstavo o črki H, pri čemer pa seveda upoštevajo tudi besedno in besedilno okolje). Okvara v primerni obdelavi besedil je pri osebah z Alzheimerjevo boleznijo torej lahko posledica motenega shranjevanja zaznanih informacij, po drugi strani pa bi bili lahko vzroki za primanjkljaj v bralnem razumevanju tudi spremljajoči defekti vidne zaznave ali hude motnje pozornosti. Posebej zanimivo je dejstvo, da kljub okvari bralnega razumevanja sam proces glasnega branja pri preiskovancih ni bil značilno moten. Ta izsledek si lahko razlagamo z dejstvom, da je branje (brez razumevanja prebranega) enostavnejša naloga, saj ne zahteva združevanja enot na ravni semantike in leksike. Ugotovljeno je bilo tudi, da bralno razumevanje daljših besedil ostane pri poteku bolezni bolje ohranjeno dlje kot slušno ⁶.

Motnje pri pisanju

Motnje pisanja pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo se lahko pojavijo že zgodaj v poteku bolezni in so pogoste, vendar so pri različnih osebah pogosto različno močno izražene. Nekateri posamezniki lahko kažejo zmerne do hude okvare, medtem ko drugi kažejo dobro ohranjeno sposobnost pisanja. V raziskavi Oritza in sodelavcev (2021) so slabše rezultate dementne osebe dosegale predvsem pri nalogah »pisanja serij«, pisnem poimenovanju predmetov, pisanju pripovedi in pisanju stavkov po nareku. Hibo v sposobnosti »pisanja serij«, pri čemer so morali bolniki črke abecede zapisati v ustreznem abecednem vrstnem redu oz. pravilno zapisati zaporedje števil od 1 do 21, raziskovalci razlagajo z morebitno okvaro leksikalnega dostopa do podatkov, potrebnih za uspešno opravljanje naloge. Enostavnejša razlaga kot vzrok okvare navaja motnje spomina – za korektno razporeditev elementov je namreč potreben natančen priklic njihovega pravilnega zaporedja, okvaro delovnega spomina pa so s tem pojavom povezovale že nekatere predhodne raziskave ^{6 7}. Številne raziskave so pri posameznikih z Alzheimerjevo demenco ugotovile tudi napredujoč propad različnih delov rokopisa, kot so npr. oblika posameznih črk, njihova prostorska razporeditev in postavitev znotraj besedil. Tako motnje pisanja pri Alzheimerjevi bolezni ne moremo pripisati nujno le okvari jezikovne funkcije, ampak je v njeno patologijo vpletena tudi napredujoča motnja ostalih sistemov (npr. prostorska orientacija v povezavi z gibalno aktivnostjo) ⁶.

Motnje pri tvorjenju pripovedi

Bolniki z Alzheimerjevo boleznijo imajo težave tudi pri ustvarjanju smiselne zgodbe. V njih namreč pogosto uporabijo nejasno ali napačno nanašanje z zaimki, se prekomerno ponavljajo ali pa hitro in nepovezano menjavajo motive. Tudi pri teh motnjah so ugotovili predvsem povezavo z motnjo v delovnem spominu ².

Zaključek

Čeprav o simptomih pri bolezni že nekaj vemo, natančen potek in vzrok upada jezikovne funkcije pri Alzheimerjevi bolezni še nista dobro znana. Nanjo vpliva tudi več drugih, od jezika ne nujno odvisnih, dejavnikov, ki jih bolezen prizadene (npr. delovni spomin), zato je težko natančno določiti, kakšen je prispevek okvar teh drugih, nejezikovnih funkcij, in koliko bolezen vpliva na področja, povezana z jezikom. Nadaljnje raziskave bodo vpliv teh dejavnikov najverjetneje bolje razmejile, osredotočile pa se bodo tudi na mehanizme okvare jezikovne funkcije.